Dunajski Hrestač je fascinanten

Balet Hrestač je zasnovan po libretu Mauriusa Petipaja, inspiriran pa po A. Dummasovi adaptaciji pravljice Hrestač in mišji kralj E. T. A Hoffmanna iz leta 1816, ko se sanje psihološko prepletajo z realnostjo. Prvotno koreografijo je pripravil Lev Ivanov, praizvedba je na glasbo P. I. Čajkovskega stekla leta 1892. Koreograf George Balanchine je svojo izvirno, duhovito verzijo postavil leta 1954, in je pravljični balet zalučal v svet popularnosti, predstava pa je bila do leta 1970 predvajana petstokrat, tudi kanadski sodobni koreograf David Nixon je postavil svojo inačico tega baleta.

Balet Hrestač je bil pri nas prvič predvajan v Ljubljani leta 1979. V sezoni 2002/03 je na oder Opere Ljubljana postavil svojo verzijo Hrestača madžarsko-nemški koreograf Yourij Vamós, Hrestač – Božična zgodba, ki je obnovljena že lani vabila v vzdušje božičnih dni, v Mariboru pa je praznične dni privabljal Hrestač po Davidu Nixonu.

V dunajski operi so se odločili za Hrestača v koreografiji Rudolfa Nurejeva (1938-1993) iz leta 1967. Že ob vstopu v dunajsko opero me je navdušil njihov baletni gledališki list, ki ni bil nič drugačen od predstavitve sodobnih plesnih ali gledaliških uprizoritev, ob tem pa sem takoj pomislila o neenakih predstavitvah baletnih del v obeh naših operno-baletnih institucijah, na zapostavljeni vrstni red baletnih ustvarjalcev in izvajalcev, kjer so baletni umetniki v gledališkem listu baletnih predstav postavljeni v druge vrste, v ospredje pa vedno izpostavljeni glasbeniki, ki so pripomogli k baletnim predstavam, niso pa bili njihovi iniciatorji in ne primarni ustvarjalci. Na vrhu dunajskega gledališkega lista (ki ga je možno kupiti) Baleta Hrestač je najprej imenovan baletni ansambel Dunajski državni balet, potem sledi naslov baleta in pripis pod naslovom, da je v dveh dejanjih po M. Petipaju in L. Ivanovu.

Takoj zatem pa se po napisanem zaporedju vrstijo ustvarjalci baletnega dela: koreografija in režija: Rudolf Nurejev; glasba: Peter Iljič Čajkovski, scena in kostumi: Nicholas Georgiadis; asistenta koreografije: Aleth Franccillon in Manuel Legris; asistent koreografije za sceno z otroki: Nathalie Aubin; luč: Jacques Giovanangeli in dirigent: Paul Connelly.
Po izpisu ustvarjalcev sledijo imena baletnih solistov, izvajalcev porazdeljenih po vlogah. Deklico Klaro je plesala Belgijka Nina Tonoli, ki je po zaključku baletnega šolanja na Royal Ballet School istega leta 2012 bila angažirana v Dunajskem državnem baletu, ki pa me je po svoji mladostni milini spominjala na mariborsko solistko Catarino de Menses. Ninina Klara je bila podoba odraščajoče in resnobne mladenke, popolno nasprotje ljubljanski igrivo zvedavi Klari – Ani Klašnji (pa čeprav v drugi koreografski izvedbi). Balerina Nina Tinoli, kot je uradno znano, še ni sprejeta v solistične vrste, saj njenega imena še ni mogoče zaslediti med imeni baletnega ansambla, in ji je očitno ponujena priložnost napredovanja.

