Pogovor s sokuratorko festivala Bi flamenko, Ernestino van de Noort, ki se odvija v Cankarjevem domu in ga lahko obiščete do 1. marca!
Pozdravljeni, ga. Ernestina. Pred vami in nami je tretja bienalna edicija festivala Bi flamenko in me zanima, kako pristopate k oblikovanju programa vsaki dve leti; na kaj mislite in čemu se izogibate?
Bi flamenko predstavlja najprodornejše umetnike flamenka, najnovejše dosežke v tej umetniški zvrsti z radikalnimi mladimi predstavniki, ki v odmikih od tradicije in prehajanju meja žanra iščejo lasten flamenko jezik. Ob oblikovanju programa si prizadevamo za razgrnitev širokega flamenko ozvezdja, v katerem se v vseh svojih odtenkih in barvah ter v vznemirljivi povezavi z drugimi plesnimi in glasbenimi oblikami zalesketa ‘el arte jondo’ – globoka umetnost.
Festival predstavlja flamenko kot odprto in sodobno umetniško zvrst, v kateri tradicija ubrano in neizogibno odzvanja, vendar pušča svobodo za novo rast. Festival Bi flamenko odraža dejstvo, da je v minulih desetletjih nova generacija umetnikov iz korenin zvrsti ustvarila nov idiom. Flamenko v 21. stoletju doživlja nov razcvet. Čeravno samosvoj je njihov spoj flamenka vedno odsev globokega osebnega iskanja. Bi flamenko kartografira ta razvoj. Kot nizozemski bienale, katerega umetniška vodja sem, se tudi Bi flamenko nagiba k umetnikom, ki se smelo podajajo onkraj žanra, kot so plesalci Izrael Galván, Andrés Marin, Rocío Molina, Leonor Leal; vedno s ciljem preizpraševati flamenko kodeks, ohranjati umetniško zvrst živo – čeprav morda njihovo delo ni vedno tako razumljeno. Obožujemo te upornike in jim vdano sledimo.
Festival prinaša flamenko vseh oblik in zvrsti, z novimi produkcijami flamenko ustvarjalcev, izborom kitaristov, pevcev, glasbenikov in plesalcev z radikalnim pristopom k žanru. Našemu občinstvu želimo sporočiti: “Če ste mislili, da je flamenko samo ponos, zapeljevanje in obleke z naborki, ste se ušteli.” Naš flamenko prehaja klišeje; podajamo veliko bolj kontemplativno, poglobljeno zlitje tradicije in sodobnih idiomov z umetniki, ki v svojem telesu nenehno iščejo najrazličnejše izraze in simfonije gibov ali se s telesi svojega glasbila podajajo v nove zvoke. Blizu so nam umetniki agitatorji, ki raziskujejo, eksperimentirajo z novimi oblikami, tvegajo.
Prepričana sem, da vedno ciljate na široke občinstvo, ki ga zanima flamenko; se vam zdi, da je to občinstvo bolj navdušeno nad glasbo ali bolj nad plesom ali ga zanima preplet obojega?
Prva asociacija na flamenko je seveda vedno ples. Toda flamenko sestavljajo tri prvine, ki se enakovredno prepletajo: cante (petje), toque (kitara), baile (ples). Lahko bi dodali še četrto ‘palmas’ (ploskanje, ritem). In občinstvo vedno prej pritegne ples kot glasba, kaj šele petje, najtežja zvrst, ki jo tujci težje sprejmejo (celo Španci izven Andaluzije). Plesne predstave flamenka, kot jih poznamo danes, so nastale v 19. stoletju, flamenko se je začel profesionalizirati v tako imenovanih Cafés Cantantes (1860–1920) Andaluzije. Ampak na začetku je bilo petje. El Cante. El Cante je prvi in prvinski vir flamenka. ‘El Grito’, vzklik, krik. Sledi kitara in njej ples. Seveda je poleg programiranja avantgardnega flamenko plesa naš cilj javnosti predstaviti fantastične pevce, kitariste in glasbenike, brez katerih plesalcev ni. Flamenko je vedno preplet teh štirih modulov. Plesalci flamenka to nadvse dobro vedo, zato svoje pevce in glasbenike povečini skrbno izberejo. Prva stvar, ki jo pri plesni predstavi vedno preverim, je zasedba. Inovativni plesalci, kot sta Israel Galván ali Leonor Leal, skrbno izbirajo tradicionalne pevce ali kitariste, kot je David Lagos, umetnik globoke pesmi iz Jereza de la Frontere v Začarani ljubezni (El Amor Brujo). Ali kitarist Alfredo Lagos v Nokturnu Leonor Leal. Tudi on prihaja iz Jereza. Jerez je ena od zibelk flamenka. Kar ovekoveči tudi El Cante Bueno Duele (Petje, ki zaboli), dokumentarec o ciganski kitarski dinastiji Morao iz Jereza, ki sem ga kot sorežiserka posnela leta 2011.
