Edward Clug in njegovi rituali

Koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug se ob premieri Hommage á Stravinski, ki poteka v dveh samostojnih delih,  poklanja 130. obletnici rojstva ruskega skladatelja Igorja Stravinskega (1882-1971). Obenem pa svojo koreografijo postavlja v vrsto domnevnih  uprizoritev, ki bodo stekle leta 2013 v čast prvi baletni postavitvi skladateljevega dela Pomladno obredje/La Sacre du printemp pred 100 leti, in v koreografiji odličnega plesalca, kontroverznega koreografa, plesnega inovatorja ter utemeljitelja modernega baleta /plesa Vaclava Nižinskega ( 1872 – 1950). Prva premiera Pomladnega obredja  se je zgodila v Parizu 29. maja 1913 in je doživela popoln polom, bila je to gledališki škandal  časa, ki je častil baletno estetiko ansambla Ballets Russes impresaria Sergeja Djagileva (1889 – 1929), čigar solist je bil tudi Nižinski, in se  je koval umetniški duh Mihaila Fokina (1880- 1942). Zgodovinski zapisi poročajo, da je bila predstava kljub škandalu šestkrat zaporedoma uprizorjena.

Julija istega leta pa je gostovala še v Londonu in bila ugodno sprejeta, kar je bila hkrati tudi zadnja njena uprizoritev. Koreografski izvirnik Nižinskega je leta 1987 rekonstruiral Joffrey Ballet/Chicago s pomočjo ohranjene režijske knjige, koreografskih skic, slik, fotografij, kritik, in v intervjuju s takratno plesalko te zgodovinske premiere ter asistentko koreografa Marie Rambert (1888-1982), ki je bila svoje dni očarana s  plesom Isadore Duncan (1877-1927), in je bila učenka Jaquesa Dalcrozea (1865-1950), v njeni baletni akademiji v Londonu pa sta svoj čas plesno zoreli tudi naši plesni sodobnici, plesalka in koreografinja Ksenija Hribar (1038- 1999) ter baletna in plesna umetnica Mateja Rebolj…. 

Kaj je bilo tako škandaloznega v koreografski postavitvi Nižinskega na glasbeni neoklasicizem Stravinskega? Prav gotovo realno slikanje poganskega obredja v gibalnem jeziku narodnega izročila; inovativna koreografska zasnova na preprostih korakih ob topotanju in plesanju celih stopal, v vzgibih, ki rišejo ljudsko nevednost, sarkastično oblikujejo popačene človeške strasti, se gnetejo v občutkih strahu in bojevitosti, ko ljudski duh hlasta po žrtvovanju in čaščenju smrti. Predstava je bila svojstven napad na ustaljeno estetiko forme, ki je častila svet pravljične lepote in bogastva. No, narodna koreografija Nižinskega je gotovo botrovala preobrazbi baleta 20. stoletja in preroško obelodanila novo plesno svobodo.
Stravinski je svoje Pomladno obredje  snoval skupaj z ruskim filozofom in slikarjem Nicholasom Roerichom (1874-1947), ki je želel postaviti plesno predstavo o ruski legendi, kjer se devica žrtvuje pomladnemu božanstvu in se vije ples poganske molitve za milost in rodovitnost. Pomladnega obredja skladatelja Stravinskega so se pozneje lotila tudi druga velika koreografska imena, kot na primer: Maurice Bejart (1927- 2007), Pina Bausch (1940-2009), Marie Chouinard …

Maurice Bejart je z uprizoritvijo Posvetitev pomladi leta 1959 ustvaril veličasten koreografski spomenik baletu 20. stoletja, ko je obudil energijo prebujanja narave, ritual strasti v pomladnem bohotenju, ne le v manirah ljudskega obredja, ampak ob vsesplošnemu razodevanju narave, ki se bori, premaguje, razkazuje in rojeva novo. Medtem ko je Pina Bausch v svoji pomladni poemi Frühlingsopfer1975/Pomladno žrtvovanje, na glasbo Stravinskega, ustoličila življenjski naboj prebujanja in žrtvovanja človeških strasti v medsebojnih povezavah in vzorcih  skupine.   
Gotovo ni lahko ob tako odmevnih svetovnih postavitvah ustvariti novo koreografsko pesnitev La sacre du printemps na glasbeni izbruh Igorja Stravinskega; Marie Chouinard jo je z manj strastnega potenciala snovala v slikoviti estetiki, v belini, minimalizmu rekvizitov in v plesu napol razgaljenih teles.
Koreograf in plesalec Edward Clug pa se je ob poglabljanju v glasbeno partituro in ob svoji viziji pomladnega obredja sočasno  priklonil tudi trem koreografskim velikanom: Nižinskemu, Bejartu in Bauschevi, ko je na nekaterih njihovih značilnih razpoznavah zasnoval svojo koreografsko izpoved.

