Pogovor z letošnjim nagrajencem Glazerjeve nagrade za življenjsko delo
Pozdravljeni, g. Edi Dežman, in najprej čestitke za prejeto Glazerjevo nagrado za življenjsko delo. Bo sledilo kar tradicionalno vprašanje, kaj vam pomeni ta nagrada mesta Maribor, na katero pa ste kar dolgo čakali?
Nagrada mi veliko pomeni, predstavlja priznanje za moje delo, tako v gledališču kot na šoli in sem iskreno vesel, da so moje dolgoletno udejstvovanje na različnih področjih baletne umetnosti prepoznali v Odboru za podelitev Glazerjevih nagrad.
In nadalje vam čestitam tudi za 77 rojstni dan, ki ste ga pravkar slavili. Kakšen je pogled na vašo baletno kariero, česa se recimo najraje spomnite in kaj ste že pozabili, a se vseeno spomnite?
Najlepša hvala za čestitke! Z veseljem se ozrem na mojo preteklo kariero v poklicu, ki me je izpopolnjeval, ter na vse sodelavce, s katerimi smo skupaj preživeli mnogotere lepe trenutke. Tiste bolj neprijetne pa sem že zdavnaj dal na stran. (Smeh.)
Kdo pa je zaslužen, da ste se sploh vpisali na baletno šolo v Mariboru, končali srednjo v Ljubljani, čeprav prihajate iz Selnice ob Dravi?
Za gledališče, glasbo in ples so me navdušili moji starši, ki so nas tudi vzgajali v tem duhu. V Selnici pa sem preživel le prvo leto svojega življenja, tja so se moji starši preselili iz Maribora zaradi vojne, ki je tam divjala. Svoje prve plesne korake sem naredil v baletni šoli pri SNG Maribor, od koder me je pot odpeljala v Ljubljano, kjer je bila takrat edina verificirana baletna šola v Sloveniji.
Šolanje ste nadaljevali v tujini v Cannesu in potem še v St. Peterburgu. Pri vas je vedno bila potreba po dodatnem znanju, kajne?
Poleti sem se izobraževal v Cannesu v znameniti šoli Roselle Hightower, predvsem sem obiskoval klase Ferana in Franchettija. Leta 1984 pa sem dobil štipendijo ruske vlade za študij metodike v Sankt Peterburgu (takratni Leningrad), diplomiral in se vrnil z diplomo baletnega pedagoga.
To so bili gotovo drugačni časi od današnjih, a balet ostane balet – trdo delo in predanost poklicu. Se strinjate?
Seveda, balet je bil in bo težko psihofizično delo. V tem pogledu ni razlike med generacijami; brez trdega dela ni rezultatov.
Kaj menite, da so največje vidne spremembe iz časa, ko ste bili vi učenec baleta, ko ste poučevali balet, in danes, ko gledate bodoče plesalce?
Kot rečeno, v temelju ni razlik oz. sprememb med različnimi obdobji. Gotovo so odnosi v šolah zdaj manj formalni, stik med učiteljem in učencem bolj sproščen, rezultat pa mora biti enak kot vedno: kakovostni plesalci, usposobljeni za odrske deske.
Bili ste plesalec, koreograf, vodja baleta, pedagog, skratka zaznamovali ste našo baletno sceno na vseh področjih. Kako ste doživljali svojo kariero, kako ste balansirali med vsemi funkcijami in katera je bila bolj in katera manj intenzivna, a predvidevam, da kar vse…
V prvi vrsti sem bil plesalec, obenem pa sem kot pedagog svoje znanje predajal plesalcem v gledališču in učencem na šoli. Vloga plesalca je bila gotovo najintenzivnejša in je narekovala vse druge moje funkcije, ampak ko si mlad, ni težko biti aktiven na več področjih.
Katero obdobje se vam zdi, da je bilo najproduktivnejše v Sloveniji na področju baleta?
Težko odgovorim enoznačno, saj sta se oba slovenska baletna ansambla v različnih obdobjih razvijala v različnem tempu. Gotovo pa je bilo zame osebno najbolj razburljivo obdobje iz začetka 70. let prejšnjega stoletja, ko smo v Mariboru začeli s celovečernimi predstavami in si tako pridobili tudi odlično občinstvo.
Malokdo ve, da ste prav vi odkrili Edwarda Cluga, zdaj že 18 let umetniškega vodjo mariborskega baleta. Kaj vam je pri njem najbolj padlo v oči?
Edward in njegovi vrstniki so prišli v Maribor na avdicijo in me prepričali s svojim plesnim znanjem in tako osvežili naš ansambel.
Zakaj menite, da je Edward zelo uspešen vodja baleta, v Ljubljani, kjer ste bili tudi vi vodja nekaj časa, in menda zelo strog, pa se menjajo na tem položaju kot po tekočem traku? No, zdaj sicer upamo vsi, da Renato Zanella obstane za neko obdobje.
