Pogovor s Caludio Sovre, asistentko koreografa v ljubljanski operno-baletni hiši, o klasičnem baletu, stanju baletne umetnosti in njeni pripadnosti baletni umetnosti
Pozdravljena na Paradinem portalu. Pred časom smo praznovali mednarodni dan baleta. V kakšni formi je danes balet po tvojem mnenju, kaj je tisto, ki ga dela še vedno živega in radoživega?
Barbara, pozdravljena. Najlepša hvala za povabilo. Res je, pravkar smo praznovali mednarodni dan baleta, spletni portali so bili prepolni raznoraznih baletnih objav in voščil – in prav je tako! Naj se en dan v letu posveti tudi baletni umetnosti. Balet danes? Absolutno se razvija naprej. V svoji osnovni tehniki, postavitvi telesa, sicer ostaja isti, vendar se od mladega profesionalnega plesalca danes pričakuje mnogo več, kot je to bilo v ‘naših časih’. To velja za obvladovanje klasične baletne tehnike kot tudi za plesalčevo adaptacijo v sodobnejše plesne stile, kar danes predstavlja naš vsakdan. Čas covida-19 nas je gotovo zaznamoval, težko je bilo vaditi in živeti balet od doma, vendar smo nekako prebrodili tudi to. Seveda pandemija nikakor še ni za nami, vendar smo neizmerno hvaležni, da lahko ustvarjamo v naših vadbenih prostorih in skrbimo za svojo osnovno baletno formo, saj smo baletni umetniki pri svojem delu v veliki meri odvisni od pogojev za delo, kot so: baletna dvorana primerne velikosti, baletna tla, baletni pedagog, korepetitor itd. Baletna umetnost predstavlja klasično umetnost, zato ostaja živa. Zdi se mi, da je danes splošni interes za klasično umetnost spet v razcvetu.
Si asistentka koreografa v ljubljanski operno-baletni hiši. Kaj pa to sploh je, razloži svojo funkcijo, na katero si prišla potem, ko si zapustila aktivno plesanje v baletu, kajne?
Moja prekvalifikacija iz baletne plesalke v asistentko leta 2003 se je zgodila nekako spontano. Pod umetniškim vodstvom Darinke Lavrič Simčič sem začela opravljati funkcijo nekakšnega baletnega koordinatorja. Bila sem stacionirana v baletni pisarni, skrbela za koordinacijo med umetniško vodjo, baletnim ansamblom in ostalimi tehničnimi službami v naši hiši, poleg tega pa sem še vedno nastopala v nekaterih vlogah na odru (sicer bolj v igralskih), občasno vodila baletne treninge in tudi asistirala gostujočim koreografom. Ko so mi ponudili uradno prekvalifikacijo v asistentko koreografa, sem jo brez razmisleka sprejela, saj sem se že takrat dobro zavedala, da je realna kariera baletnega plesalca kratka. Bližala sem se svojem 40. letu, kar je po mojem mnenju nek povprečni starostni mejnik za opravljanje poklica profesionalnega baletnega plesalca v državni operno-baletni hiši. Asistentka koreografa v grobi definiciji pomeni sodelovanje s koreografom pri pripravi baletne ali operne premiere in vzdrževanje le-te po koreografovem odhodu. Poleg tega v sklopu svoje pogodbe vodim tudi baletne treninge za naše plesalce. Veseli me, da sem po aktivni plesni karieri ostala v svoji matični hiši, da se lahko na drug način ukvarjam z baletno in tudi operno umetnostjo.
Kakšna je torej relacija ti in koreograf oziroma režiser?
Ponavadi asistenti predstavljamo nekakšno desno roko koreografa, čeprav nekateri že v osnovi s seboj pripeljejo svoje asistente, ki v potankost poznajo njihov način dela, zato delujeta skozi proces v neki simbiozi, asistenti pa prevzamemo glavno delo šele po njihovem odhodu. Spet drugi potrebujejo več podpore pri organizaciji, komunikaciji že med samim procesom, vse je odvisno od posameznega projekta in od umetnika, ki ustvarja. Vsekakor je naloga asistenta, da se prilagodi trenutni situaciji in pomaga po svojih najboljših močeh.
