V dvorani Ondine Otte Klasinc SNG Maribor je bil 14. aprila premierno uprizorjen Baletni triptih treh koreografov nove dobe: praizvedba Myth Gaja Žmavca in dve slovenski premieri, Rain Dogs Johana Ingerja ter Aprerture Edwarda Cluga.
Na prvi pogled tri sodobno zasnovane koreografske tematike ne kažejo kakšnih medsebojnih povezav, ko je vsaka zase svojstveno umetniško delo obstoječega časa. In je taisti čas skupni imenovalec, saj so vse tri koreografije premierno uprizorjene v razmaku dvanajstih let, ko raziskujejo ali se usmerjajo v različna pretekla, sedanja in prihodnja stanja možnega bivanja ter medsebojnih odnosov. In je v vseh treh delih glavni junak ljudsko bitje, torej človek; saj tudi v vseh treh koreografijah gre za človeka, pa čeprav v raznolikosti časovnih turbulenc.
Triptih se začne s plesno predstavo Myth/Mit mariborskega plesalca in koreografa Gaja Žmavca, ki se v svoji novi stvaritvi usmerja in poglablja v ljudske pripovedi, mite in legende, ki na sceni niso ravno časovno kodirane, čeprav se zazna prizvok evropskega severa v prepletu njihovega okolja in obredja. Na odru je svetloba tista (oblikovalec svetlobe: Peter Lundin), ki v ledenem siju, igri senc, temačnosti, meglic in zameglitve daje vtis severnih evropskih obzorij, kar koreograf pesni z besedami: “Ta zemlja je stara /…/ skrivnosti preteklosti neizrečene /…/ Stopi v meglico in razkrile se bodo /…/ temačnejše zgodbe, ko ta prst bila je še mlada /…/”
Predstavo Mit naznani klic trobil, ki rezko prodira skozi temo odra; je neke vrste uverturna napoved scenskega dogodka, pač klic obredja. Ko se zavesa počasi odpira, se zaznajo obrisi skupine, ki sledi klicu. V tem prvem delu Baletnega triptiha zapleše 16 baletnih plesalcev, solistov, tudi vsak med njimi ima svoj individualni utrip: Tetiana Svetlična (asistentka koreografa), Monja Obrul, Tea Bajc, Beatrice Bartolomei, Mina Radaković, Ema Perić, Satomi Netsu, Andrea Schifano, Luka Ostrež, David Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Viktor Abram Golub, Christopher Thompson, Lucio Mautone, Sytze Jan Luske, Aleksander Trenevski. Oblačila skupine so v barvi kože, ko tudi plesni kostum ne opredeli časa dogajanja, je le preobleka telesne utesnjenosti (kostumografija in glasba: Gaj Žmavc; asistentki kostumografa: Simona Toš, Suzana Rengeo). Skupina se na sceni strne v gibljivo gručo, ekspresivno skupnost enakih, ki istovetno koraka pod težo legend, pripovedi; ko občasno posamezniku le uspe izstopiti iz skupine, tudi izraziti (izkričati) svojo intimo. Gručo, to gibko plastično obliko sobivanja, živo gnetejo njeni soustvarjalci v svoji skupinski naravnanosti, tudi združeno sooblikujejo polje imaginacije, ki na sceni pridobi še prostorsko zamejitev v obliki talno začrtane preproge (scenograf: Matic Kalnik). V tej živi (koreografski) skupnosti se plastično oblikujejo in izražajo občutja ter se gibko pretakajo po sceni odra. Ko pa skupnost enakih tlačijo zunanje sile, se njih hrbtišča upognejo, če nastopijo stiske, se sprožijo notranje napetosti, kontrakcije, nato sledi opustitev, sprostitev, ko pa so na vrsti zahvale, želje in molitve, so glave in oči uprte tam navzgor, tudi se roke stegujejo v višave posvečenih. Skupinsko enotnost mistificira, krepi in spodbuja glasba, vendar znotraj te, na videz kompaktne skupnosti, se sprožajo kar nenavadni, trpeči in razdiralni odnosi, ki se razgrinjajo po sceni, ko jih ogroža kak izstopajoč, nezaželen člen skupnosti. Tako kot mitsko popotovanje vznikne iz teme, tudi počasi in neopazno zgineva v megleni zavesi odra.
Mit koreografa Gaja Žmavca poglobljeno jadra po mitskem brezčasju (popotovanju), kjer se zaznajo tudi odtenki sedanjika v osmišljenih izvedbah dobro uigranega ansambla, v solističnih izpovedih in prepletih duetov.
Baletni plesalec in koreograf Gaj Žmavc je svojo učno baletno dobo začel na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor (danes KGBMB), nadaljeval pa na Mednarodni akademiji za klasični balet v Kijevu in se leta 2008 pridružil ansamblu SNG Maribor. V svojih ustvarjalnih začetkih je spodbudno sodeloval z Mladim slovenskim baletom, nato pa se preizkusil še v celovečernih oblikah svojega koreografskega opusa: leta 2013 s sodobnim prvencem Home/Dom in je leta 2018 postavil na oder zanimivo baletno suito Maestro, leta 2022 pa plesno skico Little Creation/Male kreacije, iskrivo zaporedje osmih izvirnih koreografskih kreacij.