Letošnji program je ‘nabito poln’, res se bo dogajalo na vseh ravneh. Bomo imeli čas za vzdih in izdih ob vseh teh imenih, ki jih boste pripeljali v Ljubljano?
Med 22. februarjem in 1. marcem bo imelo občinstvo dovolj časa, da ‘prebavi’ vse, kar ponujamo, saj je program uravnoteženo razporejen. Flamenko je način življenja, ‘una manera de vivir’. Nastal je kot praznik, druženje v skednjih po težkem delu na poljih. Flamenko je zakoreninjen v bistvu skupnosti, občutku pripadnosti ob zabavi, ‘estar a gustito’. To bi radi predstavili občinstvu, delili to veselje in slavljenje. Cilj flamenka ni ugajati, temveč ganiti. Je katarzična umetnost. Dvorano zapustiš drugačen kot ob vstopu. Upamo, da bomo to razbrali na obrazih ljubljanskega občinstva ob zapuščanju Cankarjevega doma. Radi bi jim sporočili: “Prepustite se, dovolite, da vas flamenko gane, dovolite, da vas prevzame in celo malo vznemiri. Slavite življenje z nami, napolnite ga z radostjo in veseljem.”
Kakšna predstava pa vas vedno prepriča in ste kar prepričani, da bo navdušila tudi ostale gledalce?
Na to vprašanje je seveda nemogoče odgovoriti. Kot bi mama izbirala med lastnimi otroki! Z našim izborom (moja sokuratorja sta Bogdan Benigar, Andrej Jaklič) želimo javnosti ponuditi široko paleto flamenko izrazov in s tem vsakomur omogočiti lastno izbiro.
Ponavljate pa slovenski ustvarjalki (Urška Centa in Ana Pandur), ki seveda sodita v vrh slovenske flamenko scene. Kaj vas je prepričalo, da ju znova vključite v program?
Obe umetnici v svojem slogu predlagata novo videnje flamenka. In seveda radi podpiramo lokalne umetnike. Eksperimentirata neustrašno in z veliko iskrenostjo. Njuno delo ustreza našim umetniškim smernicam. Zanimivo se mi tudi zdi interdisciplinarno sodelovanje Ane Pandur z modno oblikovalko Tino Princ/Things I Miss, kako neobdelane tkanine, koprenast material vključuje v tkivo lastnega dela, odrsko entiteto, v kateri sobivajo telo in prostor, gib, tekstura in fluidne oblike.
Se zgodi, da še vedno naletite na kakšen stereotip, ki ga ob flamenko debati slišite? Kaj je in kako ga ovržete?
Do leta 2019 sem prejemala vabila ‘direktorici FlamenGo Biënnale Nederland’! Kliše ‘ptice flamingo’ se nas že strašno dolgo drži. Ne, ni ptica! Je resna scensko umetnost, ki si zasluži ustrezno mesto v sodobnoumetniškem programu gledaliških in koncertnih odrov. Kjer se konča folklora, se začne flamenko kot sodobna umetniška oblika. Ustvarjalnost in vzajemno oplajanje z drugimi disciplinami na našem festivalu igrata pomembno vlogo. Cilj nizozemskega flamenko bienala (ustanovljenega leta 2006, Bi flamenka pa leta 2018) je bil razbliniti klišeje strastnega folklornega (ciganskega) plesa z razkošnimi, pikčastimi oblekami, ki so še vedno povezane s flamenkom. Zato sem bila strašno vesela, ko smo ob ustanavljanju ljubljanskega bienala v zgolj petih minutah dorekli naš radikalen umetniški manifest. Besedi, ki ju v kombinaciji s flamenkom sovražim, sta ‘strastno’ in ‘pristno’. Pridevnika sta v naših programskih besedilih prepovedana! Razprava o ‘pristnosti’ flamenka je še vedno aktualna, vendar danes Španija priznava inovatorje, kot so Galván, Marin in Molina, v nasprotju z letom 2006, ko smo ustanavljali nizozemski bienale. Umetniki so se morali spoprijeti s silnim nasprotovanjem zagovornikov ‘čistega, pristnega flamenka’. Kaj je zares čisto …? Nobena umetniška zvrst nima tako subtilne navezave na lastno tradicijo kot flamenko. Festival nima predsodkov o tem, kaj pravi flamenko je ali ni. Strinjamo se s španskim pesnikom Federicom Garcío Lorco, ki je ‘pravi flamenko’ enačil z naravno glasbo, ki je “kot petelinje petje, šelest topolov, šum valov”. Dobra glasba ali ples nista ujeta v določen čas ali prostor. Vodijo ju samolastni vzgibi. Dotakneta se, kogar se morata.