Diplomirala si tudi na Akademiji za ples, zdajle nadaljuješ magistrski študij. Znanja ni nikoli dovolj ali kaj je bil vzgib za študij, ki še kar traja?
Res je, diplomirala sem, precej sem se namučila, saj študirati poleg redne zaposlitve dela ni preprosto. Po uspešno opravljeni diplomi na Akademiji za ples/AMEU, smer balet, sem si rekla: ”To je to. Dovolj študiranja!” No, zdaj pa že korakam v drugi, zadnji letnik magistrskega študija plesne pedagogike. In ni mi žal. Verjetno je k tej odločitvi do neke mere pripomogla tudi korona kriza in posledični ‘lockdown’, bili smo doma, časa za študij je bilo v izobilju. Poleg tega sem si nenadoma zaželela dokončati še višjo stopnjo izobrazbe, postavila sem si cilj osvojiti naslov magistra plesne pedagogike Zdi se mi, da delo in ustvarjalnost predstavljata nekakšen motor, ki nas poriva naprej – ko prideš v določena leta, to občutiš toliko bolj, vsaj pri meni je temu tako. Znanja pa resnično ni nikoli dovolj, ko odkrivaš nekaj novega, šele spoznaš, koliko tega še ne veš. Magistrski študij ponuja širšo paleto znanj tudi z drugih, neplesnih področij, aktualnih v sodobnem svetu, medtem ko je dodiplomski usmerjen bolj strokovno. Odlična nadgradnja, priporočam vsem plesnim/baletnim učiteljem, mentorjem, asistentom, koreografom, pa tudi plesalcem seveda. ‘‘Več znaš, več veljaš,” se glasi nek star slovenski pregovor, in drži, kot pribito. Znanja ti ne more vzeti nihče.
Nazadnje pa smo videli tudi tvoje koreografsko delo, ki je bilo del proslave Olimpijskega komiteja. Koreografirala si kar nekaj točk, ki so požele precej odobravanja tudi med nebaletnim občinstvom, saj je bila proslava predvajana na televiziji. Kako si se lotila koreografije, kako se sploh lotevaš koreografij?
V veliko čast si štejem, da sem bila izbrana kot koreografinja za Melodije srca, koncert ob 30-letnici Olimpijskega komiteja Slovenije, v sodelovanju z radijskim orkestrom RTV Slovenija, ki se je zgodil 6. 10. 2021 na odru naše operno-baletne hiše. Dobila sem nalogo sestaviti štiri koreografije na glasbo iz slovenskih operet – Bravničar: Valček in Tango ter Gregorc: Španski ples in Galop. Za čas priprave sem imela le dober mesec. Zaradi negotove situacije, povezane s covid-19, nismo mogli uporabljati opernih vadbenih prostorov, saj v njih zaradi preprečevanja možnosti širjenja okužb trenutno izvajamo le striktno službene vaje, Za pripravo koreografij in vadbo sem najela zasebni studio, kar je seveda predstavljalo dodaten logistični zalogaj. Naši plesalci so namreč ves čas polno zasedeni, in naše vaje umestiti med službene vaje je predstavljalo pravi sudoku. Uspela sem realizirati le sedem dveurnih vaj za celoten proces dela, zato sem koreografijo pripravila kar sama doma. Poslušala sem glasbo in zapisovala korake na svoj prenosni računalnik, zdelo se mi je, da pišem roman, ne pa koreografiram. Vendar smo z odličnimi plesalci, ko sem jih izbrala( Erica Pinzano, Marin Ino, Thomas Giugovaz, Oleksandr Koriakovskyi), zmogli tudi to. V vlogi asistenta mi predvsem pri duetnih figurah pomagal Viktor Isajčev, in izkoristila bom to priložnost, da se mu še enkrat zahvalim. Viktorjevo neizmerno znanje, sposobnost predajanja le-tega in strogo oko, kateremu nič ne uide, je neprecenljivo. Skupaj smo tako ustvarili štiri precej zahtevne koreografije, ki temeljijo na klasični tehniki. Pri ustvarjanju sem imela v mislih tudi precej stisnjen prostor, orkester je bil namreč postavljen na oder, tako da sem ustvarjala bolj levo-desno. Ni bilo preprosto, ampak z dobro energijo, pozitivnim pristopom do dela in tehnično dovršenimi plesalci, ki jim nič ni predstavljalo problem, smo uspeli. Po koncertu smo prejeli precej pozitivnih kritik, pohval, tako s strani organizatorja in snemalne ekipe kot pozneje s strani gledalcev, ki so si koncert ogledali skozi prenos v živo ali pozneje prek spleta. Prek socialnih omrežij so se mi s pohvalami oglasili celo ljudje, ki jih osebno ne poznam, in pozitivni odzivi s strani občinstva, pustiti sled v mislih in srcih gledalcev mi seveda pomeni največ. Upam, da bomo točke lahko še ponovili ob kakšni drugi priložnosti.
