Pogovor s pedagoginjo, koreografinjo, lastnico Baleta Pizzicato in recenzentko našega portala Claudio Sovre vam razjasni vse tančice baletne umetnosti. No, skoraj vse.
Draga Claudia, poletni pozdrav. Poletje je čas počitnic, ko (delno) tudi telesa plesalcev mirujejo, počivajo. A vendar ne preveč, kajne. Koliko po tvoje je zaželjeno, da si aktivni plesalec vzame počitek, da ne pade iz forme oz. kako naj ostane v formi tudi na ‘plaži’?
Živjo, Barbara, in hvala za povabilo. Mi je kar čudno biti za spremembo v drugi vlogi, kjer razgaljam svoje misli in občutja bralcem, namesto da analiziram in ‘guglam’ podatke o drugih umetnikih in dogodkih ter jih gnetem na papir. Počitnice so seveda za plesalce zelo pomembne in – lahko bi rekla – obvezne po naporni sezoni, saj njihovo telo potrebuje rehabilitacijo, da bo jeseni pripravljeno na nov zagon. Seveda pa ne smejo biti predolge, če govorimo o popolnem odklopu. Profesionalnim plesalcem običajno ne namenijo več kot enega meseca odmora v kosu, saj so tu poletna gostovanja, konec avgusta pa se že začenja priprava na novo sezono.
Drugače pa je z gojenci baletnih šol in konservatorijev. Ti končajo z baletnimi treningi že v drugi polovici junija, šolsko leto pa se začne 1. septembra, kar pomeni dobra dva meseca ‘off’ – to pa je občutno predolga doba za ‘nič baleta’, če se želijo z njim ukvarjati profesionalno. Jaz bi rekla: 14 dni, oziroma največ en mesec baletne abstinence, potem pa je treba telo spet spraviti vsaj v delni pogon. Plesalci lahko disciplinirano vadijo doma, si v stanovanju organizirajo kotiček, primeren za raztegovanje, Progressing Ballet Technique in vaje ob drogu – zaželen pa je seveda tudi obisk kakšnega baletnega seminarja.
Poleti zato kar mrgoli delavnic, workshopov, tečajev, ki vabijo vse zainteresirane. Tudi pri nas, seveda. Pravkar se je končal Ballet Stage dvojice Matvienko. Udeležila si se zaključnega nastopa. Kako ga komentiraš in kaj misliš o Ballet Stage na splošno, saj vedno ponuja zveneča imena med pedagogi?
Ballet Stage je vsekakor dobrodošel seminar v Sloveniji, saj poleg Denisa in Anastasije Matvienko – odličnih baletnih plesalcev svetovnega formata, ki se v zadnjih letih posvečata tudi baletni pedagogiki in prenašanju repertoarja skozi svoje bogate izkušnje na mlajše plesalce – ponuja treninge še z drugimi vrhunskimi strokovnjaki, kot so Nina Ananiashvili, Irina Prokofieva in Stéphane Phavorin. Ob tem organizatorji poskrbijo tudi za dvodnevno gostovanje posebne gostje, aktualne baletne zvezde svetovnega formata – lansko poletje nas je s svojo prisotnostjo počastila Olga Smirnova, letos pa je mlade navduševala Iana Salenko. Napotek za starše, ki ga vedno rada poudarim, se glasi: ‘Preverite, kdo so pedagogi, h katerim prek poletja vpisujete svoje otroke. Kakšna je njihova baletna zgodovina, od kod prihajajo, kakšne so njihove reference.’ Danes to res ni težko, saj so informacije dobesedno na dlani. Vesela sem, da se Ballet Stage dogaja prav v Ljubljani. Vedno rada obiščem nekaj treningov (hvala Denis in Anastasija za to možnost), saj mi opazovanje vrhunskih pedagogov pri delu predstavlja ogromno inspiracijo in me napolni z novim zagonom za lastno poučevanje. Zaključni koncert seminarja je vsekakor zablestel na visokem nivoju. Možnost pokazati se na odru so dobili prav vsi udeleženci – ne glede na starost in baletno predznanje. Želja pedagogov, da vsak od njih v teh nekaj tednih ustvari določen napredek, se je zagotovo uresničila. Posebej sta se me dotaknili dve krajši, samostojni koreografiji, narejeni prav za Ballet Stage: Solitude Stéphana Phavorina ter Grand Finale Denisa Matvienka, ki sta navdušili z izvirnostjo postavitve in odlično izvedbo. Čestitke vsem!
