Avtorici predstave Od blizu, Tjaša Bucik in Patricija Crnkovič, že tretjič ustvarjata v plesnem stilu koreografskega dueta. Patricija navdušila tudi s solom!
Njuno prvo sodelovanje je botrovalo miniaturi VERT, ki je bila predvajana v konkurenci Florence Dance Festivala, Kamfesta 2022. Za svoj avtorski duet sta postali tudi prejemnici druge nagrade na mednarodnem plesnem tekmovanju TUTU 2022. Letošnjega junija sta se pogumno spoprijeli z novo tehnologijo Oder 360, ko sta pod okriljem Zavoda EN-KNAP ustvarili plesno predstavo VR-pogleda Tebi, novo mladostno uspešnico navidezne resničnosti, o popotovanju skozi človekovo notranjost, notranje konflikte in njih razrešitve. Njunemu prvemu duetu VR- pogleda na Odru 360 je novembra sledil že drugi projekt, tokrat na odru Velike dvorane Centra kulture (CK) Španski borci, na prostranem gledališkem odru, Od blizu, konkretni plesni duet realnega časa in druženja, po konceptu v koreografiji in realizaciji avtorskega plesnega dueta, Patricija Crnkovič in Tjaša Bucik. Predstava je nastala v produkciji Adrian film in koprodukciji Zavoda EN-KNAP.
Prva scena se izkaže za prijetno presenečenje, je miniaturna scena domačega vzdušja, lahko tudi študentske sobice v desnem kotu velike odrske površine ob jutranji svetlobi (oblikovalec svetlobe: Hotimir Knific, ideja za scenografijo: Tjaša & Patricija, izvedba scenografije: Tilen Jeras); torej mali oder intime v praznini velikega odra ali intimni kotiček nekega prebujanja. Patricija kot v popolni komi se na ležalniku občasno spušča in prepušča sili teže, medtem ko Tjaša težke glave sloni na mizi. Prve znake življenja kaže Tjaša. So minimalne gibke domislice, odsekani premiki, najprej nezavedni, potem že bolj zavedajoči, ki privabijo tudi smeh z one strani odra.
Naslednja scena steče na velikem odru, je scena njunih mimohodov, kratkih gibkih zamrznitev, nič koliko zanimivih gibkih rešitev in slikovitih zastojev v smislu iskanja, ogledovanja, vendar v teku časa predvsem preveč razpotegnjenih, zdi se, da sta vsaka na svoji poti, niti ničesar skupnega nimata več, pa vendar ena mimo druge letita hitečih korakov. To je čas, kjer navkljub dinamiki korakov brezizhodno obstojita v stalnici istovetnih premikov in ponovitev. Sledi novo, nepričakovano presenečenje, ko nenadoma zavlada popolna zatemnitev odra. Njune poti pa se na novo osvetlijo, tudi sledijo novi prepleti njunih teles, novi stiki, ko ležita ena ob drugi, potem nastopijo nova kompleksna telesna prepletanja in odmiki.
In prazen oder znova obogati nenavadna vizija, ki se spušča z višin, v njej pa se zagleda Tjašino silhueto, ovito ali zamreženo s prosojno folijo, ki kar hlasta za zrakom, kot kaže, je utesnjena v tej prosojni kletki brez zraka. Patricija je skoraj tik ob njej, vendar brez dotika. Je možna vizija notranjega klica, iskanja one druge, ki je tu, vendar očem nevidna, ali pač misel in želja, kako do nje, ko nje ni; in sceno znova preplavijo nedorečena stanja. Situacijski rez nastale negotovosti tudi drugič prileti z višin, ko Patriciji doletijo nova oblačila in se v miru lahko preobleče. Tudi je preoblačenje med procesom dokaj aktualno, modno in mladostno, kar ukaže na različne situacije, ki se dogajajo znotraj ene scene (ideja za kostume: Patricija & Tjaša, izvedba: Tea Mazai). Celotni potek dogajanja na odru spodbuja glasba elektronskih ritmov (avtor glasbe: August Adrian Braatz), tudi odmerja tempo časa, ki mu akterki vestno sledita v svojih gibkih hitrostih.
Na koncu se obe znova znajdeta v isti sobici, ko svetloba na novo oznanja njuno pozicijo v tisti začetni sobi intime. Ob tem se zastavi vprašanje, ali sta sploh izstopili iz svojega spečega (sanjskega) stanja, povsem možno, da sta v polsnu premlevali in iskali skupne ali pač priložnostne izhode … V gledališkem listu se bere, da se predstava dotika dinamike medsebojnih odnosov znotraj različnih časovnih obdobij, kar je seveda res, vendar premalo dramsko zaokroženo, tako da po predstavi ostane kar nekaj nerazčiščenih vprašanj ali na pol odprtih prostorov. Pohvalno je, da sta se mladi koreografinji Tjaša Bucik in Patricija Crnkovič samostojno spoprijeli z Velikim odrom CK Španski borci, da sta po danih poteh iskali in raziskovali nove gibke vizualne solucije, morda preveč zamrežene v miselna pojmovanja, manj neposredno zaokrožene v koreografsko formo. Avtorici sta se znova dokazali, da sta nedvomno izredni plesalki in akterki, ki dobro vladata gledališki sceni, vse ostalo pa pride ob zorenju in ustvarjanju, ko začetki imajo največkrat tudi dramsko podporo; njima pa je ambiciozni plesni projekt Od blizu docela uspelo izpeljati celo brez te.
