Dve leti je že minilo od druge edicije mednarodnega bienalnega festivala Bi flamenko (2020), ki je tistikrat potekal sredi februarja in se zaključil še pred kovid ustrahovanjem ali epidemijo. In je letošnja tretja festivalska edicija (22. februar–1.marec) stekla v ozračju osvobajanja od virusne nadloge.
Letošnja napoved novodobnega sloga flamenka je očitno bila v toliki meri vabljiva, da so vstopnice kar skopnele še pred začetkom festivala. Po dveh letih virusne teže, sivine in strahov je sončni flamenko gotovo več kot dobrodošel. Flamenko je glasba in je ples, je tradicija in življenje sončne Andaluzije, je utrip srca, glas sreče, tudi bolečina očiščenja, je energija, ki spodbuja in navdihuje.
Festival se je začel z dokumentarnim filmom režiserja Michaela Mearta: Flamenko klan. Izročilo flamenka. V filmu se sledi zgodbi o uspehu klana Carmona in njihovega vodje, legendarnega Pepeja Habichuele, pomembnega prenovitelja flamenko kitare 20. stoletja. Film razkriva težko življenje flamenko umetnikov, ko so nekateri lačni komaj še stali, pa vendarle odigrali flamenko zase in druge. Tudi klanu Carmona začetki niso bili lahki, saj so začeli praktično iz nič, iz sila skromnih razmer, vendar družinsko povezani znali tudi stopiti skupaj in reševati, da jim je lahko uspel preboj do umetniškega vrha, ko je svetovne odre zaznamoval eden njih, nadarjeni virtuoz Pepe Habichuela. Po filmu v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma (CD) je sledil še prestop v Klub CD, kjer se je nadaljeval izredni glasbeni večer, koncert sodobnega flamenka v elitni sestavi: Pepe Habichuela in nečak Josemi (kitari) z odličnim tolkalcem Bandolero; se uživalo, prepuščalo glasbenim vrhuncem, tako kot so zapisali: “Cilj flamenka ni ugajati, temveč ganiti.”
Bi flamenko festival deluje s festivalom Flamenko Biénnale NL, ki podpira tako mlade umetnike kot nove umetniške vidike, povezane s flamenko ritmi, plesom in vokali.
Na festivalskem sporedu BI flamenka sta bili tudi dve slovenski premieri dveh naših umetnic, plesalk, koreografinj in pedagoginj: Ane Pandur in Urške Centa, ki sta začeli z izvirnim flamenkom, nato pa se usmerili v fuzijo flamenka s sodobnimi umetniškimi oblikami.
Urška Centa se tudi tokrat usmerja v zračne višave, svobodo poleta in petja, ki ga povezuje s pticami, naslov njenega novega projekta je Sinsonte, v grlu pozabljena pesem. Sinsonte ali ptica oponašalka je projekt, ki ga Urška Centa tudi znova nadgrajuje v sodelovanju z avantgardnim flamenko umetnikom Marcom de Ano, in je to že njuna druga sodobna flamenko predstava, saj sta junija 2021 v Cankarjevem domu premierno uprizorila Zgodbo o pticah/Historias de pájaros. Svoj novi odrski navdih sta tokrat našla v delu čilskega pesnika, pisatelja in vizualnega umetnika Juana Luisa Martineza, ki se je v svoji umetnosti posvečal pticam. Zasnovala in postavila sta dramsko plesno poetiko o ptičjem vedenju, ko se v nasprotju z basnijo zrcali v človeku, izpoje pa v glasbi. In če je v Zgodbi o pticah poletel plesni flamenko v ptičjem siju in barvitosti flaminga, se oponašalka sinsonte drži svoje okolice, ki jo menda oponaša kar z nekaj sto možnimi zvoki, ko v tišini noči zna onemeti, v nočnem blišču velemest pa kričati, tudi je urbani hrup čisto nekaj drugega kot njeno naravno okolje. Sinsonte je predstava o treh scenskih preoblekah, tudi o alegorični interpretaciji ujetosti ptice oponašalke, kar vodi do samospoznanja, nastala po konceptu Urške Centa v koreografiji z Marcom de Ano in v dramaturgiji Andreje Kopač, uprizorjena pa na odru Kosovelove dvorane 24. februarja v koprodukciji: Cankarjev dom, Flota.