In med poletnimi akterji si tudi sama s svojo Baletno šolo Pizzicato, ki jo želiš tudi s septembrom razširiti na uradno baletno šolo. Kakšni so torej načrti?
Poučevanje med poletnimi počitnicami je zame postalo že stalnica, pa čeprav tega ne realiziram vedno v isti obliki – odvisno od situacije in moje inspiracije. Letos sem si zamislila tri petdnevne seminarje – v Celju, Ljubljani in Lescah. Celje sem žal odpovedala, saj je bilo prijavljenih premalo nadobudnežev, drugi dve lokaciji pa se pridno polnita, tako da se že veselim realizacije. Seminar v Ljubljani (18.–22. avgusta) bo izveden v čudoviti dvorani Katja Dance Company, kjer sem tudi planirala odprtje svoje nove šole v sodelovanju z Nušo Košti, ustanoviteljico baletne šole Moji baletni koraki. Na poletnem seminarju bo Nuša v dopoldanskem času vodila baletne in druge ustvarjalne delavnice za najmlajše. Prijave še potekajo, več o programu pa na spletni povezavi https://mojibaletnikoraki.com/poletni-baletni-tabor. Jaz bom v popoldanskem času prevzela udeležence od 10. leta naprej.
Drugi seminar bo izveden v Lescah med 25. in 31. avgustom. Plesali bomo v domačem okolju zArt – center gibanja, kjer že dve leti vodim svojo novoustanovljeno šolo Balet Pizzicato. Na obeh lokacijah ponujam baletni trening, grajen na osnovi metodike Vaganova, za dve starostni skupini – oziroma, bolje rečeno, za dva nivoja zahtevnosti. Bolj kot starost udeležencev je namreč pomembno njihovo predznanje. Želim jim ponuditi trening, ki ga bodo lahko izvedli in se pri tem hkrati naučili česa novega. Kot noviteto v svoji ponudbi naj omenim skupino za odrasle – tako v poletnem času kot v rednem terminu naslednje sezone. Miselnost, da se baleta ne da naučiti v odrasli dobi, oziroma obnoviti svoje znanje iz mladosti in uživati v njegovi izvedbi, je že zdavnaj preživeta. Balet lahko pod strokovnim vodstvom pleše oziroma trenira prav vsak, ki si tega želi. Pomembno je le pedagogovo zavedanje, kakšne rezultate želi z njimi doseči – gre za vzgajanje profesionalcev ali za aktivno preživljanje prostega časa in uresničevanje dolgoletnih, pritajenih želja. Sistem poučevanja ostaja isti za vse – le zahteve oziroma rezultati, ki jih učitelji pričakujemo, so drugačni.
Bo tvoja baletna šola ena od mnogih v Sloveniji oz. bo po čem posebna (razen, da seveda prisegaš na poučevanje po metodiki Vaganova)?
Glede na to, da – kot praviš – prisegam na poučevanje po Vaganovi, moja šola ne more biti ena od mnogih v Sloveniji, saj je, žal, takšnih šol z izjemo mariborskega Konservatorija zelo malo. V zadnjih desetletjih se je predvsem v ljubljanskem okolišu razširila metoda poučevanja Royal Academy of Dance (RAD), ki je zasnovana kot dostopna in prijazna metoda za širšo populacijo plesalcev. Učence usmerja k umetniškemu izrazu in estetskemu doživetju, medtem ko metodika Vaganova gradi sistematičen temelj, na katerem lahko plesalec kasneje razvije tako tehnično odličnost kot umetniško identiteto.
