Asistentka koreografa SNG Opera in balet Ljubljana Claudia Sovre je non stop v akciji!
Na stara leta sem se spravila študirat. V Sloveniji se je leta 2017 končno odprla Akademija za ples, pa sem si rekla – zakaj pa ne, nova in poglobljena znanja so v kateremkoli poklicu, ki ga že opravljamo, vedno dobrodošla. Uspešno sem zaključila BA (dodiplomski) študij Baleta, ni bilo lahko, ampak občutek zadoščenja po prejeti diplomi je poplačal vloženi trud. Rekla sem si – dosti študiranja za to življenje, več pa res ne potrebujem. Pa je prišla korona. Pa je Alma Mater AMEU-EMC dodiplomski program nadgradila s plesno vertikalo MA (podiplomskega) programa Študij plesnih umetnosti, in ker sem bila zaprta v lasnem domu, študij pa se je seveda po novem izvajal na daljavo, sem si spet rekla – zakaj pa ne? Bolje, da študiram, kot da ležim na kavču z možgani na paši. Pa je Claudia spet vse dneve sedela za računalnikom, brala, poslušala, pisala in ob tem vzdihovala in razmišljala – le kaj mi je bilo tega treba?! Korona se je medtem namreč umirila, ukrepe so odpravili, v ljubljanski Operi smo z natrpanim programom hoteli nadomestiti zamujeni čas ob koronskem zaprtju hiše za naše občinstvo, željno obiska predstav. To pomeni, da Claudia vodi klase, asistira in koreografira, dela to, kar jo najbolj veseli, vendar uvrstiti študij v redke proste ure med konstantno akcijo predstavlja večkrat pravi sudoku. Pa vendar se nekako premika naprej, saj ko se Claudia v nekaj zapiči, običajno to trdoglavo tudi izpelje.
Tako se izteka že drugo leto mojega MA študija, večino izpitov sem spravila ‘pod kapo’, čaka pa me še precej dela z individualnim raziskovalno-pedagoškim projektom, ki predstavlja zadnji izpit in hkrati osnovo za končno magistrsko tezo. Izbrala sem si temo, ki me privlači in o čemer razmišljam že dalj časa skozi svoje delo, poučevanje klasičnega baleta, z delovnim naslovom: Poučevanje klasičnega baleta po metodiki Vaganova z uporabo varne prakse skozi sodobne pedagoške in psihološke pristope. Ker raziskovalno-pedagoški projekt zajema tudi obvezni praktični del in poznejšo analizo le-tega, sem prišla na idejo poglobljenega dela s študenti Višje baletne šole KGBL. Ti prihajajo iz različnih držav in različnih baletnih šol, kar mi predstavlja potreben izziv pri dokazovanju pozitivne uporabe metodike Vaganova pri učencih z različnimi telesnimi predispozicijami in različnimi stopnjami predhodno usvojenega znanja. Tina Hribar, ravnateljica šole, je takoj podprla mojo idejo, delamo sicer na prostovoljni osnovi izven rednega programa študentov, saj je ta že popolnjen, pa vendar nam Tina ves čas stoji ob strani in nas podpira, za kar se ji lahko zdaj tudi javno zahvalim. Hvala, Tina! Projekt je prijazno podprl tudi naš umetniški vodja Renato Zanella, saj ima ljubljanska Opera z Višjo baletno šolo podpisan sporazum o sodelovanju. Študentje redno prakso opravljajo v naši hiši, jo bolje spoznavajo pod vodstvom mentorja Gregorja Guština in se v tem času udeležujejo treningov baletnega ansambla.
