Eifman spet impresioniral. Z večno aktualnimi Karamazovimi

Koreograf Boris Eifman, eden redkih ruskih plesnih sodobnikov, je že tako reč stari znanec ljubljanskih Križank in Gallusove dvorane Cankarjevega doma, ki kar nekaj zaporednih let prihaja na spored Ljubljana Festivala – tudi že v osemdesetih, ko smo uživali v njegovih  koreografskih vizijah klasičnih baletnih in literarnih del; spomnimo se Rdeče Giselle, Ane Karenine, Don Kihota ali fantazije norca, Evgenija Onjegina in letos ob zaključku Festivala Ljubljana (9. in 10. septembra) še Bratov Karamazovih, pa ne tiste prve verzije, ki je takrat obnorela svet, ampak dela, kot pravi Eifman, v povsem drugi luči, v kateri je dozorevalo njegovo novo videnje istoimenskega epskega romana ruskega pisatelja in velikana psihološkega realizma Fjodora Mihajloviča Dostojevskega (1821-1880), ki ga je dokončal štiri mesece pred svojo smrtjo, pisati pa začel ob smrti triletnega sina Aljoše, po katerem je poimenoval tudi lik meniha v romanu, enega od treh bratov Karamazovih. 

Ko se poglobimo v življenjepis Dostojevskega, potem se lažje dojamemo njegova literarna razglabljanja o temi ljudskih karakterjev, dejanj pohlepa, razuzdanosti, kvartopirstvu, kar je še posebej strjeno v liku brezčutnega očeta Fjodora Pavloviča Karamazova. Pisatelj Fjodor Mihajlovič Dostojevski je bil že od svojega devetega leta epileptik, bolezen je bila tudi vzrok njegove nenadne smrti. Kot mladi radikalec se je uprl carskim oblastem, pri tem pa si prislužil pet let sibirskega izgnanstva v zaporih s prisilnim delom. Sibirija ga je spreobrnila, postal je veren in konservativen, vendar pozneje tudi sam  doživel življenjski zlom, ko se je po smrti brata in prve žene vdajal kockanju in pred upniki zbežal v Evropo. Roman Bratje Karamazovi je večplastno slikovito predstavljanje življenja, ki se glede na karakteristike človeških duš niti danes ni veliko  spremenilo, in se lahko razume kot analitični dramski vpogled v negativna in sebična ljudska stanja, tudi kot večna bratovska trenja ter nesoglasja, problematiko očetovstva in očetomora, izpoved o trpljenju nemočnih in revnih, tudi razglabljanje o dobrem in zlu in o iskanju obstoja vsemogočnega stvarnika, boga.

Koreograf Eifman se je v svojem baletnem spektaklu Bratje Karamazovi še posebej osredotočil na zlo in vero-nevero v boga. V toplini žametnega  moškega glasu in mehkobi ruskega jezika je zadonel monolog o svobodi in zlu, citat iz romana: "Kajti zlo vlada tam, kjer ni vere … in če boga ni, je vse dovoljeno … in tudi če bog je, je vse dovoljeno …" Akademski državni balet Borisa Eifmana deluje že od leta 1977, njegovi plesalci pa izjemnih mojstrskih izvedb tudi vedno znova bleščeči ter navdušujoči v estetiki in perfekciji izvedbe. K spektakularni interpretaciji romana Bratov Karamazovih je pripomogel koreografsko razvejan prvi del prepoln sodobnih plesnih tehnik in modernega šova, svoj delež pa dodala še domiselna scenska ilustracija skupaj s kostumskimi oblikami in odrsko osvetlitvijo Vojčeslava Okuneva. V vlogah obeh večerov so nastopili: Aljoša Karamazov/Dimitrij Fišer, Nikolaj Radzijuš; Ivan Karamazov: Oleg Markov, Sergej Volobjuev; Dimitrij Karamazov: Oleg Gabišev, Jurij Kovalev; Grušenjka: Ljubov Andrejeva, Nina Zmijevec; Fjodor Pavlovič Karamazov: Igor Poljakov, Aleksej Turko. Koreografijo je Eifman postavil na glasbo M. Musorskega, R. Wagnerja in S. Rahmaninova.