Strinjam se z raziskavami strokovnjakov, ki v številnih sodobnih razpravah o plesni pedagogiki (Foster, 2011; Barr & Schupp, 2013; idr.), ki RAD metodo omenjajo kot sistem, ki ponuja jasen izpitni okvir, primeren za širšo dostopnost in rekreativno učenje, a zaradi svojega manjšega poudarka na poglobljeni tehnični progresiji ni najprimernejši za oblikovanje vrhunskih profesionalnih plesalcev. Celo Deirdre Tarrant, nekdanja RAD pedagoginja in članica izpitnih komisij, je v več strokovnih razpravah izpostavila, da ‘RAD nudi široko zasnovano baletno izobrazbo za širok spekter učencev, vendar ni enakovreden poklicnemu izobraževanju konservatorijev.’ (Ballet Review, 2019). Po domače povedano – RAD sistem je primeren za širše množice, ki si želijo baletnega izobraževanja, če pa se želimo baletu posvetiti profesionalno, ta metoda ni primerna. Takrat se je treba študija lotiti v baletnih šolah, ki se poslužujejo priznanih baletnih metod poučevanja – med katerimi Vaganova zagotovo spada med vodilne. Več o tem tudi v moji magistrski tezi, ki je sicer še v začetni fazi – nastajanja, razvijanja in nadgrajevanja osnovne zamisli. Sicer moja šola v Ljubljani letos še ne bo zaživela tako, kot sem upala, ampak zaživela bo – to je zagotovo. Pa bomo videli, kako se bo celotna zadeva razvijala naprej. Upam, da nama z Nušo uspe zgraditi program, ki bo zajemal najmlajše v baletnem vrtcu, prek baletne pripravnice, vse do celotne ponudbe šestih razredov nižjega baletnega izobraževanja. Otroci bodo ob koncu leta opravljali izpite v glasbeni šoli za pridobitev uradne baletne izobrazbe. Držali se bova enotne metode poučevanja po Vaganovi in jo skozi sodobne pedagoške ter psihološke pristope prilagajali predispozicijam posameznikov. Verjamem v ta sistem – in lastne izkušnje mi govorijo o dobrih rezultatih, ki jih s seboj prinaša.
Nekaj tvojih varovank pa nadaljuje kariero na Konservatoriju v Ljubljani oziroma v Mariboru. Kako ponosna si na ta njihov uspeh?
Res je – letos smo z mojimi učenkami dosegle nepredstavljivo. Prav vse, ki so želele nadaljevati šolanje na baletnih konservatorijih, so uspešno opravile preizkus nadarjenosti in bile sprejete na Umetniško gimnazijo. Hana Vrviščar tako nadaljuje v Ljubljani, Julija Ferlič, Enya Zupan in Taja Borković (sicer gojenka KGBL) pa se selijo v Maribor. Moram poudariti, da z dekleti delam šele dve leti – lani so pouk v Lescah obiskovale trikrat, letos pa štirikrat tedensko. Prišle so k meni s precej revnim predznanjem, pa vendar so vse opravile izpite za 3+4 in 5+6 razred in tako uradno zaključile nižjo baletno šolo s pridobljenim spričevalom o končani višji stopnji glasbene šole, program Ples.
Enyo in Julijo sem hkrati pripravljala še na izpit iz baleta za 1. letnik srednje šole in stilnih plesov, ki sta ju konec junija obe uspešno opravili ter se jeseni pridružujeta dijakinjam drugega letnika Konservatorija Maribor. Uspeh, o katerem nisem niti sanjala. Njun uspeh me še posebej navdušuje, saj je Enya z baletom začela zelo pozno in se jeseni odpravlja že v zadnji letnik gimnazije. Kljub njenim odličnim predispozicijam sem večkrat dvomila, da bova uspeli – ampak sva. Julija pa je prej obiskovala ljubljanski Konservatorij, kjer je – kljub čudovitim baletnim linijam in tehničnim sposobnostim – niso sprejeli za nadaljevanje študija na Umetniški gimnaziji.
