Pogovor z umetniškim direktorjem mariborskega baleta, koreografom in plesalcem, Edwardom Clugom, o novi postavitvi ‘double billa’ Svatba & Posvetitev pomladi, o načrtih, o Ukrajini, o Povodnem možu in Prešernovi proslavi!
Edi, nazadnje sva se pred časom pogovarjala o koroni, ukrepih. Kar naenkrat so se stvari začele odpirati in spet si bil na intenzivni ustvarjalni poti od Züricha, Moskve, Birminghama, Leipziga, Stuttgarta … Si vse, kar si si začrtal, tudi izvedel oz. še boš?
Ja, neverjetno. Mislim, za mano je največji projekt doslej, Mojster in Margareta, ki smo ga čudežno tudi zaključili pred začetkom vojne in te mednarodne krize, kar tudi izzove nek paradoks; jaz sem ga moral prekiniti v Moskvi zaradi covida in sem se tudi malo ‘pohecal’ z njimi, z Rusi v Bolšoju, da morda – ker vedno, ko se lotiš te mistične teme – se nekaj slabega dogaja, in oni so prepričani, da je temu tako. Sem rekel, ok, morda najhujše, kar je bilo, da se je stvar prekinila zaradi pandemije, ampak to je samo pripomoglo seveda pripravam in končnim rezultatom. Ampak kljub temu so oni vztrajali tudi po premieri oziroma intervjuju pred premiero, da ne bom preveč govoril o tem obdobju, ker je tudi malo sporno dandanes. Ves čas so me spraševali, kaj je šlo narobe v procesu. Lahko bi jim rekel, da po procesu nič, ampak po premieri se je sprožila vojna. Tako da sem prepričan, da ne zaradi te predstave, ki še dalje poteka, prav danes je na repertoarju. Kljub temu da sem dobil par provokativnih vprašanj iz različnih držav od novinarjev, denimo iz Stuttgarta so me kontaktirali in so me vprašali, če se bom udeležil teh protestov umetnikov in bom prepovedal Bolšoju odigrati svojo predstavo v tem obdobju oziroma v tem času kot podporo Ukrajini.
V nasprotju z veliko svojimi kolegi se moja osebna podpora Ukrajini dogaja tu lokalno z ljudmi, in o tem ne bom govoril ravno zaradi tega, ker ne bi rad oglaševal lastne empatije, ker to je postalo tudi trendovsko, in vemo, kaj se dogaja na socialnih omrežjih. In tudi predstava Mojster in Margareta ni moja last, je eno zaključeno poglavje in spada v Moskvo ter je njihova odločitev, če jo bodo odigrali ali pa ne. Raje se mi osredotočimo na našo premiero, in seveda vemo, da ima v ospredju ruskega skladatelja, Igorja Stravinskega, ki je večji del življenja – in to ne bo zdaj kot opravičilo –, ustvarjal na zahodu, ne v Rusiji, ampak mogoče, če bi se znal kdo – kaj jaz vem –, oglašati, zakaj imamo rusko glasbo na repertoarju v tem času.
Vaše gledališče se je zelo hitro odzvalo na vojno, ki se odvija v Ukrajini, in to z dejanji, kajne?
Zavedamo se, da SNG povsem podpira konkretno ukrajinske plesalce, par jih imamo pri nas, skrbimo za njihovo namestitev in prehrano ter jim ustvarjamo pogoje za nadaljevanje dela, če ne drugo – treninga, to dnevno rutino, da malo pozabijo na te grozote, kaj se dogaja z njimi in ljubljenimi – očetom, bratom in ljubimcem v končni fazi. In po drugi strani to, kar se dogaja; je en par iz Marijinskega gledališča, se pravi iz Sankt Peterburga, včeraj tudi prispel, Denis in Anastasija Matvienko, sta dala odpoved v Rusiji, kjer sta bila prvaka, in bosta živela do nadaljnjega v Mariboru. Tukaj jima je bilo zmeraj všeč, slovensko občinstvo ju pozna iz nekaj nastopov. Zanimiv podatek je bil, da sta prišla iz Italije, ko je v Neaplju potekal en velik koncert za podporo Ukrajini, in sem razumel, da so ruski plesalci, ki delujejo že nekaj časa na zahodu, imeli prepoved nastopa na odru, in to so jim menda povedali tik pred predstavo. Do tega med ljudmi, ki so povezani zaradi dela, zaradi umetnosti in v končni fazi tudi glasbe, ki obstaja že stoletja, ne bi smelo priti. Umetnost zmeraj deluje povezovalno, in v teh časih, kar je še najpomembneje, tudi zdravilno in negovalno, da rečem tako.