Kako pa sem sploh prišla do našega prvega kontakta in sodelovanja? V lanski sezoni sem dobila priložnost koreografirati v novi operni premieri Ljubezenski napoj pod taktirko režiserja Krešimirja Dolenčiča. Potrebovali smo več plesalcev za komične vloge Kuharjev, Vojakov in Pomočnikov Dulcamara, vendar so bili naši zaposleni plesalci v decembru, ko je potekal študijski proces, polno zasedeni v drugih baletnih predstavah. Tako sva z g. Zanello dobila zamisel, da v projekt vključimo študente Višje baletne šole. Moram priznati, da sem začutila določen strah pred začetkom dela z njimi, saj večine nisem poznala, nisem vedela, kakšni plesalci so, predvsem pa kakšne so njihove igralske sposobnosti, saj je celoten kontekst zastavljen na izrazito igralski osnovi. Izkazalo se je, da je bil moj strah odveč, mlada dekleta in fantje so svojo nalogo odlično opravili, skozi proces so pokazali izredno zavzetost in profesionalnost. Delo z njimi mi je predstavljalo užitek in inspiracijo ter mi hkrati utrnilo zamisel o sodelovanju pri praktičnem delu mojega magistrskega projekta. Študentje so bili nad predlogom navdušeni, imeli smo podporo vodstva in tako začeli z delom v maju.
Podrobneje o samem projektu morda kdaj pozneje, ko bo magistrski študij za mano. Kar je za današnjo zgodbo pomembno, je to, da se je moja zamisel iz osnovnih treningov klasičnega baleta postopoma razširila v več smeri, ena od njih je bila tudi priprava na udeležbo dveh študentov (Dario Krajnjan in Nadja Mrašič) na Internacionalnem tekmovanju Mia Čorak Slavenska 2022 v Zagrebu, kar naj bi predstavljalo nekakšno nadgradnjo in zaključek celotnega projekta. Najprej smo razmišljali o tekmovanju TUTU v organizaciji DBUS, vendar se je to odvijalo že konec maja, kar nam je dopuščalo prekratek čas priprav za korektno izpeljavo tekmovalnega materiala – vsak bi moral pripraviti tri klasične variacije. Sem se pa kljub temu odločila, da se tekmovanja udeležim s koreografijo Do I dare?, ki sem jo ustvarila za Nadjo in Daria kot obvezno sodobno točko tekmovalnega programa v Zagrebu, saj je to predstavljalo za plesalca odlično priložnost pokazati se na odru pred občinstvom, pa tudi meni je bilo v veselje, da bo mojo koreografijo videlo nekaj več občinstva, kot bi jo sicer.
Mednarodno baletno in koreografsko tekmovanje TUTU 2022 je potekalo na Velikem odru SNG Maribor med 24. in 27. majem 2022 v organizaciji DBUS (Društva baletnih umetnikov Slovenije) z organizacijskim odborom v sestavi: Mirjana Šrot, Matjaž Marin, oba člana Izvršnega odbora DBUS, in Tomaž Rode, sicer predsednik DBUS, v sodelovanju s SNG Maribor. Tekmovanje se je letos prvič predstavilo v internacionalni preobleki in širom odprlo vrata vsem baletnim plesalkam, plesalcem iz baletnih šol z osnovnim ali razširjenim programom ter koreografom iz različnih držav. Pozitivna noviteta tekmovanja je predstavljal tudi posodobljen način ocenjevanja, po katerem sta se tako v prvem krogu kot v finalu tekmovanja črtali najvišja in najnižja ocena, dodeljeni s strani žirantov, kar toplo pozdravljam, saj se s tem organizator izogne morebitnim osebnim preferencam posameznega žiranta. V okviru tekmovanja koreografskih miniatur TUTU 2022 je tekmovanje ohranilo tri kategorije: koreografija profesionalno in koreografija spodbujanje lastne ustvarjalnosti 10–14 let ter 15–18 let, s čimer želi TUTU spodbujati mlade plesalce k čimprejšnjemu začetku delovanja na področju baletne koreografije. Osebno sem navdušena nad to zamislijo in upam, da se bo obdržala tudi v prihodnje, saj se je prijavilo presenetljivo veliko otrok, od katerih se bo gotovo našel kdo, ki bo pozneje nadaljeval v tej smeri in popestril naše domače koreografsko dogajanje v prihodnosti. Tekmovalce je ocenjevala sedemčlanska strokovna žirija priznanih domačih in mednarodnih baletnih strokovnjakov, balerina, koreografinja in pedagoginja prof. Evelyn Téri iz Avstrije kot predsednica žirije, mednarodno uveljavljena primabalerina Anastasija Matvienko iz Ukrajine, nekdanja solistka Baleta SNG Maribor Ljiljana Keča iz Slovenije, solistka Baleta SNG Opera in balet Ljubljana Olga Andreeva, prorektor Madžarske plesne univerze iz Budimpešte prof. Szilárd Macher, umetniški direktor nacionalnega baleta iz Brna Mário Radačovský in direktor Baleta Verona Eriberto Verardi.