Druga predstava sodobnega Baletnega triptiha nosi naslov Rain Dogs, je znana uspešnica švedskega koreografa Johana Ingerja, zasnovana na glasbo ameriškega skladatelja, tekstopisca in pevca Toma Waitsa; prva uprizoritev je stekla leta 2011 v gledališču v Baslu. Nenavaden naslov predstave Rain Dogs, nastal ob srečanju premočenega psa v deževnem dnevu, ki je zašel s svoje ustaljene poti, izgubil svoj kompas vonjav in ves premočen taval med množico ljudi, kot koreograf zapiše v gledališki knjigi: “To je podoba, ki je navdihnila koreografijo Rain Dogs, predstavlja pa vse tiste kompleksnosti in kontradikcije, ki označujejo naš odnos do sveta in naša razmerja do drugih.” Koreograf Johan Inger v prispodobah premočenega psa zariše v vsakdanjik ljudi ob spremljavi glasbenih posnetkov globokega glasu Toma Waitsa, ki se zemeljsko, pravzaprav peščeno drobi in pretaka v ritmu ameriškega vsakdana.
Glas Toma Waitsa še posebej opomni na barvito atmosfero barskega vzdušja nedavno preteklih let, tistih časov poplesavanja ob džuboksu, tudi se poslikan zastrašujoči masiv glasbene skrinje – džuboksa zazna na zadnjem delu odra (scenograf in kostumograf: Johan Inger). V ospredju tega scenskega velikana se v kostumski barvitosti in prepoznavnem plesnem spektru koreografa Ingerja razgibavajo zgodbe, zaznajo intimna občutja, sledijo druženja v oblikah solov, duetov, skupine. Navkljub veličastnemu čaru glasbe in plesa se sledi ozračju osamljenosti, praznine in negotovosti, nekako tako, kot je bilo videti psa med njimi, ki išče svoj prostor.
Uprizoritev se začne pred spuščenim gledališkim zastorom, ko na oder negotovo stopi On/Andrea Schifano. Ob odpiranju osvetljene scene (oblikovalec svetlobe: Peter Lundin) je jasno, da vstopa v razigrano glasbeno plesišče solističnih izlivov, dialogov, tudi kompleksnih medsebojnih razmerij. In je On bil tisti opazovalec, ki dosledno, tudi dobro uigrano sledi scenskemu dogajanju, ko še sam uprizori svojo gibko zgodbo na tem barvitem plesišču zaplesanih višajev v izvedbah uigrane baletne ekipe SNG MB (asistenti koreografa: Carl Inger, Sergiu Moga, Olesja Hartman Marin). V koreografiji Rain Dogs so predvidene alternacije zaplesanih vlog, ki se medsebojno izmenjujejo; v času ogleda prve reprize (16. 4.) je dorečena in zaigrana plesna izvedba tekla v sestavi: Asami Nakashima, Mirjana Šrot, Tea Bajc, Tijuana Križman Hudernik, Andrea Schifano, Matteo Magalotti, Davide Buffone, Lucio Mautone, Sytze Jan Luske; premierna ekipa pa: Evgenija Koškina, Tetiana Svetlična, Monja Obrul, Catarina de Meneses, Yuya Omaki, Tomaž V. A. Golub, Christpher Thompson. V predstavi Rain Dogs je koreograf navidezno srečno vzdušje postopno luščil, tudi nazorno izluščil vse do brezčutne osebnostne (družbene) praznine, dramatično pa izpostavil v kadru izgubljenega psa, ki se ves zbegan znajde med njimi, enako bednimi in zmedenimi, pravzaprav pod njimi na cestišču ‘plesnega podija’, medtem ko oni vzravnano hodijo nad njim.
Koreograf Johan Inger ima za seboj dolgoletno kariero uspešnega plesalca in ustvarjalca, bil je tudi umetniški direktor švedskega Baleta Culiberg, od leta 2008 pa se dosledno posveča koreografiji, tudi so njegova dela preteklega desetletja postala repertoarna stalnica številnih svetovno priznanih baletih ansamblov in ustanov.