Skratka to svetovno kulturno dediščino želimo mi tudi ohraniti oziroma se tudi dokazati kot gledališče v tem novem projektu. Les noces oziroma Svatba ali pa v izvirniku Svatbenka in Posvetitev pomladi sta dve kultni glasbeni deli iz 20. stoletja. Eno smo že videli na našem odru, Posvetitev pomladi, točno pred desetimi leti, ki je postala zelo, ne samo priljubljena, ampak je dejansko naredila nek premik v stoletnem razvoju sodobnega plesa. In dejansko ga lahko sledimo skozi različne postavitve te predstave Posvetitev pomladi, od Nižinskijevega izvirnika do Bejarta in Pine Bausch smo lahko videli različne interpretacije, ki so na nek način postale mejniki v baletnem razvoju in plesnem gledališču. In mislim, da ravno naša verzija združi na nek način to zgodovino in nadaljuje to potovanje razvoja skoraj – zdaj že 110 let, in v našem primeru z osveženo zasedbo. In kar je najbolje, imamo danes dve enakovredni zasedbi. Tako da vabimo občinstvo, da si ogleda obe. In sta res fenomenalni. Tukaj moram pohvaliti vse plesalce in svojega asistenta Gaja Žmavca, ki je opravil vrhunsko delo ravno zaradi tega, ker jo je že postavil v različnih gledališčih po Evropi, in s tem je tudi sama predstava rasla v teh desetih letih ter je še bolj markantna in v končni fazi močna. Najbolj sem pa bil, lahko bi rekel, ne samo presenečen, navdušen, celo ganjen, ko sem v naši orkestrski jami slišal zvoke Stravinskega. To je premiera za naš simfonični orkester, ne samo Posvetitev pomladi, ampak tudi prvi del predstave Svatba, in izvedba je res neverjetna. Še nikoli nisem videl takšne koncentracije med glasbeniki. Simon Krečič (dirigent, op. u.) je tukaj naredil kolosalno delo. In gre za en mejnik, bi rekel, v repertoarju našega gledališča. In s tem smo znova po Carmini Burani povezali vse enote Opere in Baleta. In sem prepričan, da ne samo za sladokusce, ker vemo, da Carl Orff ni Stravinski, bomo približali tudi malo bolj zahtevno glasbo splošni masi in seveda našim zvestim gledalcem.
In ko omenjaš Gaja, Gaj je nekako tvoj sopotnik pri postavitvah tvojih koreografij za mednarodne baletne kompanije. Pa Tijuana Križman Hudernik, pa Miloš Isailovič …
In tudi Matjaž Marin, Sergiu Moga.
Zdi se, da so vsi nekakšen del tebe?
Ne samo del mene, ampak tudi dejansko del naše skupne izkušnje. In to se mi zdi, da se iz prve roke stvari, ne samo ko se pogovarjamo o drugih gledališčih, ampak tudi tukaj za naprej, za mlajše generacije, da prenesejo znanje in lastne izkušnje. In jim popolnoma zaupam. S tem lahko ohranimo to, kar smo mi ustvarili v več kot 25 letih. In sem prepričan, da so naša prihodnost v tem smislu in moje predstave ali pa druge v najboljših rokah. In sem neizmerno hvaležen. In skozi to se tudi sami oni razvijajo na drug način, ne samo kot plesalci, doživljajo dejansko lasten poklic z druge perspektive. In to prihaja v neko pravo obdobje življenja. In seveda tukaj se dopolnjujemo in jih pustim čim bolj same in samostojne, da v tem rastejo.
Nedvomno začrtuješ plesni in koreografski zemljevid sveta. Kaj pa pripravljaš za prihodnjo sezono na domačem terenu?