Moram priznati, da je bilo tekmovanje TUTU odlično organizirano, vse je potekalo po objavljenem razporedu, brez kakršnihkoli zapletov ali slabe volje. Tudi ocenjevanje žirije je bilo po mojem mnenju realno kljub nekaterim prelitim solzam razočaranja v zaodrju. Seveda si vsi tekmovalci želijo nagrade in nekateri težko sprejmejo nižjo uvrstitev od pričakovane, pa vendar osebno menim, da so nagrade v bistvu najmanj pomembne pri celotnem dogodku. Mihaela Devald, nekdanja prvakinja baleta HNK in današnja pedagoginja ter baletna mojstrica v isti ustanovi, s katero sva nekoč skupaj plesali v zagrebškem ansamblu in ostali prijateljici do danes, je nedavno napisala članek o baletnem tekmovanju v Zagrebu, s katerim se ne bi mogla bolj strinjati. Pa bom (z njenim dovoljenjem) kar povzela nekaj njenim misli, namesto da sama zlagam stavke s podobno vsebino: ”Ne glede na to, da so nagrade lahko koristna spodbuda za nadaljnje delo in imajo svojo motivacijsko vlogo pri odločitvi za udeležbo na tekmovanju, je pedagoška kakovost celotnega procesa in tisto, kar ima največjo vrednost, prav proces priprave, tj. skupno delo mladih plesalcev in njihovih mentorjev. Ti delo večinoma opravljajo prostovoljno, v prostem času, pogosto v vse prej kot enostavnih razmerah, pri čemer je izjemno pomembno, da za to obstaja jasna podpora institucije, v kateri delajo, s čimer ta pokaže, da ceni njihov trud, saj se bo to delo na koncu pozitivno odrazilo na kakovosti ansambla, katerega člani so tekmovalci. Prav na tekmovanjih so namreč številni neuveljavljeni plesalci pokazali svoje prave zmožnosti, ki v okviru repertoarja včasih ostanejo neopažene, izhod iz sence pa je tudi najbolj vznemirljiv trenutek takšne manifestacije. Enako pomembno je srečanje s plesalci, ki prihajajo z različnih koncev sveta, s katerimi se lahko pozitivno primerjamo in se drug od drugega učimo. V tem smislu in v skladu z možnostmi organizatorjev bi bilo odlično, če bi tekmovanje dobilo pedagoško-izobraževalni epilog v obliki okrogle mize, kjer bi imeli udeleženci, predvsem pa njihovi mentorji, formalno možnost razprave predstavljenega, primerjati pristope in slišati strokovno oceno njihovega dela. Izmenjava mnenj je še posebej pomembna za tiste, ki prihajajo iz manjših šol, za katere je že sam prihod na tekmovanje pomembna izkušnja in priložnost za pridobivanje dragocenih usmeritev za delo. Tudi takšen pogovor je lahko dobra priložnost za podrobnejšo argumentacijo odločitev žirije in odgovore na nekatera vprašanja, ki po vsakem tekmovanju ostanejo lebdeti v zraku. Tako bi preusmerili fokus stran od samih nagrad, tekmovanje pa bi ob znanem stavku – ”pomembno je sodelovati in ne zmagati” – prepoznali kot prostor učenja, izmenjave znanj in izkušnje, kar bi v končni fazi morala biti njegova osnovna (pedagoška) funkcija.” (Devald 2022) Mihaela je objavila tudi nekaj misli Joséja Carlosa Martineza, velikega plesalca in koreografa v svetovnem merilu in današnjega člana žirije Prix de Lausanne, danes enega najbolj znanih in časovno najdaljših baletnih tekmovanj mladih plesalcev, s katerim je opravila intervju. Martinez odpira tudi vprašanje o objektivnosti tovrstnih dogodkov in pojasnjuje, kako so se na je Prix de Lausanne lotili te težave. Več na povezavi https://www.baleti.hr/index.php?p=article&id=2686&fbclid=IwAR2MQ8-CNRj-n06Y9LB806ok-YlboDWe5tMEvegtkp6Pq40Lu-u2JnF32Os