Baletni ansambel Dunajskega državnega baleta je v svojih izvedbah Hrestača več kot navdušil, zlasti ženski del ansambla dobesedno fasciniral, in bi vsaka balerina v množici nastopajočih lahko bila (je) potencialna solistka, sploh za naše razmere. Prvi solist Vladimir Shishov prihaja iz St. Peterburga, iz Waganowe akademije (2006), in je že istega leta bil angažiran kot solist Dunajskega opernega baleta, štiri leta pozneje pa postal prvi solist Dunajskega državnega baleta. V Hrestaču je zaplesal Drosselmeyerja in Princa, oba z Nino sta tudi glavna junaka belega baletnega razkošja Sladkorne vile, obdana z vrtincem belih snežink in v plesih zlatih cesarskih dvoran. Shishov Princ je baletni princ dobre izvedbe, veliko bolj izstopajoč v svojih solističnih višinah kot v plesnih duetih s svojo belo in zlato princesko Tonolijevo – Klaro, ki jo je z lahkoto vrtel, premetaval  in dvigal v zrak, ona pa je prav tako svoje piruete z lahkoto vrtela ter podvajala v njegovem objemu, ali jih vela po obodu velikega odra, ko jih ni bilo moč niti šteti. Pri pravljičnem princu Vladimirju sem predvsem pogrešala prinčevsko vznesenost, baletno karizmo, ki jo v svojih baletnih izvedbah odseva mariborski solist Anton Bogov.

Nurejeva koreografija je očarljivo sanjska, pravljična, je razigrana fantazija baletnih korakov in prostorske figuralike. Baletni fantaziji je sledila še kostumska fantazijska paša ter scenska čarovnija, ko poletijo lebdeče fasade v zrak in v trenutku na sceni pravljično vznikne notranji interier, domače ognjišče ali celo sijoče dvorno razkošje.

Balet Hrestač je balet pravljične idile, pravšnje za zimski čas božičnega vzdušja, za čas obdarovanja, ko v Klarin dom pride z darili obtežen boter Drosselmeyer in se otroci igraje vijejo okoli jelke v nestrpnem pričakovanju božičnih daril. Otroška plesna scena je igrivo razvejana, otroci, učenci operne šole Dunajskega državnega baleta se razposajeno igrajo, so nagajivi, zvedavi, koreografija pa po sceni preliva živahno vzdušje njihove igrive pristnosti. V družinskem vzdušju in v plesu odraslih še posebej zabava in nasmeje dedek / Cristoph Wenzel s svojim mladostnim poskakovanjem in nakazovanju težav s križem. Drosselmeyerju zmanjka darilo za Klaro, zato ji izdela leseno lutko – Hrestača, ki z usti tre orehe. Prigod ob Klarinem Hrestaču in navihanih otroških prijateljih ne manjka. Ti jo oblegajo, in njena prijatelja Luisa / Emilia Baranowicz ter Fritz / Dumitru Taran postaneta še posebej nadležna, toliko da celo poškodujeta Hrestača, ki ga boter kaj hitro popravi. Zato Klara ljubosumno varuje svojega lesenega Hrestača, se stisne v dedkov ležalnik in sanja svoje božične sanje. Od tu naprej se oder bohoti v koreografskih čarovnijah Nureyeva in v pestrosti izvedb baletnega ansambla. Ko navduši akrobatski tercet kitajskega plesa / Marcin Dempc, Trevor Hayden, Richard Szabó, tudi prefinjeni pastorale v izvedbi: Ioanna Avraam, Rui Tamai, Greig Matthews, zabava ruski ples ter sledita še čustveni španski in meditativni arabski ples.

