Ekskluzivno. Nekdanja miss Miša Novak Marlis. Ples mi je usojen

Njeno življenje se že deset let odvija na grškem otoku Zakintos, ki ga je prvič obiskala kot absolventka leta 1997 (stara 22 let) s svojima najboljšima prijateljicama. Naključje, ki ni bil slučaj, kot pravi, je hotelo, da je prav tam v mikrokozmosu grških otokov spoznala svojega bodočega moža. In začutila, da je ples njeno poslanstvo. "Da mi je ples usojen, se je izkazalo šele po preselitvi v Grčijo, kjer so me dolgo prepričevali, da prevzamem plesne tečaje na otoku. Leta 2002, ko sem pričela s poučevanjem, me je bilo namreč groza, kako neizkušeni so bili tukaj. Poznali so samo folkloro in balet, vse drugo je bilo za njih znanstvena fantastika. Na začetku mi je bilo malodane odveč poučevati osnovne korake, a učenci so bili tako dovzetni, da so me kaj hitro navdušili s svojim plesnim znanjem. Od takrat naprej imam novo (plesno) družino, ki me neizmerno izpolnjuje. Poučujem standardne, latinskoameriške in družabne plese (slednje predvsem odrasle), zadnjih par let pa sem se tudi izurila kot trenerka hip hopa in freestyla. Redno obiskujem seminarje in se kot učenka urim tudi v klasičnem baletu in sodobnem plesu. Skratka, vsepovsod kjer se pošteno miga ob dobri glasbi."

Miša je prve plesne korake naredila kot devetletna baletka pri DPD Svoboda Ptuj, kjer je bil med pedagogi tudi priznani baletni pedagog Iko Otrin. Kar hitro, namreč po letu dni, je presedlala k standardnim in latinskoameriškim plesom. "Pod taktirko edinstvenega Franja Kozarja sva se s plesalcem Metodom Peklarjem (danes ponosnim lastnikom plesnega kluba Mambo na Ptuju) uspela prebiti v A-kategorijo med standardnimi plesi. A šele s svojim naslednjim soplesalcem Borutom Žuranom sva se uvrstila v polfinale državnega prvenstva v desetih plesih. Kaj več je bilo težko, saj takratne razmere Ptujčanom niso bile naklonjene. Za treninge latinskoameriških plesov smo bili bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Največ enkrat mesečno nas je obiskal kak trener oziroma vrhunski slovenski plesalec iz prestolnice. Finančno pa ni bilo izvedljivo, da bi hodili trenirat drugam. A z Borutom sva slavila marsikatero zmago na prijateljskih plesnih tekmovanjih v tujini. S tekmovalnim plesom sem zaključila po sprejetju na filozofsko fakulteto, saj sem se preselila v Ljubljano. Prvo leto faksa sem še malo mlačno poskušala pri Frediju, a za moje centimetre ni bilo dovolj visokega plesalca iste kategorije, zato sem bila prisiljena ples opustiti. Bilo mi je zelo hudo. Spomnim se, ko sem bila kot miss Slovenije povabljena na svetovno prvenstvo v LA-ju v Kopru ali Portorožu (če me spomin ne vara). Cel čas sem imela knedel v grlu in komaj sem zadrževala solze ob pogledu na čudovite plesne pare."

V prvi vrsti pa je Miša profesorica angleškega in nemškega jezika, s plesom se ukvarja bolj postransko. "Do lanskega leta sem delala na gimnaziji, letos pa sem odprla svojo jezikovno šolo. Dvakrat, trikrat tedensko, bolj za dušo kot za preživetje, poučujem standardne in latinskoameriške plese ter hip-hop in freestyle. Poučujem v dveh plesnih šolah, v eni bolj intenzivno, v drugi bolj komercialno. Zadnjih par let pa se trudim tudi kot koreografinja, beri samouk. Vsako leto imamo ob zaključku sezone velikiplesni spektakel v odprtem amfiteatru na otoku. V predstavi Snežna kraljica sem zavoljo svojih "strogih“ slovanskih potez ter seveda izkazanega truda odigrala vodilno vlogo Snežne kraljice in prispevala h koreografskemu delu. Tudi pri nas sta najbolj popularna plesna stila hip hop in latinskoameriški plesi. Tako otroci in mladina kot tudi odrasli se navdušujejo nad plesom, slednji predvsem nad družabnimi plesi, kot je na primer argentinski tango. Balet pa je seveda osnova za vse ostale zvrsti in pri tem vztrajamo v naši plesni šoli. Ob vpisu v plesno šolo morajo plesalci obvezno obiskovati tudi tečaj baleta. "