V Mariboru smo tako z Nadjo in Dariom preživeli nekaj čudovitih dni in za svojo koreografijo prejeli bronasto medaljo. Sicer smo res bili prijavljeni le trije tekmovalci v starejši kategoriji, vendar smo morali kljub temu zbrati določeno število točk za medaljo, in te nam je internacionalna žirija dodelila. Jaz sem čas v Mariboru še dodatno izkoristila in vodila dva jutranja treninga za mariborski baletni ansambel, kjer so me plesalci izredno toplo sprejeli in na koncu nagradili s tako bučnim aplavzom, da so mi izvabili solze v oči. Nisem pričakovala takšnega odziva in resnično upam, da sodelovanje še kdaj ponovimo.
Po vrnitvi v Ljubljano smo nameravali z Nadjo in Dariom takoj nadaljevati z delom na izbranih klasičnih variacijah, vendar nas je presenetila novica, da je Nadja izbrana v zasedbo za balet Gusar, ki je bil v ljubljanski Operi načrtovan konec junija, v začetku julija pa naj bi ansambel z nekoliko zmanjšano zasedbo odpotoval na nekajdnevno gostovanje v Španijo. Situacija z ne-upokojevanjem starejšega dela ansambla namreč (o čemer sem na Paradi plesa pisala že pred leti) še vedno ni dobila svojega epiloga, pogodbe za zaposlovanje se ne sproščajo, mladih ne moremo zaposliti, zato nam kronično primanjkuje aktivnih plesalcev za večje predstave klasičnega repertoarja. Pa ne bomo zdaj o tem, pomembno je, da je bila Nadja z nekaj drugimi plesalkami iz tujine pogodbeno sprejeta za udeležbo v tem projektu, kar je pomenilo velik uspeh zanjo, pa tudi zame, saj se je skozi najino delo Nadja dobro izkazala in prepričana sem, da je tudi to pripomoglo pri njenem izboru v zasedbo. Seveda smo vsi trije skakali do stropa, ko smo izvedeli veselo novico, pa vendar se nam je postavilo vprašanje – kaj zdaj s tekmovanjem v Zagrebu. Če gre Nadja v Španijo, to pomeni, da ne more v Zagreb, to pomeni, da naša nagrajena koreografija kot del sodobnega programa odpade. Ko sem Daria vprašala, ali želi še vedno v Zagreb, je brez razmisleka prepričano odgovoril: ”Da!’‘ ”Prav, potem pa greva,” sem se v trenutku odločila tudi jaz in že razmišljala, kaj novega naj ustvarim Dariu za sodobni del. Ker se neke nove zamisli ves čas motajo po moji glavi, sem se hitro odločila za nov koncept. Izbrala sem si slovensko narodno pesem Sinoči sem na vasi bil v izvedbi vokalne skupine Vaški Fantje iz Ključarovec in z Dariom sva se lotila dela skozi vsakodnevne vaje. Pri tem nama je malo nagajala Dariova poškodba mišice na spodnjem delu noge, ni bilo sicer tako hudo, da bi morala misel na tekmovanje opustiti, vendar sem morala na treningih stalno paziti, da noge ne obremeniva preveč, pa vendar pridobivati na tehniki in kondiciji.