Juliji, ki je v otroštvu obiskovala balet v Moskvi in ji je šolanje v tej smeri predstavljalo srčno željo, se je takrat seveda porušil svet. Povabila sem jo, naj se pridruži Baletu Pizzicato, in tako sva v dobrih pol leta nadgradili njeno znanje do te mere, da je uspešno prestala preizkus nadarjenosti in kasneje dobila zeleno luč za nadaljnji študij na mariborskem Konservatoriju pri prof. Šilnikovu. Takšni uspehi ogrejejo moje srce!
Res je tudi, da so prav vsa moja dekleta v lanskem letu pridobila neko neverjetno motivacijo in zagon – skoraj vse so izrazile željo po nadaljnjem šolanju, o čemer na začetku našega druženja sploh nisem razmišljala. Ko pa je do tega prišlo, sem preštudirala vse učne načrte in naredila plan, kako se približati temu cilju. Bilo je naporno leto. Veliko smo nastopale, se udeleževale plesnih festivalov in tekmovanj – bile smo celo na TUTU Grand Prix in dosegle odlične rezultate, kar je njihovo željo samo še poglobilo.
Kakorkoli že – dosegle smo nekaj, kar se mi je sprva zdelo skoraj nedosegljivo, ponosna sem na njih in na naše skupno delo. Osebno mi to pomeni veliko potrditev mojega dela in razmišljanja ter mi daje motivacijo in zagon za naprej. Mlajša skupina Pizzicato seveda ostaja z mano, pridružile se bodo nove članice in člani. Kombinirali bomo Ljubljano in Lesce, saj sem že precej vešča v improvizaciji, hehe… Kjer je volja, tam je pot, pravijo – in jaz se tega kar držim. Pravzaprav presenečam sama sebe, saj je moj zagon za poučevanje vsak dan večji.
Balet je ‘tek’ na dolge proge. Kako vztrajati v današnjem času, ko gre vse na klik, na hitro objavo in še hitrejšo pozabo? Kako si naj bodoči talent izbori prostor pod baletnim soncem?
Profesionalni balet je zagotovo tek na dolge proge – uspe le najvztrajnejšim, tistim, ki se jim je balet res usidral v srce. Talent je 10 %, ostalih 90 % pa je delo – to drži kot pribito. Kdor se resnično zagreje za baletno umetnost, bo vztrajal – tudi v današnjem času, ko postaja ChatGPT naš najboljši prijatelj. Balet pa je lahko navdihujoč in zagotovo koristen za vsakogar, ki je okusil vsaj nekaj kontinuiranega dela v baletni dvorani, pa četudi njegova pot kasneje zavije v drugo smer. Balet nudi napredek v telesni koordinaciji, fleksibilnosti, muzikalnosti, vztrajnosti, samozavesti, delu v skupini, kakovostnem preživljanju prostega časa – in še bi lahko naštevala. Oblikuje otroke in mladostnike ne le kot plesalce, temveč tudi kot osebnosti.