Plesalci in plesalke mariborskega baleta plešejo v  oprijetih dresih kožne barve, ki tako kot v Bejartovi postavitvi izpostavijo naravo telesnih oblik.  Medtem ko kitke in rdeči krogci na licih plesalk spominjajo na signaturo ruskih žena v koreografiji Nižinskega, enako kot pridobljene brade plesalcev – simbol moške spolne identitete. Plesni koraki v oblikovanju Clugove plesne zgodbe odsevajo določeno stopnjo folklorne pristnosti ( Nižinski) in se spontano združujejo s klasično baletno  konstrukcijo (Bejart). Clug tokrat dokaj sproščeno (tu in tam celo preveč ležerno) razvršča skupino po prostoru, nekako tako, kot da bi želel slediti skupinskim zaznavam Pine  Bausch.
Pomladno obredje Edwarda Cluga izzveni kot ples pričakovanja, ples v jutranjem svitu čakanja na trenutek novega rojstva, ki bo sledilo umiranju starega. Moč pričakovanja in posledično olajšanje dobi na sceni tudi svojo potrditev, ko se v amplitudah glasbene ostrine prav od zgoraj in atraktivno vsuje vodni slap; saj brez vrhunca plodnosti in vode ni rojevanja in ne očiščenja. Ob tem scenskem vodnem izlivu postane plesna scena nevidni bazen (rob je neviden in le kak centimeter višji od nastale vodne gladine). V novi vodni postelji se začne snovanje nove težnosti in novega ravnotežja, predvsem plesa, ki koristi drsno površino vodne gladine (elementi drsalnih obratov, korakov in dvigov so vse bolj opazni v plesnih postavitvah zadnjega časa). Likovno sugestivno kot pomladni izliv se izriše vizija mladenke v sedeči pozi, ki drsi po vodni gladini med ritualnim podajanjem skupine.

Predvajana glasba Stravinskega: posnetek Phlips Classics 2001, Orkestra Kirov Mariinskega gledališča, dirigent Valerij Georgijev, je ob potenciranju poudarkov glasbene kompozicije kar nekajkrat prerasla plesno moč baletne skupine. Verjetno bi bilo predvajanje orkestra v živo  bolj prilagojeno zračni estetiki Clugove plesne lirike, ki poetično dramatizira seksualno slo našega časa, in to veliko bolj, kot pa izpoveduje težo rituala žrtvovanja, tudi sicer  odtujenega pojma obstoječih dni. 

Plesali so: Evgenija Koškina/Žrtveni ples; Ženske/Catarina de Meneses, Olesija Hartmann, Evgenija Koškina, Tetiana Svitlična, Mirjana Šrot, Asami Nakashima; Moški/Gaj Žmavec, Denes Darab, Sytze Jan Luske, Tiberiu Marta, Demetrius King, Eric Burrough.
Omenjeno Pomladno obredje je uprizorjeno v drugem delu programa Hommage á Stravinsky, po pavzi in po zaključku prve koreografije v prvem delu, Songs for the mating seasons/Pesmi za obdobje parjenja na glasbo Boruta Kržišnika, slovenskega skladatelja številnih gledaliških, filmskih in plesnih projektov. Pesmi za obdobje parjenja so skladateljeva aluzija na glasbo Stravinskega in so bile tudi že del predvajanega projekta Sacre du temps/Posvetitev časa, ki ga je Clug postavil za nizozemsko skupino Station Zuid. 

Koreografska stvaritev, Pesmi za obdobje parjenja, se izkaže kot duhovita dramska aplikacija 21. stoletja, ki izostri svet razvitega managementa, moških in ženskih poslovnežev, postavljenih v prostorski hlad modernih  poslopji, ko se jim vsako toliko časa prebudi spolni naboj, pa čeprav  tudi  "v hitrostnih zabojih dvigal" in na stopnji trenutne potešitve; ni čustev, ni obredja, je le ulov tu in sedaj, in  v danih niansah. Clugov plesni jezik je  ponovno izostren, enostaven in čist v poslikavah duhovitih stanj in v niansiranju humornih situacij sodobne plesne pokrajine. 
Nastopajoči plesalci so seveda člani mariborskega baleta, poleg že zgoraj omenjenih v tem prvem delu pleše tudi Yuya Omaki.
Koreograf se v obeh svojih delih poklanja glasbeni veličini Stravinskega. V prvem delu, Pesmi za paritveno obdobje, Edward Clug zrcali naš čas pomladnega sla in razmišlja v plesnem jeziku 21. stoletja, medtem ko v drugem delu, Pomladno obredje, komparativno sooča dramatiko  ljudskega izročila z življenjskim potencialom in plesno estetiko današnjih dni.     
K umetniški celoti in scenski obliki predstave so doprinesli: scenograf Marko Japelj; kostumograf Leo Kulaš, oblikovalec luči Tomaž Premzl, asistent koreografije Matjaž Marin in oblikovalec zvoka Gregor Mendaš.

View Gallery 8 Photos