Mednarodno Baletno tekmovanje Mia Čorak Slavenska v organizaciji HDPBU (Hrvaškega društva profesionalnih baletnih umetnikov) in v sodelovanju s Hrvaško glasbeno mladino devetič zapored je potekalo 6.–8. julija v HNK Zagreb. Vlogo organizatorja, umetniškega vodje tekmovanja in režiserja Gala koncerta Slavenska Prix je kot običajno prevzel izr. prof. dr. Svebor Sečak, sicer predsednik HDPBU. Prvi dan so tekmovalci dobili možnost samostojne vaje na odru HNK s svojimi mentorji, prihodnji dan pa se je odvilo tekmovanje pred člani žirije: Ken Ludden, direktor Margot Fonteyn Academy of Ballet, baletna zvezda Anastasia Matvienko, ki je opravljala isto vlogo na tekmovanju TUTU, in Lydia Mila Milovac, prvakinja zagrebškega Baleta.
Dario je bil v svoji kategoriji najmlajši tekmovalec, saj je ravno pred dvema mesecema napolnil 19 let, kar je predstavljalo mejo med skupinama junior in senior. Zavedala sem se, da bo imel iz tega razloga hudo konkurenco, saj so plesalci v njegovi skupini v večini že angažirani v profesionalnih gledališčih, zato na osvojitev nagrade iskreno nisem računala. Zadovoljna bi bila že s tem, da bi Dario odplesal variacije tako, kot jih najbolje lahko, s čimer bi pokazal svojo profesionalno raven, ter da njegova noga zdrži še te tri dni, ki so pred nama – in tako je tudi bilo. Med najinimi pripravami na tekmovanje je Dario precej izboljšal svoje tehnično znanje, kar je uspel pokazati v svojih nastopih na odru HNK, odplesal je nad mojimi pričakovanji, moje delo je bilo poplačano.
V mlajši konkurenci so tako občinstvo kot žirijo očarala tri le trinajstletna dekleta iz Kazahstana, Darya Mitrofanova, Ademi Zhanabil in Torgyn Leben, ki so upravičeno posegla po najvišjih nagradah v tej kategoriji. Vse tri so pokazale izredno tehnično usposobljenost, kjer izstopata delo in strokovnost njihove odlične pedagoginje, njihove variacije so bile stilsko na visoki ravni, njihov izgled in telesne predispozicije popolne z ljubko, krhko in hkrati samozavestno prezenco.
Ob bok se jim je postavila je Lili Nemeth iz Madžarske akademije v Budimpešti, od koder izhaja tudi več odličnih nagrajenih plesalk na mariborskem TUTU-ju.
V starejši kategoriji sta bili podeljeni dve zlati medalji. Prva je šla v roke odlični dvajsetletni ameriški balerini Mii Li, drugo pa je prejel prvi baletni solist splitskega HNK, Aaron Kok iz Avstralije, ki je blestel v pas de deuxu iz baleta Esmeralda, odplesanega z odlično Evo Karpilovsko (izven konkurence), tudi prvakinjo splitskega baleta.
Iz Slovenije se je razen Daria tekmovanja udeležila le Assija Sultanova, ki sicer že nekaj časa honorarno sodeluje v predstavah SNG Opera. Čestitam ji za ves njen trud in osvojeno srebrno medaljo, ki jo je zaslužila s korektno odplesanima dvema variacija in odlično izvedenim duetom Edvarda Cluga iz njegovega baleta Radio and Juliet, kjer ji je kot partner (izven konkurence) pomagal mariborski vrhunski plesalec Jan Trninič.
