Enya Belak in ekipa z mladostnim plesnim filmom Rdeča fontana

Kje se v Ljubljani nahaja Rdeča fontana, bi verjetno težko znal kdo pojasniti. Vprašanje je, če tudi stanovalci koseških blokov o tem kaj več vedo. Kajti na ploščadi med bloki stoji porisan betonski blok kvadrataste oblike, po njem se je pretakala voda in se imenuje Rdeča fontana. Le kolikim je to znano?

Načeta betonska masa služi danes za igro otrok in tekanje psov, sicer je več ali manj zapuščena. No, Lena je vedela, saj je predlagala prostor svojim plesnim kolegicami za zaključek njihovega celoletnega projekta Kultimat v organizaciji Javnega sklada RS za kulturo/JSKD, ki vključuje in povezuje mlade na področju performativnih umetnosti ter poteka v organizaciji Društva Grad teater Novo mesto in ob podpori Zavoda Vitkar, Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, Mestne občine Novo mesto in JSKD RS.

Za predstavitev skupnega dela in za zaključek projekta Kultimat je bila izbrana Rdeča fontana, kjer so posneli kratek plesni film po scenariju, ki je izhajal iz izbrane lokacije in se je sproti postavljal. Kratek šestminutni film je Enya Belak, avtorica in režiserka plesnega filma Rdeča fontana,  predstavila v mini gledališču JSKD Dvorane Skladovnica 27.oktobra ob 19 uri.

V filmu sledimo skupini plesalk na poti do fontane, potem si sledijo trenutki njihovih zvedavih raziskovanj in gibalne razigranosti. Malce srhljivosti  tudi ni manjkalo, ko so se bele rokavice začele počasi premikati v vidno polje … Celice objekta, zamejene pravokotne oblike so asociirale na industrijske betonske hale, tako da je na vrhu širokih betonskih sten spontano stekel tekoči trak, industrijsko mehanično gibanje v vrstah. Ob fontani so plesne ustvarjalke še improvizirale in predstavile kratke gibalne kompozicije. Ideje so se zbirale in v skupini demokratično snovale ter skupinsko realizirale. Tri mesece so se v času poletja občasno sestajale, razglabljale, si ogledovale objekt, ga tudi počistile, imele dvakrat vajo na njem in tretjič šle v snemalno akcijo. Za šestminutni film je bilo potrebnih šest snemalnih ur z dvema kamerama, torej materiala se je nabralo za dvanajst ur.

Režija in montaža filma je bilo dejanje Enye Belak, glasbo je ustvarila Veronika Valdés, direktor fotografije in kamer je Sašo Štih, plesale in ustvarjale pa: Tamara Polanc,Tini Rozman, Lena Lekše, Julija Magajna, Veronika Valdes in Enya Belak. Po ogledu je stekel še pogovor s celo ekipo, kjer ni manjkalo veselega mladostnega smeha. 

Film se je kar prehitro zaključil, in ker so obiskovalci očitno želeli še naprej uživati v barvitosti mladostne razigranosti, se je zastavilo vprašanje: Zakaj tako kratko? Avtorica je odgovorila, da toliko kolikor je sredstev, je filmskih minut, in kar nekaj ur je bilo potrebnih za montažo  filma. V pogovoru so pojasnile, da se je vse sproti dogovarjalo in prilagajalo ambientu, zato so rokavice imele predvsem zaščitno vlogo, kajti beton je oster in se kruši, potem so še prišle prav kot sestavni del njihovega ambientalnega snovanja.

Veronika se je prvič znašla v vlogi glasbene avtorice. Dejala je, da se je doma že poigravala z elektronskimi zvoki in ritmi, in ko je nastala prva tovrstna kompozicija, sta jo z Enyo skupaj poslušali, potem so tekli pogovori in usklajevanje vse do končnega rezultata ter glasbenega ritma, ki spremlja film in njihov ples. Želela si je poskusiti še kaj drugega, in kot pravi Veronika, da itak pleše že vsa svoja leta in je Enyi prav hvaležna, da ji je dala to novo  priložnost. Pomladna atmosfera Skladovnice tega jesenskega ljubljanskega večera se je počasi zaključila z vrečkami belih kokic in v veselem klepetavem vzdušju ter ob povabilu na  Kultimat tehnične vaje, ki so namenjene vsem generacijam in potekajo v dvorani Zavoda Vitkar na Parmovi 25 vsak ponedeljek od 19.30 do 21.00 ter ob sredah od 19.00 do 20.30.

View Gallery 7 Photos