Je drugače koreografirati za baletne plesalce kot pa za recimo operno predstavo ali koncertni večer? V čem so bistvene razlike?
V bistvu še nisem nikoli koreografirala za operno predstavo, vedno sem bila v vlogi asistenta koreografa, kar počnem že 18 let. Neizmerno se veselim prihajajoče operne premiere Ljubezenski napoj, ki naj bi se zgodila 20. januarja v režiji Krešimirja Dolenćiča (scenografija Andrej Stražišar, kostumi Alan Hranitelj, luč Andrej Hajdinjak), saj mi je prvič zaupana vloga koreografa. Več o režiserjevi idejni zasnovi predstave ne smem razkriti vnaprej, ampak mene je na predstavitvenem sestanku popolnoma navdušila, zato komaj čakam, da začnemo delati. Lahko rečem le – VABLJENI! Z našim opernim ansamblom sodelujem od samega začetka svoje asistentske poti, nekaj malega sem tudi že koreografirala zanje v obliki glasbenih miniatur, ki smo jih predstavili gledalcem prek spleta v času božično-novoletnih praznikov, saj je bila hiša za obiskovalce zaradi ‘lockdowna’ zaprta. Lahko povem, da smo vedno odlično sodelovali, zato verjamem, da bo tako tudi pri ustvarjanju naše nove premiere Ljubezenski napoj.
Na katere stvaritve si do zdaj najbolj ponosna, mogoče Oman, in kaj bi si želela še skreirati?
Zase ne morem trditi, da sem nek prepoznaven koreograf. Ustvarila sem precej miniatur za bolj ali manj izkušene baletne plesalce, nisem pa nikoli koreografirala celotnega baletnega večera s profesionalnim baletnim ansamblom ali česa temu podobnega. Ponosna sem na delo z Mladim slovenskim baletom (MSB), ki je kot izredno uspešen projekt DBUS in Ministrstva za kulturo deloval slabi dve leti (2014 in 2015), resnično mi je žal, da se projekt ni nadaljeval in tako pripomogel pri razvoju talentiranih, mladih slovenskih baletnih plesalcev. Za MSB sem ustvarila 30-minutno koreografijo Zgodbe z Marsa in Venere (Piran, avgust 2014) in svoj prvi daljši projekt Prevaljška legenda (Prevalje, december 2014), s sodelovanjem Koroškega akademskega pevskega zbora Mohorjan in igralca Aleša Valiča na glasbo slovenskega skladatelja Lojzeta Lebiča. Svojo prvo koreografijo sem ustvarila leta 2009 za APZ Tone Tomšič, za pesem Izštevanka, skladateljice Nane Forte, ki je osvojila 1. mesto na prestižnem svetovnem tekmovanju pevskih zborov na Norveškem. Udeležila sem se tudi 1., 2. in 4. slovenskega tekmovanja koreografski miniatur v organizaciji DBUS, kjer sem dosegla 2. in 3. mesto. Ponosna sem prav na vse, kar sem ustvarila. Vsaka koreografija nosi s seboj svojo zgodbo, vsakemu projektu se vedno posvetim stoodstotno in zato vsak pomeni posebno izkušnjo, ki pusti sled v meni. Oman je bil vsekakor velik zalogaj, saj sem morala koreografijo Sally Ahmed, umetnice iz Kaira v Egiptu, prek posnetkov, poslanih prek interneta, prenesti na baletne plesalke v Münchenski baletni šoli, s katerimi smo skupaj odpotovale v Muškat. Tam smo se priključile ekipi plesalcev in glasbenikov iz Kaira in v treh dneh dokončno zložili svetovno premiero The Ring of the Dove (Golobičin prstan). Gledališče v Muškatu je fascinantno, celotna izkušnja je bila enkratna in nepozabna, vendar sem bolj ponosna na svoje stvaritve kot tudi na vidni napredek učenk, ki obiskujejo moje baletne treninge, kar resnično predstavlja plod mojega dela. Kaj bi si želela še skreirati? Imam skrito željo narediti baletni večer na slovenske narodne pesmi v izvedbi Eve Hren & Sladcore, s katerimi sem že sodelovala in ustvarjala na njihove priredbe. Če pa bom uspela to res izvesti, pa ne vem, saj ni odvisno le od mene. Morda nekoč, nekje …
Kaj te še vedno prepriča, ko gledaš predstavo klasičnega baleta?