Edward vodi mariborski balet z jasno vizijo, njegov program je uravnotežena kombinacija klasike in sodobnega plesa, ki so jo mariborski plesalci vzeli za svojo in ponotranjili. V Ljubljani pa bo moral ansambel prepustiti vajeti vodji baleta, mu zaupati in dovoliti, da svoj program spelje do konca. In tedaj bodo tudi rezultati temu primerni.
Baletni plesalci niso ravno v zavidljivem položaju, pri tem imam v mislih zaposlovanje in spremembe beneficiranega delovnega staža. Glede na izkušnje, kakšna bi bila vaša rešitev oz. predlog za ureditev statusa plesalcev v obeh nacionalnih hišah?
Na žalost je takšna usoda plesalcev, da imajo na voljo le omejeno število aktivnih let na odru. Upam, da vodstvi obeh slovenskih baletnih ansamblov aktivno delata na tej problematiki statusa plesalcev in da se bodo ustvarili pogoji za primerno upokojevanje, ob sočasnem angažiranju mladih plesalcev.
Časi se zelo spreminjajo in nič več ne bo, kot je bilo. Kako lahko klasični balet ‘pleše’ v današnjem času, kako naj zadrži občinstvo, kako plesalce in tempo v primerjavi s preostalimi atrakcijami plesa?
Menim, da je klasični balet še vedno na piedestalu med vsemi plesnimi zvrstmi in se mu ni treba bati za občinstvo.
Kakšna baletna predstava pa bo vedno aktualna, vedno presežna?
Če je predstava narejena z umetniškim zanosom in pripoveduje zgodbe, ki so relevantne za občinstvo v danem trenutku, potem bo vedno aktualna.
Kdo vas vedno navduši, pri tem ne mislim samo na plesalce, lahko naštejete tudi koreografe, scenografe itd.?
Navdušujejo me izvirni koreografi, kot so Kylian, Balanchine, van Manen, Bourne.
Korona leto je zaznamovalo tudi balet in ples v živo. Vse več je izhodov v sili, pri tem imam v mislih predvajanje predstav online. Kako vi doživljate ta čas, ko vsi ‘buljimo’ v zaslone?
Korona je res v veliki meri zaznamovala oz. omejila predvsem uprizoritvene umetnosti. Pri ogledu na spletu pa se le stežka popolnoma predam predstavi in resnično upam, da gledališča kmalu spet zaživijo.
Se vam zdi, da je današnjemu plesalcu lažje kot vam nekoč ali nikoli ni lahko?
Današnji plesalci imajo gotovo na voljo z boljšo opremo in pogoje za delo, nikoli pa ni, kot ste že sami ugotovili, lahko.
Svet je preplavljen z množico dobrih plesalec. Kako lahko potem nekdo ‘zaštrli’ iz množice? So to tekmovanja, je to mogoče splet srečnih okoliščin?
Tako kot na drugih področjih je tudi v plesnem svetu veliko odvisno od sreče in okoliščin. Imajo pa mladi plesalci zdaj priložnost, da se predstavijo tudi na spletnih platformah, ki predstavljajo potencialno veliko občinstvo in priložnost za dokazovanje.
Omenila sva že Edwarda Cluga, na katerega ste ponosni, ne smeva pozabiti Christiana Guerematchija, ki je prepoznavno ime sodobne nizozemske plesne scene. Kaj torej naredi dobrega plesalca?
Na Christiana sem pa še posebej ponosen, ker je moj diplomant in sem že takrat vedel, da bo naredil veliko kariero. Vesel sem, da je našel svoj umetniški izraz, v katerem briljira.
Kako pa bi opisali slovensko baletno in plesno sceno, ki je nedvomno zelo intenzivna in bogata?
Slovenska plesna scena in njeni ustvarjalci v nobenem pogledu ne zaostajajo za dogajanjem na svetovnem plesnem področju in v določenih segmentih celo narekujejo trende in usmeritve.
Mariborska pa sploh. Ne vem, če veste, a v Mariboru imate največje število plesnih šol in klubov, ki se ukvarjajo s plesno in baletno dejavnostjo. Nekako 28 jih je po mojih podatkih. Kaj menite, zakaj Mariborčani radi plešejo?
Mariborčani smo strastni in emocionalni in to je popolna predispozicija za dobre plesalce. (Smeh.)
Vi ste po intenzivnih letih baletnega delovanja našli svoj mir v naravi. Kaj vse počnete?
Živim v osrčju Slovenskih goric, kjer imam ogromno prostora za ples! Seveda pa tudi vrtnarim, uživam v naravi in krasnem nočnem nebu brez svetlobnega onesnaženja.
Hvala za intervju in upam, da se prihodnjič vidiva v živo. Ostanite zdravi!
Draga Barbra, hvala za prijeten intervju; upam, da se kmalu srečava v živo ob dobri kavi. Lep pozdrav!
