Deset belih prstov in rok v igri senc in svetlobe. To je izjemen balet.

V torek, 10. septembra 2013, je Mini teater postal središče nenavadnega gledališko gibalnega spektakla, še bolj nenavadnega naslova: Umetniško ročno delo/Rekodzielo artystyczne, v angleškem prevodu Handicraft. V plesnem prevodu in plesalcem bolj razumljivo bi se naslov lahko glasil: Beli balet desetih prstov in desetih rok, seveda v belih rokavicah in brez tutujev …

S prijateljskim posredovanjem veleposlaništva Republike Poljske je v Ljubljano prvič prispela nenavadna gledališka skupina Teatr Figur iz Krakówa, sicer namenjena v Zagreb na 46. Mednarodni festival lutkarskih gledališč/PIF z uradnim začetkom 13. septembra. Teatr  Figur Kraków je eksperimentalna sodobna lutkarska gledališka skupina, ki ustvarja lutkarske predstave tako za otroke kot za odrasle, deluje pa že šest polnih let na domači in mednarodni sceni. V tem času so predstavili 12 premier in nastopali na pomembnih mednarodnih festivalih lutkarske scene. Je tudi edino gledališče na Poljskem, ki ustvarja gledališke projekte s senčnimi lutkami, za katere se zanima tudi ekipa Mini teatra.

V imenu poljskega veleposlaništva je gospa Marzena Krajewska v lepi slovenščini povedala, da je bilo to praktično hipno dejanje dokaj pogumno, kajti v času košarkarskega evropskega prvenstva v Ljubljani ni bilo niti ene proste postelje. Da se je ta edinstveni dogodek le predstavil Ljubljani, pa je pripomogel Hotel Park, ki se je izkazal s svojo fleksibilno organizacijo in je hitro improviziral potrebna ležišča. 

Na tiskovni konferenci nekaj ur pred nastopom v dvorani Bernard-Marie Koltés Mini teatra na Križevniški ulici 1 v Ljubljani je predstavnik krakovske gledališke skupine Hubert Michalak dejal, da je skupino vseskozi vodila misel, kako z malo materiala izoblikovati veliko, novo in  kreativno, tako so se eksperimentalno lotili govorice telesa, ki je na vseh jezikovnih področjih enako razumljiva, saj se telo vedno znova in enako izraža s svojo nemo govorico gibov in vzgibov. Ko so se lotili materiala, je steklo neverjetno veliko dela, priprave pa nepričakovano potekale polnih pet mesecev. Ko so prišli že do prvih rezultatov, je režiser predstave Filip Budweil dejal, da so njihovi prsti tako plesni, da bi mogoče kar zaplesali balet. Poprej so se že skušali v ritmih in korakih drugih plesnih zvrsti, a ni zneslo, nekako ni šlo. Odločili so se in  poiskali baletno pedagoginjo, s katero so svoje prste še dodatno in baletno strokovno urili, tudi najdlje pripravljali ta del programa, ki ilustrira  odlomek iz baleta Labodje jezero.

Umetniško ročno delo ni predstava iz zvrsti gledališča senčnih lutk, ampak je gledališki eksperiment v igri senc in svetlobe, ki se dogaja na posebnem povzdignjenem odru, kjer plešejo prsti rok ter svojo nemo govorico artikulirajo in ilustrirajo roke v belih rokavicah. Zaigralo je pet akterjev, ki so se izkazali kot dobri igralci, iluzionisti, animatorji, humoristi in gibalci, ki skupaj ustvarjajo in izvajajo svoja dela: Agnieszka Kolanowska, Aila Maslovskaya, Agata Sroka, Kinga Wilczynska in Hubert Michalak. Ti igralci ne govorijo, teatralno ne igrajo in ne pojejo, so temne figure zamaskirane s črnimi maskami, iz katerih gledajo velike oči, in nosijo velike bele rokavice, ki segajo do podlakti, ki jih po potrebi celo pokrijejo z daljšimi rokavi, tako kot ob koncu predstave, ko so beli prsti rok zaplesali motive štirih malih labodkov iz baleta Labodje jezero. Ko so se dlani postavljale v peto pozicijo in je ena bila oporna, druga pa delovna roka, tako kot pri baletnih korakih. Z elektronsko natančnostjo se je v ritmu izvajalo stegovanje dlani v stran, naprej in nazaj – battements tendu, jeté …, dvigovalo dlani do pozicije passé (prvi sklep dlani, ne koleno) in poskakovalo v mačjih skokih v vrsti in po pravokotni mizi ali v križnem poskakovanju iz pete v drugo pozicijo in nazaj – éschappé, najprej pa še stekla ogrevalna vaja stopal, no, dlani: point-flex …

Poleg omenjen mize, ki se je v domiselni delovno gibalni koreografiji in po potrebi postavljala pred gledalce, je  sceno krasila še črna plahta z opaznimi zarezami. Kot v grozljivki so iz zarez začeli drseti prsti pa bele dlani, nato še roke, vrhunec groze pa nastopi, ko se spusti okno črne plahte in ogromna silhueta v bojni črni opremi ter zamaskirana s črno masko (debelo pleteno) stopi v črno temo in se nameri proti gledalcem … in tako posamično vseh pet. Zavladala je tišina, po tiho pa neka mamica pripomnila, da bi se njen sinko prestrašil, po dvorani se je isti trenutek razlegel otroški smeh, saj so črne silhuete noči prav take kot tiste, ki jim otroci sledijo v svojih računalniških igricah in TV-risankah.

Prizori so si eden za drugim sledili (listali), zaokrožene zgodbe ni bilo, je pa vsaka scena sprožila lepo dozo smeha. Čarovnik s cilindrom je ustvaril belega zajca, ki mu tudi uide, belih mačk in psov ni manjkalo, važen beli noj se je v obilju svoje pernate (prstne) lepote šopiril, vse dokler ni glave pogreznil v črni pesek, leteli so tudi golobi miru, se sukali sloni in plavale ribe. Duhovito je bil predstavljen skeč družinskega izleta z avtomobilom z obilico znanih mobilnih pripetljajev. Na koncu in za zaključek je bilo postreženo s kulturnim dogodkom velikih baletnih odrov v spremljavi prirejene, vendar še prepoznavne glasbe Čajkovskega z baletom Labodje jezero, in to srčkan baletni nastop malih labodov. Glasbo so morali prirediti že zavoljo hitrosti in ritma, ki mu z  rokami nikakor ne bi mogli uglašeno slediti. Baletna scena je bila z lahkoto prepoznavna, za katero drugo pa se je bilo potrebno docela skoncentrirati in včasih do konca počakati, da bi se lahko razvozlalo  čudne bele obrise in postavitve, pa je kar šlo, in bela skrivnost zavita v črno temo je bila vselej razkrita. Balet belih prstov, dlani in rok, Umetniško ročno delo, se je izkazal za genialno domislico, enkratno odrsko novost, ki jo je krakovski Teatr Figur tudi izjemno izvedel.

View Gallery 7 Photos