Sezona, ki prihaja zame, bo zelo lahka, v narekovajih, bo potekala v znamenju obletnice Valentininih 30 let ustvarjanja v tem gledališču in bomo večino njenih uspešnic znova odigrali v prihodnji sezoni. Odpirajo se vrata, ne samo meni kot koreografu, ampak tudi ansamblu. In dogovarjamo se za pomembna gostovanja, smo vedno bolj zanimivi tudi za partnerje iz Evrope, ki nas želijo promovirati ne samo v Evropi, ampak tudi v Aziji. In mislim, da bomo lahko kmalu ob predstavitvi nove sezone, ki bo potekala čez kak mesec pa pol, tudi napovedali konkretna gostovanja v prihodnji sezoni. V tej sezoni bomo še gostovali v Bonnu s Peerom Gyntom, upam, da se bomo vrnili na Bled s Povodnim možem, s Carmino Burano na Reki in v jesenskem času še v pomembnem Ludwigsburgu v Nemčiji tudi s Peerom Gyntom, ki nadaljuje svojo pot, kot mogoče veš, v züriški baletni hiši bo premiera konec maja.
Pred tem pa imam čez malo manj kot dva tedna (21. 4., op. u.) premiero z nizozemskim plesnim gledališčem, tokrat z dvojko, NDT II, s katerim sem začel pred sedmimi leti, in to je zdaj že peti projekt zanje, a z novimi plesalci. In ko si me vprašala, kako to poteka. Med pripravami oni pritiskajo name, ker še nimam naslova, predstava je dejansko končana in jih imam par, ampak je tako kot – otrok se rodi, nekateri še nimajo imena teden, dva. Projekte pripravljam s svojo ustaljeno ekipo, z Milkom Lazarjem in Markom Japljem, z Leom Kulašem.
Ja, nikakor ne menjaš dobrih konjev?
Je pa dobro tudi s praktičnega vidika, ker smo veliko skupaj doma ali pa tudi kje v tujini, lahko nadaljujemo s pripravami. In tudi smo zelo odprti in ravno zaradi tega se še težje izzivamo, izčrpamo z vsakim novim projektom. Moram priznati, da imamo še resurse.
Kaj te bolj vznemirja, delati predstave po že znanem libretu ali raje tiste, v katerih tvoja domišljija lahko deluje brez smernic?
Mislim, da se odnos precej razlikuje, ko pripravim eno veliko predstavo, ker za velike predstave, ki sledijo eni literarni temi, ponavadi oziroma do zdaj sem tudi sam ustvarjal libreto, sem izbral ali obstoječo glasbo ali pa z Milkom Lazarjem v dveh primerih za Fausta, ki ga lahko počasi napovedujem v Mariboru drugo leto v koprodukciji s Cankarjevim domom. Potekajo dogovori, ni še vse začrtano, ampak je zelo velika želja obeh hiš. Po premieri v Zürichu in pred kratkim v Leipzigu mislim, da je primerna predstava za naš ansambel in za naš orkester. Ko delam krajše predstave, se pravzaprav ne osredotočam, želim ostati popolnoma neobremenjen, odprt in dejansko samo telesna govorica narekuje naslednji korak, ki se potem razvija v situacije in nek gledališki moment. Čisti koreografski študij in nadaljnje raziskovanje; tukaj imam možnosti se poglobiti ali pa – če se la da – oddaljiti od znanega, ker si želim ustvarjati zmeraj nekaj novega. Po drugi strani vlogo koreografa, ko delam veliko predstavo, jemljem bolj gledališko, bolj kot režiser, ker so poteze, rešitve v našem jeziku brez besed nujno potrebne, in tukaj se moram bolj pokazati kot režiser in ne kot koreograf, in situacije, tukaj je nasprotno, že libreto narekuje moje obnašanje in moj odnos kot koreografa. Tu malo balansiram in moje koreografske ambicije so nekje v ozadju. Tako kot sem že povedal, zgodba je najpomembnejša. In zanimivo, ko sem ustvarjal Les noces, ker je krajša predstava, se mi je zdelo, če si narativen, si mogoče malo preveč ilustrativen in mogoče tudi patetičen. Tako da prvotna verzija, ki sem jo ustvarjal za Kraljevi balet iz Antwerpna pred osmimi leti, je bila nekako zadržana v narativnem smislu, in ko sem jo na novo postavljal za mariborski balet, sem se zavedal, da sem zadrževal ta čustva in pripoved. In je precej preoblikovana predstava, tudi koreografsko, tako da je, lahko rečem, nova premiera za mariborski balet. In tudi zaradi posebnosti naših plesalcev. Imamo dve zasedbi in predstava je dobila čisto drugačno pripoved. In je postala narativna. In bomo sledili zgodbi tako v enem delu in drugem delu.