Starši in gostje v Klarinih sanjah pridobijo velikanske glave, se duhovito vijejo v družinskih plesih in  izvedbah odličnih plesalcev. Nagajivi otroci v Klarinih  sanjah postanejo drobne simpatične miške, ki škrebljajo s svojimi tačkami in veselo plešejo, nastopi pa tudi Podganji kralj / Atila Bakó, Pietro Zambello, ki tako kot Luisa in Fritz poskušajo Klari vzeti Hrestača. Eno lepših plesnih vzdušij prvega dejanja je barviti ples svinčenih vojakov, strumnih otroških korenjakov in hrabre leteče konjenice na lesenih konjičkih, mali Hrestač / Trevor Hayden pa postane Klarin rešitelj, tako da lahko ubeži in skupaj s svojim odraslim princem vznikne kot beli sen, ko se znajde v pravljični belini zasneženega večera, v metežu vihravih snežink. Baletne snežinke – plesalke vihrajo v vrtincih in spiralah glasbenega vetra, ki jih občasno zaveje na drugi del odra ali valovito povzdiguje v koreografiji, ki pričara snežni metež, in kjer sta še posebej vihravi dve solistični snežinki: Reina Sawai in Prisca Zeisel. Iz dežele snežnega puha se sanjavi prinčevski par v drugem delu predstave in po odmoru znajde v cesarskih zlato sijočih dvoranah, ko se zlato bleščijo dueti, še posebej pas de deux princeske Klare in princa Hrestača. Ob izkazanem veličastju dvornega plesnega prepleta ponovno navduši Nureyeva izredna koreografska domišljija nepopisanega spleta in poleta baletnih korakov. Le s kako lahkoto koreograf spreminja dvorno (plesno) vzdušje! Zlata množica zanosno valovi v koreografiji poskokov, korakov, dvigov, zamikov, ki sočasno vejejo ubranost in raznolikost; ko se dame  premikajo v drobljenju hitrih stopicanj na baletnih prstih – suivi, medtem ko njihovi partnerji kot vilinski pastirji poskakujejo ob njih z leve na desno … Svetloba, scena, kostumi združeni v plesnih lepotah koreografskega plama Nureyeva in oplemeniteni s čudežno glasbo Čajkovskega vznemirjajo in omamljajo, izvedbe pa tečejo v hitrostih, ki jih velikokrat ni moč videti (še posebej pri nas ne), v objemu glasbe in plesa, brez posebnega prilagajanja enega ali drugega ansambla … Zgodba se konča, ko se Klara zbudi iz svojih sanj in se gostje poslavljajo, ona pa odide s  svojim lesenim Hrestačem. Nurejeva koreografija baleta Hrestač v izvedbi Dunajskega državnega baleta je enkratno doživetje vredno ogleda.

Dunajski državni balet je pod tem imenom združil predhodni Dunajski operni balet in Baletni ansambel Volksopere, združitev je sledila leta 2010 pod vodstvom novega umetniškega vodje Manuela Legrisa, nekoč plesalca baleta pariške opere. Tudi obstoječi baletni solisti so angažirani v njegovem času (2011in 2012). V treh Legrisovih sezonah je bilo uprizorjenih 19 baletnih del.

Če si želite ogledati predstavo dunajske opere, je treba karte veliko prej kupiti oziroma rezervirati, če je sreča naklonjena, lahko tudi kdo odproda svojo vstopnico tik pred zdajci, ali pa več kot uro prej skušate priti do vstopnice čakajoč v dolgi vrsti pri blagajni namenjeni stojiščem, te karte stanejo le nekaj drobiža.
Stavba dunajske opere je bila postavljena v drugi polovici 19. stoletja (1861), takrat znana pod imenom Wiener Hofoper / Dunajska dvorna opera, ki je v drugi svetovni vojni doživela bombardiranje,pozneje pa seveda prenovo. Arhitektura je delo dveh stanovskih kolegov, ki sta zavoljo cesarjeve ne najbolj pohvalne pripombe o videzu stavbe doživela osebni zlom: arhitekt Edward van der Nüll (1812-1868) je storil samomor, arhitekt August Sicard von Sicardsburg (1813-1886) pa nekaj tednov pozneje podlegel tuberkulozi. Legenda pravi, da od takrat naprej cesar, kot tudi drugo vladno osebje, ni več dajalo javnih ali osebnih  komentarjev o kakem umetniškem delu, da se morda ne bi zgodilo še kaj tako tragičnega. 

View Gallery 10 Photos