Osebno me je navdušila udeležba odličnih mladih hrvaških plesalk, ki prihajajo iz zagrebške šole in so s svojimi predispozicijami, tehničnim znanjem in stilsko izraznostjo predstavljale enakovredno konkurenco plesalcem z drugih koncev sveta. Tekmovanja se je udeležilo namreč 30 plesalcev iz 13 držav (ZDA, Avstrija, Japonska, Avstralija, Poljska, Slovenija, Ukrajina, Kazahstan, Madžarska, Kanada, Srbija, Francija in Hrvaška). Dora Kovač, ki je odplesala zahteven grand pas clasique s partnerjem, Japoncem Yuho Yoshioko (srebrna nagrada), in Dora Blaić sta v močni konkurenci obe osvojili bronasti medalji, njune predispozicije in trdna baletna tehnika pa obetajo možnost precejšnje nadgradnje skozi njuno delo v prihodnje. Vsekakor predstavljata balerini, na katerih bo morda nekoč slonel repertoar zagrebškega baleta HNK. Balet na Hrvaškem gotovo ima prihodnost!
Žirija je plesalcem podelila tudi nekaj posebnih nagrad, med katerimi moram omeniti nagradi, ki ju je prejela Sara Šarić: nagrada Carlote Grise za mlade talente in enoletna štipendija za Baletno akademijo Margot Fonteyn, ki jo je podelil sam predsednik žirije Ken Ludden. Sara je mlada talentirana balerina, ki prihaja iz Mostarja v Bosni in Hercegovini, trenutno pa nadaljuje svoje baletno izobraževanje v Dubrovniku na Hrvaškem. Osebno jo poznam že vrsto let, nekajkrat sem jo poučevala na Internacionalnem masterclassu v Zagrebu, kjer sem sodelovala nekaj poletij, kot tudi na zimskem seminarju v Sarajevu, kamor sem bila povabljena kot pedagoginja. S Saro in njeno mamo od takrat ves čas ostajamo v stiku, dobro poznam Sarino močno željo po delu, učenju in njeno neizmerno ljubezen do baletne umetnosti, zato sem se njenega prejema štipendije od srca razveselila, saj ne bi mogla iti v bolj prave roke.
Zadnji dan se je na odru HNK odvil slavnostni Gala koncert Slavenska Prix, kjer so se v prvem delu na odru pokazali vsi tekmovalci v kostumih, sledila je podelitev nagrad s strani organizatorja in članov žirije, v drugem delu koncerta pa smo videli izbrane točke nagrajencev in nastop posebnih gostov, prvakov baleta SNG Maribor, Yuye Omakija in Asami Nakashime s pas de deuxom Talisman. Ta je predstavljal pravo pašo za oči, saj se precej redko izvaja v živo (priznam, da sem ga prvič videla v celoti), pa tudi Yuya in Asami sta resnično vrhunska plesalca, ki sta nas kot že neštetokrat poprej znova očarala s svojo briljantno tehniko, odrsko prezenco, popolno izvedbo v stilskem smislu.