In menda si obljubil predsedniku odbora Prešernovih nagrad g. Muhoviču, da boš leta 2024 prevzel režijo podelitve Prešernovih nagrad?
Ko se pogovarjamo o proslavah oziroma to je bolj predstava oziroma je to konkretno predstava Povodni mož, se ti zdi včasih, da si povedal vse, kar si lahko povedal s temi narodnimi simboli, ki izhajajo iz kulturne dediščine. In mislim, da sem s Povodnim možem ta ciklus nekako zaključil. Ampak seveda proslave imajo nek drug namen … Ljudje mogoče nekako razmišljajo v tej smeri, da bi nekaj podobnega naredil za kakšno proslavo. In mislim, da prava zamisel zmeraj pride, moramo biti potrpežljivi. In ja, sem pristal. In to bo skoraj 20 let od moje prve proslave oziroma edine proslave, ki sem jo do zdaj ustvaril, leta 2005.
Nisva imela priložnosti debatirati ob lanski izjavi kritika Roka Veverja, ki te je označil za ‘kolaboranta vlade’ prav zaradi Povodnega moža, ki je nastal za odprtje predsedovanju Evropski uniji. Kaj se je takrat dogajalo v tvoji glavi, v tvoji duši?
Nisva, res je, ker sem bil takrat tako iskreno predan projektu in tako spoštljiv do prostora, ki smo ga dobili oziroma nam je bil podarjen, da ustvarjamo to predstavo. In res si zanesen v takšnih trenutkih, ko korakaš po tem Blejskem otoku in dejansko ustvarjaš tam pet dni. Nisem se poglobil v to izjavo, seveda te malo zmoti, ampak smo navajeni te dnevne politične retorike. Ob tem, kar se dogaja pri nas, zdaj še po svetu, in sem vesel, da lahko ostanem osredotočen na neko bistvo in na to, kar je najpomembneje v našem poklicu oz. poslanstvu, da lahko ustvarjamo. In hvala bogu, da je prišlo do tega sodelovanja in da smo se odzvali povabilu vlade, da tako pomemben dogodek prevzamemo mi. In sem se zavedal odgovornosti. In če sem bil kolaborant takrat, sem bil kolaborant, bi rekel, naroda, ker smo morali predstaviti slovenski narod, ne pa izključno slovenske vlade. In mislim, da nam je to uspelo.
Edi, poznava se že dolgo, praktično od tvojih začetkov tukaj, in zdi se mi, da postajaš vedno bolj odprta in pozitivna oseba. Tvoj kozarec je vedno na pol poln, kajne?
Kako ne bi bil, če dobivam res čudovite priložnosti, za katere sem zelo hvaležen. Zavedam se podpore, ki jo imam doma, in zaupanja, ki ga imam s strani svojih kolegov in sodelavcev in svojega direktorja. In potem se moraš tudi primerno odzvati. Tukaj mislim, da ni odvečnega jamranja. Seveda bi marsikaj še spremenili in mislim, da bomo naleteli tudi na posluh. Vemo, o čem se pogovarjam, o zakonu, ki ni ustrezen za pravočasno upokojitev baletnih plesalcev, ampak delamo na tem. Verjamem, da z leti bomo lahko tukaj, že zdaj bi sistemsko lahko ustvarjali pogoje, da razvijemo enega od najboljših baletnih ansamblov v Evropi.
Hvala in srečno na vseh tvojih domačih in mednarodnih poteh!
P.S. Intervju je nastal dva dneva pred premiero baletnega večera Svatba & Posvetitev pomladi, v sredo, 6. aprila, pred generalko. Predstavo si lahko ogledate še v dveh ponovitvah, in sicer v četrtek, 14., in v soboto, 16. aprila, na odru SNG Maribor.