Navdušena je tudi nad dejstvom, da je plesalcev ogromno in da glede na krizo ni bilo opaziti upada pri vpisih v novo plesno šolsko leto. Prevladujejo pa seveda dekleta. "Konzervativni Grki namreč še zmeraj zmotno verjamejo, da ples ni za fante. No, to se počasi spreminja. Poudarek je na počasi! Je pa bilo letošnje leto za nas plesne pedagoge (no, jaz sem čisto samooklican plesni pedagog) izjemno plodovito leto, saj so bili štirje naši plesalci (tri dekleta in en fant) sprejeti na državno akademijo za ples v Atenah, na katero letno sprejmejo pičlih 25 plesalcev. In štirje so bili "naši otroci”. Naši otroci zato, ker so bili z nami od devetega leta starosti. Takrat sem prvič slišala: ”Tovarišica, jaz bom tudi učiteljica plesa, ko bom velika. Tako kot vi.” Po desetih letih so ti otroci med elito grških plesalcev korak bližje svojim ciljem. Celo poletje so gulili parket, tudi po sedem ur dnevno, pri štiridesetih stopinjah brez klime. Njihov uspeh je pustil globoke sledi v meni in ostalih učiteljih. Tako kot zgodbe vseh otrok, ki bogatijo moj vsakdan. Ko gledaš očeta, ki joka od ganjenosti ob pogledu na svojo malo plesalko. To so neprecenljivi trenutki."

Seveda spremlja tudi slovensko plesno sceno. "Slovensko plesno sceno spremljam prek elektronskih medijev in plesalcev, s katerimi prijateljujem na razdaljo. Menim, da ima Slovenija vrhunske plesalce in razumljivo tudi izvrstne plesne pedagoge. Naši plesalci blestijo, odkar pomnim. Dejstvo, da se tako majhna državica, kot je Slovenija, lahko kosa z mednarodno sceno, je razveseljivo. Kadarkoli izvem za uspeh katerega izmed “naših” plesalcev, predvsem plesnih parov, veselo novico ponosno razbobnam in se počutim, kot da je se je s tem (paradoksno) dvignila tudi moja vrednost. Posebej se veselim uspehov Jurija in Jagode (Batagelj; op. u.), saj se ju spomnim kot pionirčkov. Pa Andreja (Škufce; op. u.) in Melinde (Torokgyorgy; op. u.), in seveda Nike Kljun ter Bolera. Nika mi je celo pomagala pri koreografskem delu, medtem ko je počitnikovala pri nas. Tukaj upamo, da se bomo enkrat v bližnji prihodnosti lahko dogovorili z Niko za en ta pravi workshop. Če ne prej, ko se je bodo naveličali v Ameriki (ha, ha)."

Miša je bila zagotovo ena najbolj razgledanih slovenskih misic, in njena skromnost je prisotna, tudi ko jo vprašam po plesnih ambicijah. "Morda zveni skromno, a zame bi bil maksimum na plesnem področju v tej fazi, če bi moji plesalci (oziroma moj plesni par) zmagali na državnem prvenstvu Grčije. Trenutno imam pod taktirko izjemno generacijo plesalcev, a so še v "povojih". Če bodo delali z istim zanosom in trmo, bom morda čez kaka tri leta bližje svojemu cilju."

Edino, česar ne pogreša iz Slovenije, je vreme, vse drugo ji manjka. Njeno idilo dopolnjuje tudi enajstletna hčerka Mara. "Zadnjih deset let živim na idiličnem grškem otoku Zakintos, obkrožena z nasadi pomarančevcev in oljk, s svojim sanjskim moškim in najboljšo hčerko na celem svetu. Mara bo letos decembra dopolnila 11 let in je nadebudna športnica. Trenira atletiko in ples. Lani je dosegla drugo mesto na 1000 metrov na Zakintosu, in njen trener pravi, da ima resne možnosti lepega dne osvojiti zlato kolajno na državnem prvenstvu, saj ni samo izredno hitra, temveč tudi zelo vzdržljiva. Tekoče govori grško, slovensko in angleško, letos pa se je začela učiti tudi nemščine. Je izredno visoka, skoraj meter šestdeset, obuva si moje čevlje, saj ima 40 številko noge, in pravi, da bo manekenka in vzrediteljica konjev. Kar je najbolj pomembno, je srečna deklica in dober človek."

O vrnitvi v Slovenijo še ne razmišlja. "Zaenkrat mi je tukaj tako lepo, da me je včasih prav strah. Po naravi sem izredno pozitiven človek, poskušam svoje misli napolniti s toliko dobrega, da ni prostora za slabo. Dobra volja je najbolja. Se pozna, da sem rada gledala Kekca, a ne? Pomembno mi je, da imam v življenju dejavnost, ki me izpolnjuje, mi daje občutek, da ustvarjam in da sem koristna. To sta zame poučevanje jezikov in ples. Ples je zame največja skušnjava," je zaključila svoje misli. Na socialnem omrežju facebook pa nam vsak dan naredi še malo morskih skomin, saj še vedno plava v morju.  

View Gallery 8 Photos