Patricija Crnkovič je že minulo leto opozorila na svoj ustvarjalni opus, ko je kot dobitnica zlatega priznanja na Državnem tekmovanju mladih ustvarjalcev Opus 1, 2021 zarezala v svoje Lačne duhove, se v plesu osvobodila nekdanjih spon in se prepustila odprtemu plesnemu prostoru. S svojim plesnim solom se je uvrstila tudi v tekmovalni program Mednarodnega tekmovanja Opus 1 v Celju, nato je sledilo še gostovanje s plesno miniaturo v Murski Soboti na mednarodnem festivalu sodobnega plesa, Flota@ 2021.
Koreografijo, besedilo in avtorski solo Zgubani časi je Patricija Crnkovič avtorsko zasnovala in uprizorila, tudi svoj projekt izpeljala v lastni produkciji, Patricija Crnkovič, ter koprodukciji Zavoda za kulturo Kamnik. Predstava je premierno postavljena septembra na odru Velike dvorane Doma Kulture Kamnik, kjer je doživela še eno ponovitev, nato je sledil še izbor v selekcijo Festivala Živa 2022, kjer je 18. novembra na Velikem odru Španskih borcev tudi sledil ogled predstave.
V tišini odra se ob zadnji steni ugleda telo plesalke, kako sloni ob steni. Sledijo rahli telesni premiki, ki jih spremlja svetlobni krog (oblikovanje luči: Zg), ko se ob vsakem koraku telo lomi vse do tal, ko korak za korakom izgublja ravnotežje, temu pa sledi slišni ropot ob padcu, padci, kot kaže, nenadzorovani, ko telo ne more nositi svoje lastne teže. Medtem ko se tako korakoma ob padcih in dvigih približuje ospredju, se zazna njen zamrežen obraz z masko. Uspe ji masko sneti, tudi izpovedati bistvo ujetega stanja: “Čigava bremena nosimo … puščamo za seboj zgodovino spomina … delčke sebe …” Ob zvoku (oblikovanje zvoka: Maj Šavli) in njenem glasu dozdevno nastopi olajšanje telesnega stanja, verjetno je pretežko breme le zapustilo telo, ki pa še ni zmožno pokončne drže. Še naprej se avtorica s svojim telesom pretaka po tleh, kot bi nekaj želela potegniti, izpljuvati iz svojih nevidnih globin. Oblečena v lahko perilo daje vtis, da bi se vsega rada znebila, kar jo duši, mrazi, vse iztisnila iz sebe, odplaknila s telesa.
Oder je prostran, pa še vedno zamejen za njeno gibko čiščenje nevidne gmote znotraj sebe, ko poje svojo pesem, svojo žalostinko, ki bremeni telo, ono pa krhko, čutno, ranljivo. Je telo plesne umetnice, ki doživlja grozljive čase, ki jih ne more prežvečiti, ko so njeni kriki nemi, čeprav na široko odprtih ust, pa vendarle se vtisnejo v prostor in zaznamujejo ta grozljivi čas. Njeno popotovanje bolečih spominov, tudi očiščujočih večplastnih stanj se pretaka skozi scenske poljane barvitih ozadij. Boleči spomini se sčasoma tudi porazgubijo, ko akterka ob koncu še sama lahko polno zadiha v vrtečem krogu sredobežnih sil in zapusti prostor. In kot zapišejo v gledališkem listu o bolečinah spominov: “Ti se izgubljajo skozi čas in hkrati v vsakem trenutku obstajajo kot delci potenciala v kvantnem polju.”
Koreografinja in plesalka Patricija Crnkovič se je znova potrdila kot ekspresivna plesalka, ki ji je povsem samostojno uspelo izpeljati in postaviti svoj polurni avtorski solo Zgubani časi, tudi dovolj jasno koreografsko izpeti dveletne pretrese mladih generacij, ki so jih preživljale ob virusnem napadu minulih dveh let. Novo potrditev svojega avtorskega sola Zgubani časi je Patricija Crnkovič dobila ob povabilu, ki je sledilo njeni prijavi na razpis, na festival Tanznet Freiburg Performing Mondays, ko bo konec decembra tudi sledila njena predstavitev avtorskega sola na festivalskem terminu v Freiburgu v Nemčiji.