Kje pa naj talenti najdejo prostor pod soncem? Odgovor je enostaven – v enem izmed obeh profesionalnih baletov v Ljubljani in Mariboru, ko bo državni aparat končno našel rešitev za oba postarana ansambla, kot so to naredili v sosednji Hrvaški že pred skoraj dvema letoma. Le tako se bodo sprostila številna delovna mesta in odprla profesionalna pot mladim. Seveda morajo plesalci najprej doseči profesionalne kriterije, ki jih baletna umetnost zahteva – ni dovolj zgolj to, da so »naši«. Vendar pa – za talentirane in predane plesalce se enostavno mora najti prostor v domačih operno-baletnih hišah! Nedavno sem na Ballet Stage opazovala Manco in Klaro Strmčnik ter Tejo Sever, nekdanje gojenke Konservatorija Maribor – vse tri odlične balerine, ki zaključujejo Višjo šolo za balet v Ljubljani. V repertoar ljubljanskega baleta so aktivno vpete že dve leti. Vse tri izstopajo po čvrsti baletni tehniki, estetski figuri in predanosti baletni umetnosti. Bila sem prepričana, da bodo prve, ki jih bo pričakala zaslužena pogodba o zaposlitvi. Pa sem razočarano izvedela, da temu ni tako. Da so sicer neke obljube obstajale, ampak do realizacije ni prišlo. Pa kaj se to dogaja pri nas? Resnično ne razumem! Namesto da bi nagradili dobre delavce, jih zadržali in s tem gradili svojo in nacionalno identiteto, jih naganjamo stran – s trebuhom za kruhom. Kdaj se bo to končalo, me zanima? Res sem žalostna.
Si ena tistih penzionistk, ki nikoli ne bo počivala. Poleg aktivne pedagoginje, koreografinje, pripravljaš še magistrsko nalogo na Akademiji za ples. Še ena kljukica v tvojem curriculumu?
Tale magisterij mi že dolgo visi za vratom. Končala sem vse izpite, izbrala temo in mentorja, potem pa se zaradi obilice dela nekako tri leta nisem vrnila v ta film. Se mi pa vsake toliko oglasi slaba vest, ne maram stvari puščati nedokončanih – in če sem že prišla do sem, zakaj ne bi še končala? Saj imam toliko tega za povedati! Res je, na nek način gre za kljukico, gre pa tudi zato, da dokažem sama sebi, da zmorem, da ne odneham – pa čeprav bom magistrirala kot penzionistka. Paradoksalno, kajne? No, vsaj upam, da mi uspe! Poletni čas je v svojem baletnem zatišju tisti pravi za začetni zagon – in ko bo enkrat dispozicija oddana in potrjena, položnica plačana … potem ne bo več poti nazaj.
Dve leti pa bo od tvoje odločitve, da zapustiš SNG Ljubljana. Je bila odločitev pravilna?
Absolutno. Žal mi je le, da se za to nisem odločila prej. Zdaj sem lahko veliko bolj kreativna in svoje pridobljeno znanje koristno razdajam tistim, ki si tega želijo. Situacija v gledališču me je zadnja leta precej deprimirala – pa ne bom zdaj razglabljala o konkretnih razlogih. Mislila sem, da bom delala v ljubljanski Operi, dokler mi bo to zdravje dopustilo, saj je teatrsko življenje predstavljalo mojo veliko ljubezen: najprej kot plesalki, kasneje kot asistentki koreografa, pedagoginji in koreografinji. Vedno sem delovala v dobro slovenskega baleta. Nikoli mi ni bila v ospredju lastna korist – pa sem zaradi svojih pokončnih načel in poguma, da povem naglas, kar mislim, običajno potegnila krajši konec. Ničesar nisem mogla spremeniti na bolje, samo sebi sem otežila bivanje in delovanje v tem času. Ko sem odšla, sem po dolgem času zadihala s polnimi pljuči. Žalostno, ampak resnično. Vesela sem, da lahko ustvarjam v baletu naprej in da me to osrečuje, kot že dolgo ne. Potem kar pozabim na stvari, ki so me težile. Življenje je prekratko – in jaz sem že prestara. Gremo naprej, v nove zmage!
V svoji karieri si dala skozi nemalo vodij baleta. Kdo je bil po tvoje najustreznejši vodja in zakaj in mogoče kdo najmanj, če si seveda upaš povedati na glas?