Kot prvo me prepričajo dobri plesalci, virtuozi v svojem poslu, potem pa seveda sledijo dobra zamisel, dramaturgija, dobra postavitev klasične predstave iz železnega repertoarja ali svežina nove koreografove zamisli, kjer morda uporabi klasične plesalce tudi v sodobnejšem smislu, vendar pri tem maksimalno uporabi njihove tehnične in izrazne potenciale.
Greš lahko neobremenjena na predstavo ali je to pač nemogoče?
Če sem pri predstavi v vlogi asistenta, to žal pač ni mogoče. Vedno ostanem v vlogi opazovalca – kaj je izvedeno dobro, kje so se morda dogodile, pojavile napake, kaj moramo ponoviti in popraviti na naslednji vaji. Če pa s predstavo nisem ‘službeno povezana’, jo lahko gledam precej neobremenjeno. Seveda pa prej preverim, kdo pleše, kaj gledam, kdo je koreograf, torej neka pričakovanja kljub temu ostajajo.
Si do zdaj kaj obžalovala, da nisi realizirala v smislu baletne vloge ali koreografske kreacije?
V smislu baletne vloge – ne. V smislu koreografije pa mi je resnično žal, da se nisem s tem začela ukvarjati prej. Toliko občutkov je v meni, za katere se mi zdi, da bi jih lahko prikazala skozi gib in izraz drugih plesalcev, toliko prelepe glasbe, na katero bi želela ustvarjati, jaz pa se staram, boli me koleno oziroma kar obe koleni, tako da vedno težje korake pokažem fizično. Ampak je, kar je, in bo, kar bo. Doživela sem ogromno prelepih plesnih trenutkov in občutkov in gotovo jih bo še kar nekaj, pa naj bo tako skozi ustvarjanje koreografij, poučevanje, asistenco ali le ogled predstave. Vse to me izpolnjuje in bogati moje življenje.
Koga recimo še dandanašnji rada vidiš na odru ali pa, če ne pleše več aktivno, na videu?
Vsakega baletnega plesalca (plesalko), ki je predan svojem delu, vrhunsko obvlada svoje telo v smislu baletne tehnike in pri tem razprostre svojo dušo občinstvu.
Ali kaj manjka današnjim plesalcem in plesalkam? Se lahko primerjajo z baletnimi velikani preteklosti ali pač ne?
To pa je težko vprašanje. Vsak baletni plesalce danes (ali v preteklosti) potrebuje dobrega baletnega pedagoga (učitelja), da lahko postane dober, kakovosten profesionalni baletni plesalec. Tega ne moreš doseči sam z gledanjem posnetkov vrhunskih baletnih plesalcev na družbenih omrežjih, včasih smo lahko o tem samo sanjali. Odpreš YouTube, klikneš, kar si zaželiš, in že lahko uživaš ob plesanju največjih zvezd današnjega časa, kot tudi preteklosti. Vendar to plesalcu bolj malo koristi pri izoblikovanja telesa v pravilni smeri. Osem do deset let traja vsakodnevno naporno šolanje, le trdo delo in vztrajnost prinašata majhne premike naprej, ki lahko na koncu šolanja prinesejo vrhunske rezultate. Vsak plesalec potrebuje pedagoga, ki ve, kaj dela, in poučuje po pravilni baletni metodiki, saj le-ta prinaša profesionalne rezultate. Danes baletna tehnika zahteva več v številu piruet, višjem skoku, višje dvignjenih nogah itd., vendar osnovna postavitev telesa ostala enaka kot nekoč. Učitelj mora baletnemu plesalcu na pravilen način predrugačiti naravno postavitev telesa, ozavestiti funkcioniranje njegovih mišic, da lahko plesalec z njimi sam nadzira izvajanje baletnih korakov in jih združuje v plesno celoto. Ko obvladaš svoje telo, lahko postaneš v plesu svoboden. Ko se ne ukvarjaš več toliko z osnovno tehniko, se lahko prepustiš občutkom, izrazu in glasbi. Tako je bilo nekoč in tako je tudi danes.