Je katera država res velika oboževalka flamenka glede na to, da poznate dobro flamenko sceno po svetu v smislu, da imajo veliko plesnih šol, ki gojijo to zvrst, da je veliko nastopajočih in gostujočih flamenko skupin?
Po prvem valu priljubljenosti v osemdesetih letih (ki mu pripadam kot ‘guiri’, kar je andaluzijsko poimenovanje za tuje ljubitelje flamenko plesa), flamenko od leta 2006 doživlja zlato dobo, tako v Španiji kot v tujini. Flamenko festivali so vzniknili v New Yorku, Londonu, Berlinu, Nîmesu in Mont de Marsanu (Francija). Ljubljana je s festivalom na svetovno sceno vstopila leta 2018. Vendar je od sedemdesetih in osemdesetih let največ zanimanja za flamenko izkazala Japonska. Na Japonskem naj bi bilo več ‘tablaos’ (flamenko klubov) kot v Španiji! Obstajajo velike skupine in celo dobri japonski flamenko pevci (najtežja flamenko zvrst), ki uživajo priznanje španskih umetnikov.
Kam sodimo mi z našo flamenko sceno?
Bi flamenko bienale predstavlja začetek odmevne festivalske tradicije flamenka v Sloveniji, drznem si trditi tudi Srednji Evropi. Obstaja ogromen potencial za razvoj Bi flamenka kot mednarodnega bienalnega flamenko festivala Srednje Evrope, ki vsaki dve leti predstavi najvidnejše dosežke flamenko umetnosti. Ni še festivala, ki bi zvrst posredoval tako drzno in avanturistično. Naš namen je privabiti javnost iz sosednjih držav, jo pritegniti v Cankarjev dom k izkušnji vzajemnega prežemanja tradicije in eksperimenta v flamenko umetnosti. Ta pustolovski duh v spajanju tradicije in inovativnosti v flamenku je prisoten tudi v aktualni generaciji slovenskih flamenko umetnikov. S festivalom želimo spodbudili domače ustvarjalce, jim omogočiti platformo in priložnosti za nove produkcije.
Zakaj naj nas torej virus flamenka okuži tudi letos?
Flamenko je potovanje skozi globoka čustva, ki jih je francoski nadrealist André Breton poimenoval ‘la beauté convulsive’, krčevita lepota, ki se pojavi v trenutku, bliskovito. Flamenko je najbolj neposredna umetniška zvrst, kar jih poznam. Flamenko izraz zadane naravnost v srce, želodec. Je skrajno ponotranjena umetnost, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Je izraz življenja. Govori o Tragičnem občutju življenja (Sentimento trágico de la vida), kot ga je opisal španski filozof Unamuno. Flamenko je slavljenje življenja, tragičnega in veselega obenem, bolečine in tolažbe, vseh stvari, ki nas povezujejo. Je prostor, v katerem vsa življenjska protislovja niso samo mogoča, temveč neizogibna. Veliki pevec Camarón de la Isla je v intervjuju leta 1988 dejal: “El flamenco siempre es un pena, el amor es un pena tambien. En el fondo, todo es una pena y una alegría.” Te preproste in univerzalne teme, ki ne veljajo izključno za Andaluzijo, flamenku pridajo univerzalno noto. Živahni flamenko ritmi so najboljše zdravilo za zimsko depresijo in poživitev ‘s covidom ohromljenega telesa’. Energija flamenka je krepilen vitaminski koktajl.
Hvala in uživali bomo skupaj z vami. Vse podrobnosti o festivalu pa najdete na spletni strani Cankarjevega doma: https://www.cd-cc.si/festival-bi-flamenko-1