Po končanem koncertu je HDPBU organiziral manjšo pogostitev v foajeju HNK, kjer smo lahko nazdravili v prijetnem medsebojnem druženju s tekmovalci, njihovimi mentorji, organizatorji in obiskovalci iz baletnega sveta. Takšni dogodki gotovo pritisnejo tisto zadnjo ‘piko na i’ ob koncu tekmovanja, saj predstavljajo nepozaben zaključek po trdem delu, vsem preživetem stresu ob tekmovalnih nastopih in solzah sreče (ali žalosti), ki ponavadi sledijo. V sproščenem vzdušju se stkejo nova poznanstva, morda celo trajna prijateljstva, nastanejo tiste ‘pomembne fotke’ za FB, Instagram in ostale medije, ki že med druženjem preplavijo družbena omrežja. Nimamo kaj, tako danes pač je. Sama sem ob tej priliki srečala še nekaj svojih nekdanjih plesnih kolegov, kar mi je še polepšalo celoten dogodek. V zagrebškem baletu sem namreč odplesala šest polnih sezon v svoji mladosti, ki mi še danes predstavljajo najlepša leta moje aktivne profesionalne baletne kariere. Vedno se rada vračam v Zagreb, v prelepi HNK, ki bo za vedno ostal v mojem srcu kot ‘moje gledališče’. Med druženjem sem neuradno izvedela, da je predsednik žirije, Ken Ludden, posebej pohvalil nastop Daria z variacijo iz baleta Navihanka, saj naj bi jo odplesal stilsko in tehnično izredno korektno, in kaj lepšega za moja ušesa – za svoje delo sem s tem prejela večjo nagrado, kot bi so jo sploh lahko zamislila.
Druženje se je v poznih nočnih urah končalo in prihodnji dan smo se odpravili vsak v svojo smer, na svoj konec sveta. Večina si je privoščila zaslužene počitnice, Dario je odšel preživljat čas s svojo družino v Pančevo, saj je zaradi študija v Sloveniji že dolgo ni videl, ter skozi počitek zacelit poškodovano mišico na nogi. Mene pa je čakal še en delovni teden v ljubljanski Operi, kjer sem vodila treninge našemu ansamblu in kot asistentka umetniškemu vodji Renatu Zanelli začela s prvimi vajami za njegovo novo jesensko premiero z naslovom Ljubezen. 18. julija pa se je tudi za nas začel težko pričakovani kolektivni dopust. Plesalci in tudi asistenti smo imeli naporno sezono, prihodnja ne bo nič lažja, polna novih premier, ponovitev starih predstav, novih izzivov, novih pričakovanj. Naj se nam vsem izpolnijo v največji možni meri.
Nadaljujem delovno, vodim poletne baletne treninge za te, ki ostajajo v Ljubljani in imajo željo delati v tej smeri med poletnimi meseci. Sledi teden dni počitnic v Grčiji, kar je postala kar neka moja stalnica v zadnjih letih, obožujem grške otoke, dolge peščene plaže, grško hrano in hladno pivo v senci ob spremljevalnem pihljanju morskega vetriča. Idealne počitnice zame, en teden Grčije (dva bi bila še bolj zaželena) in si napolnim baterije za prihodnjo sezono. Zatem si bom 5. avgusta v Portorožu ogledala novo predstavo Don Kihot v organizaciji DBUS in izvedbi baletnih plesalcev, udeleženih na poletnem seminarju DANC’S Piran 2022, čemur sledi zaključek seminarja z zaključnim nastopom 6. avgusta. Ogleda se že veselim, saj tokrat sodeluje kar nekaj ‘mojih varovank’, kot tudi kolegov plesalcev iz ljubljanskega in mariborskega ansambla. Morda kaj več o tem v mojem prihodnjem članku. Ostane mi še en teden poučevanja, 16. avgusta pa že na polno začenjamo našo novo baletno in operno sezono. V prihodnjem študijskem letu nameravam končati svoj magistrski študij, držite pesti, da mi bo ob obilici vsega drugega dela to tudi uspelo. Dolgčas mi vsekakor ne bo. Pa saj mi nikoli ni – ves čas jokam in stokam, koliko dela imam, a obenem si ga sama ves čas tudi iščem, in verjetno je že prav tako. Brez akcije in ustvarjanja jaz pač ne bi bila jaz. Ne vem, kdaj se bom zaustavila – verjetno nikoli, ker bi od dolgčasa skoprnela (smeh), to pač imam v krvi. Lepe poletne dni želim vsem, uživajte in po pameti, pa se kmalu spet kaj beremo!