Prva scena (scenografija in oblikovanje svetlobe: Jan Krmelj) steče v temi ob vabljivih zvokih glasbenika in kitarista Janija Modra, ko oder preleti temna senca, preden v svetlobo vstopi bitje, odeto v pernato kostumsko vizijo (izdelava kostuma: Tina Hribernik), ki odpira usta, vendar glasu ni slišati, se razgleda, obrača, taca in želi poleteti, občasno še zamrzne v onemeli pozi, ko v ptičji ujetosti razvija in razpreda svoj inovativni gibalni jezik. To je jezik bolečine in tihote, tudi ritma in zvokov, ki jih glasbenik s svojo kitaro oživlja v duetu z neverbalno gibalno obliko, ko se išče prostorski gib za lastni glas, se eksperimentira in odkriva gibko ptičjo komunikacijo, vse dokler se pernati sloji ne začnejo luščiti in se iz njih izlušči ženska v novi preobleki, v eleganci kostumske beline, ki kaj kmalu vstopi v novi ritual preobrazbe in očiščenja, v bazen z vodo, in se potopi. Čez čas v novi mokri preobleki pogumno stopi pred mikrofon, ko končno lahko izpoje svojo nemost, je lirični trenutek spevne ekspresije plesalke Urške Centa in kitarista Janija Modra, ki očara, navduši.
V Dvorani Duše Počkaj CD sta 27. februarja potekali dve premieri (popoldanska in večerna) dvodelne avantgardne uprizoritve Party Box/Beli šum + Črni zvoki po konceptu (konceptualno sodelovanje: Sebastijan Horvat) in v koreografiji Ane Pandur. Drugi del Party Box/Črni zvoki je nastajal že v letu 2020 v koreografiji in izvedbi Ane Pandur ter v sodelovanju s soavtorjem dogodka, glasbe ter besedila Damirjem Avdićem, prvič pa se kot delo v nastajanju predstavil v Celovcu na Pelzfestivalu 2020, ko se je vsesplošno navdušenje obiskovalcev iz dvorane nadaljevalo še na večernem zraku v zgoščenih debatah in pohvalah. V prvem delu projekta Party Box/Beli šum vstopa Ona, Ana Pandur v kopreni belini, ko za seboj vleče dolgo vlečko enake teksture (scenografija: Vasilija Fišer, kostumografija: Tina Princ, Things I Miss, lučno oblikovanje: Janko Oven). V svoji tihoti in milini se počasi osredotoča na koprenasto belino, jo gladi, širi pred seboj in prekriva tla. Daje občutek presvetle samote, ko se posveča vsakemu malemu gibu svojih mehkih dlani in tipajočih prstov, kot bi obujala poezijo večno ustvarjalnih ženskih rok; še posebej onih iz Andaluzije, kar se ilustrira v njenem gibalnem minimalizmu. Bela prosojna tekstura tudi vse bolj zadira v sceno, je sestavni del mizanscene, celo se povzdigne kot šotor osame, ki ga presvetli scenska luč, v njem pa se senči žensko telo (sound design, concept co – dvelopment: Matej Bonin).
Med enim in drugim delom ni pavze. Ko po 20 minutah oder zapusti šum beline, vanj vdre moč električnih strun kantavtorja Damirja Avdića in se začne drugi del: Črni zvoki. Za glasbenikom in njegovo protestno noto kmalu na oder vstopi še plesalka flamenka Ana Pandur, tudi zapleše v španski idili in eleganci preobleke, s pahljačo ter pregrinjalom v rokah. Je vhod v zgodbo, ki se iz klasike preliva v novodobne umetniške trende časa, ko njeni flamenko čevlji postanejo bulerji ali jih lomi s stopali v svojem stresu ter nemoči, ko še njena preobleka črne elegance naznanja nove spremembe. Gotovo da trušč glasbenega upornika ni ravno v stilu flamenka, tudi ne kitara, ampak je to moč strasti, nadvlade in bolečine posameznika v sozvočju dueta. Vse to in še več je flamenko, ki ga žari plesalka in se zanj bori tudi glasbenik s svojo zvočno metaliko, ko po prostoru zvenijo pesmi o svobodi, ljubezni in boleči izgubi. Party Box v dvodelnem kontekstu sola za plesalko/Beli šum ter dueta plesalke in glasbenika/Črni zvoki sooča čistost beline s kontrastom črne sivine, torej iluzijo z realnostjo, ko šum scenske poetike zamenja uporniška metalika, ki doni in seje napetosti ter dopušča spozabe.
