Ne dogaja se ravno pogosto na naši sodobni sceni, da bi kakšna premierna uprizoritev imela že svojo scensko predhodnico podobne usmeritve ali celo naslova, na kar je opomnila letošnja premiera dueta Poljub, nato še gledališka solo predstava Koncert.
V Kulturnem centru (KC) Španski borci je bil v produkciji Vie Negative 12. januarja premierno predstavljen projekt Poljub avtorice in izvajalke Kristine Aleksove v duetu s soustvarjalcem in izvajalcem Loupom Abramovicem, ob glasbeni sugestiji Tomaža Groma in pod umetniškim vodstvom Bojana Jablanovca. Ko njun poljub pomeni več kot le dotik ustnic, kot zapišejo v gledališkem listu: “Poljub življenja in smrti. Poljubljamo, ker ljubimo, poljubljamo, ker moramo.”
Na festivalu Živa 2017 v CK Španski borci sta svoj avtorski plesni duet Don’t Kiss/Ne poljub uprizorila plesna umetnika, delujoča na Danskem, Jernej Bizjak in Fabio Liberti, svojo izvirno koreografsko inovacijo novih gibkih rešitev, ko se usodno zlepita v poljubu z ustnicami in vztrajata skoraj vse do konca; svoj projekt o poljubu tudi znova uprizorila na Trgu zmage v Murski Soboti v okviru Festivala Fronta@ 2019.
Poljub dueta Kristine in Loupa steče na rdečilu sedežev, pravzaprav na njih naslonjalih v Veliki dvorani Španskih borcev, ko so gledalci postavljeni na odru dvorane skupaj z glasbenikom Tomažem in njegovim glasbilom kontrabasom, ritmičnim ter zvokovnim multipraktikom, ki v ritmih in v živo podpira slikovito okolje rdeče dvorane brez občinstva. V kontrast sedežnemu rdečilu pa se bleščita belini dveh podolgovatih golih teles, prilepljenih na vrh naslona, vsako na svoji sedežni postavitvi in vrstni razdalji. Telesi se v procesu izvedbe individualno prelivata po in čez robove naslonjal, tudi se nevidno potapljata med sedežnimi vrstami, da bi se vsakič znova povzpeli na naslonjalo, nato tudi znova potopili med vrste. Neka nevidna sila privlačnosti ali magnetizma deluje na ti telesni obliki, vse dokler se nepričakovano ne pojavita neposredno v sedežni bližini, ko si kar na naslonjalih in z glavo navzdol nadeneta majici, medtem ko nogi frčita v višino, nato pa usedeta v predpisani razdalji in nemo zreta na oder; sta torej on in ona. V tem trenutku ni več prizorišče dogajanja likovna instalacija, ki se jo uzre na začetku in steče v domeni gibkega dueta, ampak se doživlja ubrani komorni trenutek, ki zavibrira v napetosti pričakovanja gledalcev, ob glasbeniku ter njegovih ritmih, tudi v statiki nevidnih nabojev nje in njega. Je neverjetno živ in osvežujoč trenutek.
Nato se znova in brez vrhnjega oblačila vračata na neke začetke, ko z novimi močmi lovita sedežne razdalje, kot bi bežala eden od drugega, da bi jih v nekem nedoločenem preobratu pospešeno začela zmanjševati vse do usodnega poljuba in združitve njunih ustnic, ko postaneta zlepljeno eno v svojem duetu. Ta njun enoviti duet poljuba, pravzaprav težaški duet, se tudi mučno pretaka po isti poti, saj ustnici nosita breme dveh teles vse do konca dvorane, ko v lepljivem poljubu duet tudi izgine. Poljub je enourni scenski dogodek gibalnega minimalizma, ki ga Kristina in Loup pogumno gneteta vse do konca, tudi osmišljeno nadgrajujeta v tercetu z glasbenikom in glasbeno strukturo. Poljub golega dueta se ne zgodi v dregljajih prvega pričakovanja, niti je izliv radosti, je performativno dejanje, zasnovano kot gibka likovna instalacija, ki se sooča z raziskovanjem telesnega in zvočnega ravnovesja v barviti prostorski razsežnosti dvorane in odra. Tudi nista med seboj primerljivi uprizoritvi Don’t Kiss in Poljub; saj tam, kjer Jernej in Fabio zaključita svoj zaplesani poljub, ga pravzaprav na novo iščeta inudejanjita performerja Kristina in Loup.
