Energični beloruski plesalci premagali Pandurjevo žalostinko

Belorusi so ogreli avditorij Križank, navdušili in prevzeli občinstvo s svojo folklorno estetiko, plesno energijo in življenjsko radostjo, ki se je  hladnega julijskega večera (5.7.) vela po odru ob tonih živahne glasbe. Ime Koroški je ansambel prevzel po majhni vasici v okraju Mogiljov, kjer so na začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja odkrili narodni ples Gusariki in začeli svoj folklorni vzpon. V cirilici se Koroški piše kot "Haroški", kajti v Belorusiji imajo dva uradna jezika, ruski in beloruski (tudi dva pisma: cirilico in latinico), pač posledica burnih zgodovinskih časov. In ko slediš tolikšni folklorni radosti, ko oči žarijo in obraze krasi širok nasmeh, pomisliš le, kakšno zgodovinsko pot je ubiral beloruski narod, ko je njihova glasba prepolna radoživih tonov in plesnega  veselja.

 
Njihov nacionalni znak je štorklja, ki je obenem tudi zaščitni znak folklorne skupine Koroški, saj so ti beli ptiči del njihove valovite ravnine in močvirnatih tal, ozemlja z 11.000 jezeri, z gozdovi in najvišjim vrhom 346 m. O izviru imena Belorusije se piše več zgodb, zanimiva je tista, ki se povezuje z divjimi časi Džingiskana, ki pravi, da ti azijski osvajalci niso prišli do Belorusije in zato je njihova dežela bela, kar v prevodu pomeni "prava" … niso se mešali s takratnimi azijskimi hordami. In čeprav zgodbe pripovedujejo o nemešanju s Tatari, so tokratni beloruski večer prav zanimivo bogatili s posebnimi ritmi, ki so odstopali od ostalega programa, in s plesalci dolgih tunik ter plesom, ki je spominjal na šamanski obred; bila je to Pastirska pesem in predstavitev tatarskega naroda.
Člani ansambla so šolani baletni plesalci, njihov prepoznaven visok plesni nivo in umetniško odličje je delo beloruske koreografinje, priznane umetnice Valentine Gajeve, ki ansambel vodi in je vzgojila že kar nekaj  generacij baletnih plesalcev, postavila več nacionalnih baletnih del, za katere je prejela tudi najvišja državna priznanja. V repertoar svoje skupine Gajeva uvršča čas renesanse, meščanstva, narodnega obredja, aristokratske zabave, kar so pričale tudi slikovite koreografije tega večera: Vesela pesem, koreografska skica; Balkanska rapsodija; Beloruska svatbena pesem Prepelička, Grofinja, Sobota-Beloruska suita v 3 stavkih. Plesni repertoar skupine Koroški je očitno tako bogat, kot je bogata in raznolika beloruska zgodovina, ki se je tesno povezovala s kulturo sosednih držav in narodov.
V svojih 35 letih obstoja so Koroški nastopali in navduševali v več kot 30 državah sveta. Folklorno skupino sestavlja 56 članov (v Ljubljani sem naštela 22 parov); v svojih vrstah imajo tudi 19 glasbenikov, ki jih vodi glasbenica Marina Morozova.
Za najbolj živahno glasbeno spremljavo se je izkazala diatonična harmonika, harmonikar pa tudi kot izvrsten plesalec v predzadnji točki, v Beloruski suiti in v polki s harmoniko. Diatonična harmonika, po domače frajtonarica, je, kot vemo, tudi pri nas v Sloveniji zelo čislano glasbilo in polka vesel družaben ples, s katerim so Koroški začeli svoj razposajeni folklorni spored: Polka iz Vitebska (mesto na severovzhodu države blizu ruske meje). Skupina glasbenikov je igrala na starih izvirnih glasbilih, kot so: diatonično čembalo, trska – naravno pihalo, dude …, slišali so se tudi toni, ki so spominjali na igranje na glavniku, in ubirala poskočne ritme na  violini, klarinetu, flavti, bobnu, bas kitari, harmoniki. Tisti, ki so bili v Belorusiji, pa pravijo, da je njihov jezik precej podoben slovenščini in da je to narod krompirja, torej ne vežeta nas le frajtonarica in polka.
Mene so njihova pisana oblačila in poskočni toni spominjali na narodni duh Panonske nižine, verjetno tudi odprtost pokrajine doprinese k odprtosti naroda in njegove kulture, Belorusi pa so osvajali še z njim značilno humorno toplino, ki se je ta večer obilno prelivala po odru festivalskih Križank.
O plesni izvedbi ansambla Koroški lahko govorim le v superlativih, je precizno dovršena in neverjetno usklajena, saj tudi v pospeških skupinske dinamike ni opaziti nikakršnega zamika, še manj pa izstopanja. Solisti so posegali (in zdelo se je, da so to prav vsi, kajti bili so med njimi tako pevci kot glasbeniki) v višine in navduševali z akrobacijami, s plesnimi atrakcijami vrtavk, dvigov in skokov, narodnim obredjem izkazovanja in dvorjenja.
Pri nas poznamo besedno obliko "peteliniti se", za Beloruse pa bi bil primernejša oznaka "paviti se". Ta misel se mi je porodila ob njihovem duhovitem in barvitem plesu Hoja pava, kjer v ospredju nastopa moški plesalec s poudarjeno držo napihovanja (ko je grodnica močno naprej), za njim pa pet veselih plesalk v pisanih oblačilih, ki v igri korakov vihrajo, se obračajo, širijo ter zlagajo kot rep pava v sila slikoviti in zgovorni koreografiji, ki v razpoznavnih elementih živalskega gibanja izrisuje ljudski karakter .
Tako kot se koraki in koreografije ansambla Koroški oblikujejo po folklornih plesih in narodnem obredju, se pripravljajo tudi nove kostumske kreacije po izročilih in zbirkah zgodovinske dediščine. Skupina ima v svojem fundusu več kot 2500 kostumov, za katere skrbi in jih kreira kostumografski tandem Youri Piskun in Aleksey Gayevoy.
In tako je ta večer ljubljanske Križanke zaobjel duh plesa in narodnega veselja, ki se ga v sedanjih časih že bolj malo občuti, še zlasti tistega plesnega, ki sprošča in povzdiguje ljudsko energijo ter bogati človeško ustvarjalnost.
Nič od zapisanega pa se ni zgodilo na tako opevani najnovejši mojstrovini Tomaža Pandurja Somrak bogov, ki se je zgodila na istem prizorišču nekaj dni pozneje, saj je štajerskemu režiserju pošla vsa gledališka sapa.