Na bienalnem festivalu flamenka sta bili še dve predstavi v stilu sodobnega flamenko plesa, Leonor Leal in zaključni dogodek Začarana ljubezen, tudi sta bili organizirani dve delavnici sodobnega flamenka, potekali pa z Marcom de Ano in Leonor Leal. Vsemu se ni dalo slediti, zato le pripis o predstavi koreografinje in plesalke Leonor Leal: Nokturrno/Nocturno. Nokturno je enodejanka brez petja in velike zgodbe, ki ob močni ter suvereni plesalkini prezenci popelje po nepredvidljivih poteh z glasbenima mojstroma: Alfredom Lagosom (kitara) in Antoniom Morenom (tolkala).
Zadnji festivalski dan (1. marca) je zaznamovala veličastna Začarana ljubezen/El amor brujo skladatelja Manuela de Fallá, in kot pravijo, enega in edinega Israela Galvána. Predstava je bila hkrati sestavni del abonmaja CD Veličastnih 7. El amor brujo je balet, ki ga je skladatelj Manuel de Fallá ustvaril po libretu Gregoria Martineza Sierre v času 1914–15, tudi je znana ciganska partitura v dveh dejanjih in dveh prizorih. Na odru Gallusove dvorane je to plesni solo dramatičnega umetnika, plesnega virtuoza in koreografa Israela Galvána ob virtuoznem glasbenem triu: David Lagos (glas), Alejandro Rojas-Marcos (klavir), Alfredo Lagos (kitara) in Eduardo de los Reyes (glasba); je predstava, kjer glasba začara, ekspresivna plesna zgoščenka pa očara.
Začarana ljubezen pripoveduje o andaluzijski Ciganki Candeli , ki je zaljubljena v Cermela, vendar obljubljena drugemu, se z njim tudi poroči. Čez čas Candelinega moža ubije mož njegove ljubice Lucie. Sprva Candelo preganja duh pokojnega moža, ko pa izve za moževo nezvestobo, se njena zgodba magično spreobrne in Candela lahko zaživi ljubezen s svojim Cermelom. Israel Galván de los Reyes je sin seviljskega plesalca Joseja Galvana in Evgenije de los Reyes, ki se že zarana sreča s plesom, vendar je odločitev za plesno umetnost padla skoraj dve desetletji pozneje (leta 1990), čez štiri leta pa se pridružil skupini Andaluza de danza, ki jo je vodil Mario Maya. Za svoj bogati in ustvarjalni opus je postal prejemnik državne plesne nagrade 2005, ki mu jo je podelilo špansko ministrstvo za kulturo. V prvi sceni Začarane ljubezni se plesalec Israel predstavi v vlogi starega mojstra flamenka, ko njegove nemirne noge sledijo glasbenemu ritmu in poskakujejo, medtem ko sedi ali vstane, se postavlja v poze. Saj njegova stopala dobesedno srkajo glasbeni ritem in je njihov plesni izvir magičen, tudi je scena na videz statična, vendar mogočnega in vznemirljivega plesnega duha. Ko mojster zapusti sceno, se izgubi klasični flamenko in vstopi plesalec lastnega sodobnega stila, ki ob čudovitem vokalu in glasbi zapleše svoj avtorski plesni spev, svojo koreografsko sugestijo o začarani ljubezni, ki se živo širi po sceni, se humorno in slikovito pripoveduje ter doživlja v neposredni komunikaciji z glasbeniki. Njegov sodobni plesni jezik je neusahljiv vir avtorskih domislic in oblik, ki se sila naravno in sugestivno zlivajo v vsakem njegovem gibu, izrazu, dejanju, preprosto in logično. Ja, Israel Galván je resnično eden in edini. Navdušenje po zaključku se je glasno usulo iz polno zasedene Gallusove dvorane, in to po dveh letih sedežne praznine ali varovanih sedežnih razdalj.
Tudi tretja edicija flamenko festivala je znova dokazala novodobni umetniški vzgon sodobnega flamenka, tako kot je dejala umetniška vodja Nizozemskega bienalnega festivala, gospa Ernestina van de Noort: “Energija flamenka je krepilni vitaminski koktajl.” In ga je vsekakor vredno pokusiti.
