Plesalka in koreografinja Estela Žutić je svojo plesno pot začela v Plesnem Forumu Celje pri Gordani Stefanovič Erjavec, ki letos obhaja že svojih štirideset let plesnega delovanja v Celju. Estela je po končanem šolanju zapustila Celje in se napotila v Salzburg na SEAD plesno akademijo, kmalu po diplomi pa postala članica plesnih skupin in je veljala za odlično plesalko. Potem pa v sebi začutila, da mora zastaviti svojo lastno umetniško pot, ne le slediti koreografskim željam drugih. Ta pa je stekla tudi ob njenem življenjskem in umetniškem partnerju Gillesu Duvivieru, ko sta skupaj snovala performanse na temo eko-življenja, leta 2005 tudi gostovala na Festivalu Mesto žensk, sprva živela na podeželju Bruslja, danes pa na podeželju Celja, sicer pa največkrat na relaciji med Celjem in Brusljem, tako kot teče njun umetniški tok; in Flamec Gilles se razločno pogovarja v slovenščini brez tujega naglasa. Plesalka Estela se posveča tudi jogi in zdravljenju z naravo, tako sta z Gillesom leta 2009 izdala knjižico Revolucija Akcija v založbi Zveze društev slovenskih likovnikov, kjer sta na 23 straneh predstavila raznovrstne zdravilne rastline, ki se jih je možno nabirati ob sprehodu po Ljubljani, in to v razpokah asfalta, tudi na zelenih mestnih površinah in ozelenelih ruševinah; torej ni naključje, da je letošnja Ljubljana postala zelena prestolnica Evrope.
Pričakovanje novega jutra nastopi, ko performerka vstopa v razgaljen plesni prostor Foruma, obtežena z lastno kramo, s plezalno vrvjo in pohodno svetilko na glavi, teži jo tudi kopica oblek z obešalniki … Velika dvorana Foruma je gola, je brez odrskih zaves, z ogledali v ozadju in dvema oknoma na vsaki strani zidu, deluje kot zapuščeno skladišče. Popotnica je zgrbljena, oblečena v črni sako in hlače, svojo oblačilno kramo pa med dozdevnim slepim pohodom v črni temi in iskanju nove luči obeša na scenska ogledala, se tudi zazre v znane oblike, v te njene replike preživetih osebnostnih stanj, ob novem svitu pa si le nadene novo lahkotno obleko. Po njenem vhodu v prazno in osvetljeno dvorano ter po nekaj težkih korakih zavladata tema in tišina, svetilka na glavi pa jo vodi do bolečih globeli, ki kopičijo napetosti v črni temi, vse dokler se ne dokoplje do iskanega izvora, ga osvetli z rdečo lučjo, se rešuje z debelo vrvjo, ko se skuša spopasti z novo gmoto zatrtih čustev. Na sceni prižiga sveče za tiste, ki jih več ni, tudi odzvanjajo njeni koraki po diagonali, se spletajo sence in luč osvetli njene utrujene gibe, plesno substanco, ki odpira pot pridušenim občutkom in bolečini, in ko v vrtincih vrtenja zavibrirajo nevidni notranji prostori ter se izvije krik odrešitve, privre na dan nova faza osebnostnega očiščenja.
Po zaključku je v osvetljeni dvorani zavladal trenutek tišine, nato pa se sprožil aplavz in je stekel pogovor z avtorico, plesalko in koreografinjo Estelo Žutić, ko je spregovorila o osebnih vzgibih, ki so jo vodili do uprizoritve performansa Svitanje, ko je začutila, da je dovolj močna in zrela, da se lahko sooči z določenim časom svojih življenjskih izkušenj, je predstava ugledala dan. Misel o avtobiografski scenski obliki je v njej zorela že dalj časa, tudi ob zgodbah, povezanih z vojno v Bosni, ki jih je podoživljala ob očetu in njegovih koreninah, ki so ga vezale na to zeleno hribovito pokrajino, deželo in državo, kjer se je v tokovih daljnih in nedavnih vojnih grozot vseskozi razlivala nedolžna človeška kri. Sicer pa dovolj zgovorno o predstavi spregovori skromen, vendar umetniško zasnovan gledališki list v obliki poštne kartice: na sprednji strani je s prosto roko skicirana oseba, v navideznem belem okvirju povečana refleksija njene invalidne oblike, na zadnji strani pa je v nekaj besedah napisano: Svitanje je performans (ples, recital, instalacija) na temo travme. Osebne, družinske, skupinske, družbene, okoljske, tiste, katere pečat pogosto nosi vsak sam in ga vsak po svoje zanika …