Tik pred državnim praznikom kulture, 8. februarjem, je bila 5. februarja na odru Linhartove dvorane premierno uprizorjena gledališka predstava Koncert avtorice in izvajalke Leje Jurišić v sodelovanju z dramaturginjo, scenografko in oblikovalko svetlobe Petro Veber, ob oblikovanju glasbe Jureta Vlahoviča, ko priprava besedil futuristov in dadaistov, slikarjev in filozofov, tudi pesnika Miklavža Komelja steče po izbiri Leje in Petre. Po koncertnem repertoarju, predloženem na gledališkem listu, je kar jasno, da gre za možen šaljivi performans 18 oštevilčenih programskih kompozicij, med njimi pa imenovani, npr. št. 3 Kamen na nogo, 5 Solo body piano, 12 Stol in jaz …
V ospredju odra je postavljen črn koncertni klavir, veliki oder pa osvetljen z reflektorji, spuščenimi s stropa, ki še posebej presvetlijo vzdušje koncertnega glamurja. Nato vstopi Ona, koncertna umetnica Leja Jurišič, v elegantni dolgi črnini, tudi se dominantno postavi ob svojem klavirju, ko v svoji statični pozi dobesedno zrcali primat koncertne umetnice, tudi osvoji avditorij , ki jo glasno pozdravi z decibeli zvenečega aplavza. Svoj pristop h koncertnemu inštrumentu kar sugestivno odigra z listanjem ali branjem (gledalcu nevidnih) koncertnih stavkov. Ob njenih mogočnih udarcih rok in telesa po klaviaturi inštrumenta tudi mogočno zadonijo strune tega kordofonega glasbila ali klavirja, ki kar doneče preglašajo skoraj neslišne izbrane besedne ali zloge, vokale. Tudi njen vokal večkrat preide v neartikulirano moč intonacije, saj dvorano z odra preplavijo njeni kriki in kričanje, neke vrste kompozicija decibelov ter glasnega revolta. Doneči zvoki med procesom sicer pridobijo svoj lok gradnje, ki se ga da razumeti kot upor sedanjiku obstoječih negotovosti in strahov.
Izhodišče iz svoje odigrane scene upora pa Leja kot plesalka skuša preoblikovati še v plesni duet z glasbenim inštrumentom, ne le s prsti, ki slonijo na belo-črnih tipkah, ampak še v gibki fizični obliki na, ob in pod klavirjem. Ob tem njenem drugem koncertnem izlivu pa ji nekako zmanjkuje koncentracije ali celo moči, ko se gibke spremljajoče oblike ob veličastnem inštrumentu zdijo še neizpete, nedorečene, ko se celo zgodi ne ravno prijeten pripetljaj ob prepogibu v dolgem elegantnem oblačilu. V tem delu se sledi tudi domiselni obnovi njenih gibkih struktur, ki jih je predstavila že v namišljenem koncertu De Facto z glasbenikom Milkom Lazarjem, v duhovito zasnovanem avtorskem segmentu in duetu s takratnim lesenim pianinom. Leja Jurišič svoj Koncert zaključi s hudomušnimi toni, ko kratke in dolge doneče tone simpatično nameni obiskovalcem, nato pa še ob vrtenju akrobatskega kolesja, ki ga zavrti v sprostitev in zabavo vseh prisotnih. Svoje performativno koncertno prizorišče Jurišičeva zapusti v stilu in presežkih koncertnih poklonov, tudi z velikimi šopki rož, ki jih je v obilju bila deležna, tako kot na koncertnih odrih tudi sledi koncertni umetnici.
Koncept, ki se usmerja k raziskovanju koreografskega pristopa v odnosu s klavirjem kot glasbilom in možno plesno platformo, je leta 2014 performativno udejanjila plesalka, koreografinja, pianistka in pedagoginja Tamara Polanc v svoji glasbeno plesni predstavi s pridihom kabareta: Odmevi iz prahu. In je njen močan, star (zaprašen) klavir ne le odmeval ob njenem koncentriranju mogočnih glasbenikov preteklih dni, ampak je celo njegov spuščen pokrov kar poskakoval ob sodobnih plesnih variacijah plesne umetnice na njegovi gladki površini, ko je raziskovala tudi možne gibke oblike ob in v skladju z njegovo statično obliko, celo pod njim na odru Mini teatra Ljubljana.
Obe predstavi, tako Koncert kot Odmevi iz prahu, si nista med seboj primerljivi, saj sta nastali na dveh življenjskih razpotjih, tudi različnih pristopov do sodobne scenske umetnosti, čeprav v preteku kratkega časovnega obdobja ali petih let. Kot skupni imenovalec obeh predstav se lahko izpostavi uprizoritveni segment, ki se osredotoča na klavir kot inštrument in platformo možnega koreografskega raziskovanja.