Prvo dejanje se začne z množičnim prihodom vernikov, ki vstopajo v božji hram, in se v spektakularnih plesnih višavah predstavi duhovni brat  Aljoša, mirovnik, ki želi omiliti pijančevanje očeta in brata Dimitrija, ki se borita za naklonjenost očarljive Grušenjke ter se veseljačita ob kopici razuzdane mase in lahkotnih plesalk. Za trenutek se v prvem dejanju pojavi posvečen lik matere, ki skuša miriti strasti sina in očeta. Blato pregrehe je močnejše od Aljoševih borb proti zakoreninjenem grehu, zato njegova mirovna misija ne obrodi sadov. V teku dogodkov umorijo očeta Karamazovih. Za umor je obtožen impulzivni Dimitrij, zato ga odvedejo in se v drugem dejanju znajde v zaporu. Brata Aljoša in Ivan ga v zaporu obiščeta, Ivan pa si očita, ker si je želel očetove smrti. Aljoša je prepričan, da če je bog, je vse dovoljeno, zato iz usmiljenja do trpljenja ujetnikov odpre vrata zapora, zaporniki osvobojeni ječe pa kot razpuščena drhal vse sproti uničujejo. Dimitrij je obsojen in ga ubijejo, hladnega Ivana zapusti razum, Aljošo pa obdolžijo za  žrtve njegovega nerazumnega dejanja, je zasmehovan in obleži pod težkim križem, ki je padel z vrha cerkvene stavbe in ga na ramenih kot Kristus nosi v svojo pokoro. Večnamenska stavba je kot scenski rekvizit domišljeno in enostavno menjavala svoje preobleke, ko je istočasno predstavljala hišo veselja, dom Karamazovih, zapor ali posvečeni hram. Ob in v njej se je zgodila tudi pretresljiva skupinska scena, ko se na mreži uzre visečo, molečo in trpečo maso zapornikov, ki jih koreograf v hipu slikovito in prepričljivo pregnete v skupino pohlevnega tropa. V scenah človeške izpovedi je Eifan prepričljiv in je njegov  koreografski podpis inovativen. Ko pa se spusti v vode socrealizma,  lahko deluje celo naivno, ko  je bilo videti v skici zapora, ko sta dva policista s pendreki šla nad Dimitrija, ali v prvem dejanju v scenah očetovega pijančevanja, pretepanja in odganjanja sinov.

Prvo dejanje je nasploh prenatrpano s spektakularnimi plesnim ponavljanjem višinskih skokov, vrtenj in dvigov, in ko je vsega v izobilju, pa čeprav v naj izvedbah, potem tudi estetska prenasičenost počasi sesuva dramsko nadgradnjo, prefinjeno in kontinuirano plesno linijo pa nelogično sekanje gibalnih zaporedij, in to žal celo v solističnih izvedbah Aljoše, Grušenjke in Ivana. Presunljivo so izzveneli koreografski trenutki bratskih povezav, ko se je duet Aljoše in Ivana poetično prelival, tako kot žuborijo besede v intimi pogovora, ali se tercet treh bratov lirično tenkočutno tkal, ko je vsak od njih imel svoj prostor spoštovanja, trenutke premisleka in predaha, ko je gib dramatično obstal, da bi hip pozneje v plesni konfiguraciji  pretopil neizrečene želje ter osvetlil trenutke bratovskega skladja. Tudi čustva so se prelivala (in marsikatera solza v avditoriju) ob liričnem zlitju namišljenega ljubezenskega dueta Dimitrija in njegove nesojene neveste, in je dih obstal v prelestnih lepotah dotikov angelskega dekleta v belem ali v globinah čustvenih izlivov Grušenjke. Priznati je treba, da je Boris Eifman nedvomno mojster intimnih plesnih izpovedi v sferah koreografskih poljan ter da vedno znova eksperimentira in impresionira s svojimi baleti o ruski klasiki, ob tem pa tudi neulovljiv in svojstven. V svoji baletni interpretaciji romana Bratje Karamazovi se je koreograf Boris Eifmana ne le dotaknil dilem treh bratov, treh glavnih likov Dostojevskega, ampak je dokaj pogumno osvetlil večno aktualna filozofska razmišljanja o svetu in življenju nasploh tako v času Karamazovih kot dandanes.

View Gallery 5 Photos