Zakaj klasični balet nikoli ne bo ‘passe’?
Zato ker je klasičen! Tako kot ne bo nikoli ‘passe’ klasična glasba, kot so Bach, Beethoven, Mozart in ostali mojstri, klasično slikarstvo in kiparstvo (Rembrandt, Rubens, Botticelli, Michelangelo in drugi), kot bodo v dramskih gledališčih vedno radi uprizarjali Shakespearove drame in komedije Molierera in bo občinstvo polnilo narodna gledališča, ko bo na sporedu Tosca, Traviata, Madame Butefly, La Boheme in mnoga druga klasična dela iz svetovne umetnosti. V umetnosti se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje razvila moderna/avantgarda, katere zamisli je v drugi polovici 20. stoletja negiral postmodernizem, kar je v plesu pripeljalo do sodobne plesne produkcije in postmodernističnih projektov, kjer smo praktično videli vse, od negibanja, ki naj bi pomenilo gibanje, do golote, spajanja različnih žanrov, za čemer seveda stoji filozofska utemeljitev. Mislim, da si danes težko izmislimo še kaj novega, nikoli videnega, temveč lahko svoje zamisli črpamo iz vsega videnega, naučenega in osebnih izkušenj ter skozi svojo zamisel ustvarimo svojo kreacijo. Sodobni ples, instalacije, performasni in podobni plesni konstrukti ne predstavljajo nekaj novega v smislu današnje sodobnosti, temveč njihova zasnova sega v zgodovinsko obdobje poznega 19. in 20. stoletja. Tudi klasični balet je doživel svoj ‘sodobni’ razvoj z Ballets Russes v začetku 20. stoletja, pozneje s Forsythom in drugimi, ki so sledili. Današnji klasični plesalec mora svojo tehniko hitro prilagoditi neoklasicističnim in sodobnejšim stilom, odvisno od koreografa, ki takrat ustvarja za baletni ansambel. Pa vendar, osnovni slovar baletnega plesalca ostaja klasična baletna tehnika, v osnovi enaka kot nekoč: pet klasičnih pozicij, postavitev teles en dehors, in iz tega izhaja vse. Pogosto me kakšna soseda ali znanec vpraša: ”Kdaj boste imeli na sporedu spet Labodje jezero ali Giselle?’‘ Morda si ljudje želijo klasičnega baleta prav zato, ker jim v današnjem času informatike, dobi interneta, naravnih katastrof in celo pandemije balet nudi začasni izhod iz vsega tega, trenutni mentalni priklop na svet lebdečih balerin, njihovih mišičastih partnerjev, ljubezenskih romanc, orientalskih zgodb s srečnim ali tragičnim koncem, pravljičnih bitij, bežečih vil in žalostnih labodov. Klasična umetnost je pač večna in takšen je in bo ostal tudi klasični balet. V to sem prepričana.
Kmalu bo čas za Hrestača. Si lahko zamisliš december brez njega na repertoarju baletnih hiš, kadar seveda nismo v ‘lockdownu’?
Seveda je Hrestač naša stalnica. Kolikor predstav damo na repertoar, toliko jih bomo tudi napolnili. Prav neverjetno. V naši Operi izvajamo koreografsko različico priznanega madžarskega koreografa Yourija Vamosa, uprizorili smo že več kot 150 ponovitev, vendar je rezultat vsako leto enak – polna dvorana navdušenih obiskovalcev, razprodane predstave. Smo pa doživeli prejšnjo sezono brez Hrestača zaradi pandemija covid-19, upajmo, da je to bilo prvič in zadnjič!
Hvala in vse dobro želim ter ostanimo zdravi!