Zaključna predstava Baletnega triptiha, Aperture, je sledila v umetniškem navdihu koreografa in umetniškega direktorja SNG Maribor Edwarda Cluga, prvič pa uprizorjena v koreografskem sklopu Soir Historique nizozemskega plesnega gledališča novembra 2019, kjer je doživela izreden uspeh. Prevod naslova Aperture ukaže na premično zaslonko, ki prekriva cev – kukalo; in se z odpiranjem ter zapiranjem kukala lahko tudi kuka pod različnimi zornimi koti. Je domišljeno voajersko kukalo, ki omogoča intimno sledenje skupini plesnih protagonistov SNG Maribor, tokrat v zasedbi: Asami Nakashima, Tetiana Svetlična, Tea Bajc, Yuya Omaki, Christopher Thompson, Luka Ostrež in zasedbi ob izmenjavah: Tijuana Hudernik Križman, Catarina de Menenses, Davide Buffone, Matteo Magalotti (asistent koreografa: Chloé Albert). “Predstava treh plesnih parov je kot študij obnašanja plesalcev na odru v zelo intimnih trenutkih, ki navdušujejo z virtuoznim gibanjem,” je o svojem najnovejšem avtorskem delu dejal Edward Clug, katerega so sooblikovali tudi tokrat njegovi stalni sodelavci in uveljavljeni avtorji: glasbenik in skladatelj Milko Lazar, kostumograf Leo Kulaš, scenograf Marko Japelj.
Odprt scenski interier zasveti v jasni bleščeči osvetlitvi po konceptu Toma Visserja in oblikovalca Tomaža Premzla, ki oznanja neke druge čase. Je odprt prazen prostor, omejen le s črnimi trakovi možnih stičišč ali označenih poti srečavanja, kar prikladnih za opazovanje s premično zaslonko kukala; sicer se svetloba kot tudi uvid v prostor spreminja med procesom. Človeška bitja, baletni plesalci, ki vstopajo v prostor, dajejo brezoseben vtis, so praznih obrazov in topih pogledov. Dobljeni vtis potencirajo še neosebni kostumi: lahki beli puliji, prosojne črne nogavice in spodnje perilo, tudi razgaljena pleča plesalcev ter topi pri plesalkah; sicer odlično izbrana oblačila za opazovanje zahtevnih gibkih oscilacij in natančnosti izvedb. Njihov vzravnan, brezobličen vhod kar asociira na izložbene lutke, postavljene ter pripravljene za razstavo.
Avtorska glasba Milka Lazarja pritajeno, vendar intenzivno utripa hitrostne izzive, ki vidno spodbujajo premike dozdevnih eksponatov. Sprva so to mehanski vzgibi okornih prijemov, preprijemov, ravnih, nalomljenih in naglih vzgibov rok, tudi ukalupljenih napol odprtih dlani, zatrdelih prstov, ki ne premorejo objema; saj ta dobesedno zakrkne v zraku, preden bi se sploh lahko zgodil. Nato njihove gibke oscilacije naglo, tudi vse bolj zašiljeno vibrirajo, nazorno pa obujajo zatajena čustva, tudi sledijo absurdne situacije; ko roke (plesalke) zatajijo, se lepijo na tresoče telo in zdrsnejo v neznano, pa čeprav pod elastiko spodnjega perila; možno zavoljo nenadnega občutka strahu, vedoželjnosti, pozornosti, poželenja … V tej sceni bleščeče beline se sledi koreografski fascinaciji o telesnosti brez duha, tudi koreografovemu preroškemu uvidu ‘brez zaslonke’ v možno dobo robotizacije življenja, kjer še vedno v ospredje stopa človeška narava nadvlade in ranljivosti; ko se skozi pogled umetniškega kukala ljudska realnost nadrealistično (gibko) karikira.
Koreograf Edward Clug tako znova preseneti in navduši s svojo novo koreografsko uprizoritvijo, izvirno psihološko kreacijo Aperture, ki ne napoveduje le vesoljnega časa izven znanih obzorij, celo namenjenega človeškemu izobčenju, ampak uprizori sugestivno koreografsko študijo o človeški biti in njegovih neizmernih močeh preživetja, možnostih lastne obnove ter reprodukcije. Tudi takrat, ko mu nevede zmanjka tal pod nogami, človek nosi v sebi vir prvobitnega nagona, kar Clug izvirno plasti v svoji avtorski plesni prerokbi novih umetniških potencialov: Aperture.
Umetniškega direktorja Baleta SNG Maribor je po diplomi na Nacionalni baletni šoli v rodni Romuniji leta 1991 pot pripeljala v Maribor, kjer danes živi in kreativno deluje že celih trideset let. Že s svojo prvo avtorsko uprizoritvijo Tango leta 1998 je s takratnim baletnim ansamblom SNG Maribor in v plesu ter duetu z Valentino Turcu navdušil in zaslovel. Uspešne uprizoritve so se vrstile, vodenje mariborskega Baleta pa prevzel leta 2003. Njegovi edinstveni kreaciji: Posvetitev pomladi (Le sacre du printemps, 2013) in dramski balet Peer Gynt (2015) sta ga uvrstili med najpomembnejše koreografe njegove generacije, tudi je postal zaželen in vabljen koreograf mnogih mednarodnih odrov. Za svoj umetniški kredo je bil velikokrat nagrajen tako doma kot v svetu: 2005 z nagrado Prešernovega sklada, 2022 s srebrnim redom za zasluge RS in postal prejemnik medalje za kulturne zasluge Romunije, med drugimi bil nominiran za prestižno nagrado Benoisde la Danses leta 2017, 2019 pa prejel nemško prestižno nagrado Der Faust.
