V ponedeljek zvečer so Linhartovo dvorano Cankarjevega doma, res, da samo do polovice, napolnili predvsem plesni poznavalci. Tisti, ki vedo, kaj so si lahko obetali od koreografa Jochena Ulricha in baletnega ansambla, ki deluje v okviru velike gledališke hiše, kjer ustvarja petsto dvaindvajset ljudi iz enaintridesetih držav. Med njimi je tudi slovenski baletni plesalec Žiga Jereb, ki pa v Ljubljani ni nastopil, saj se je skupini pridružil pred dvema letoma, ko je bila predstava Lorenzaccio že postavljena. Je pa kolege budno spremljal med publiko, v družbi svoje nekdanje baletne pedagoginje Alenke Tomc.
Takole pa je predstavo videla in ocenila nova sodelavka našega portala Klavdija Zupan.
Balet Lorenzaccio Jochena Ulricha je interpretacija istoimenske drame Alfreda de Musseta. Vojvoda Aleksander Medičejski, opit od svoje absolutne moči, se predaja užitkom vseh vrst, najljubšo zabavo pa najde v izigravanju nasprotnikov in izživljanjem nad svojimi ljubljenci. Spirala objestnosti in zločinov se zvija v mnogih zavojih do pričakovanega konca, ko vojvodo zabode njegov ljubimec – ljubljenec – bratranec Lorenzaccio.
Uvodni duet med vojvodo Aleksandrom (Martin Dvořák, suveren tako v mačističnih kot v mazohističnih trenutkih) in Lorenzom (Martin Vraný, mladostno naiven, toda vseskozi predrzen v svojih hotenjih) je demonstracija vseh nians moške energije. Dogajanje na dekadentnem firenškem dvoru žal ostane le atraktivna kulisa odnosa med vojvodo in mladim Lorenzacciom, v katerem slednji niha med občudovanjem, udinjanjem, sovraštvom ter končno resignacijo. Sicer odlični plesalci bi svoje izrazne kvalitete lahko do polnosti razvili v občutno krajši verziji baleta, očiščeni nepotrebnih ponavljanj ali nejasnih povezav. Slehernemu od njih vse pohvale in čestitke!
Erotičnost absolutne oblasti je nesporna. Ne glede na fizično podobo je posameznik z absolutno močjo vedno nadpovprečno privlačen, zato ne čudi dejstvo, da je za 60 odstotkov Rusinj najbolj erotičen moški Putin. Če absolutnega vladarja upodablja plesalec nespornih fizičnih atributov, je zlitje med položajem in osebo popolno, erotični naboj zagotovljen. Toda zgolj erotičnost osrednjega lika in njegovo preigravanje različnih enoznačnih situacij je nezadosten temelj za celovečerno predstavo. Tu ne pomaga niti izrazito detajlirana "filmska" glasba Alexandra Balanescuja niti suvereno sprehajanje med stili ter jasno barvno teksturno kostumsko označevanje Bianke Adžić Ursulov, saj je koreograf Jochen Ulrich rajši ostal na površini dogajanja in se ni spustil v globino. Pričakovani presežki, ki jih vzbujajo tako priznani ustvarjalci, so tokrat izostali, kljub vsemu pa je baletna predstava Lorenzaccio vredna ogleda predvsem zaradi visoke izraznosti plesalcev.
Please select a featured image for your post