Ne gre za to, da si ne bi upala – ampak težko sestavim takšno ‘lestvico priljubljenosti’. Ko si mlajši in še plešeš, ti itak ni noben vodja prav všeč. Na začetku smo plesalci običajno navdušeni, potem pa se hitro najdejo razlogi proti. Tako pač je – plesalci živimo v svoji individualni prizmi, kjer nam je naša baletna eksistenca in naše delo najpomembnejše, zato vse ocenjujemo skozi to subjektivno perspektivo. Ko pa enkrat obrnemo stran v baletni dvorani in se pridružimo baletnim mojstrom, pedagogom, koreografom – s pogledom na svoje nekdanje kolege in njihovo delo – je situacija popolnoma drugačna. Ni lahko. Takrat nam postane jasno marsikaj o funkcioniranju v baletni dvorani, o čemer smo imeli prej precej izkrivljeno sliko. Med drugimi funkcijami sem bila tudi asistentka trem umetniškim vodjem, potem ko sem zaključila z aktivno plesno kariero, zato mi je jasno, kako zgleda tudi ta plat medalje. Menim, da bi se moral vsak vodja baleta zavedati, da se naša ustanova imenuje Opera in balet Ljubljana in da mora temu primerno izbirati repertoar in delovati. Klasične predstave so pri publiki priljubljene, večinoma razprodane – zato jim ponudimo to, kar si želijo. To je naše poslanstvo, za to smo se šolali 8 do 10 let. Tu res ni potrebna neka velika filozofija. Ne strinjam se z vodji, ki so želeli iz klasičnega baleta ustvariti neko sodobno sceno, ki je izpraznila naše dvorane in nagnala publiko na oglede baletnih predstav drugam. Izjave, kot je ‘publiko je treba vzgajati’, se mi zdijo arogantne in samovšečne. Publika prihaja k nam z določenimi pričakovanji – ker si želi videti klasično šolane plesalce in lepoto njihovega giba, zavito v čarobnost predstav. Seveda se danes ne pričakuje le strogo Petipajevega repertoarja – razumljivo je, da so na sporedu tudi sodobnejši, dramski in neoklasični baleti. Živimo v 21. stoletju, kjer mora biti baletni plesalec vsestranski – pripravljen menjati plesne stile vsakodnevno, po zahtevah gostujočih koreografov. Pa vendar – dolžnost vodstva je vedeti, kakšne sodobne predstave so primerne za baletne plesalce in za publiko, ki našo ustanovo obiskuje. To zagotovo niso preživeti performansi in instalacije, ki spadajo v zgodovinski razvoj plesa 20. stoletja – in danes sami po sebi niso več niti sodobni, niti revolucionarni, še manj pa zaželeni in primerni v operno-baletni hiši. Kdor si želi ogleda takšnih predstav, ima dovolj možnosti za to na mnogih drugih kulturnih lokaciji po Ljubljani in širše Sloveniji.
Imen ne bom izpostavljala, bom pa povedala, da mi je žal Ireka Muhamedova, legende baletnega sveta, ki je – po ne vem katerem ključu – zašel v Ljubljano, in da se je situacija z njim razpletla tako, kot se je. Imel je vrhunske reference in poznanstva po vsem svetu, vendar se je v našem zapletenem sistemu – kjer je za nekoga iz ‘drugega sveta’ izredno težko funkcionirati – in ob vseh ‘polenih’, ki jih je prejel pod noge, enostavno izgubil. Pa naj omenim še dr. Boruta Smrekarja, nekdanjega direktorja Opere, ki je postavil balet v ospredje in v našo hišo pripeljal predstave znamenitih evropskih koreografov. V njegovem mandatu sta se kot vodji baleta izmenjala Tomaž Rode in Darinka Lavrič Simčič.
Tvoj ‘na glas’ torej ni bil vedno sprejet z aplavzom, a se nisi dala motiti. Še vedno spremljaš z realnimi očmi dogajanje na baletni in delno plesni sceni, kajne?
Res je – na to vprašanje sem deloma že odgovorila. Večkrat sem si obljubila, da se ne bom več izpostavljala. Da bom lepo tiho, se brigala zase in se smehljala tistim, katerim bi se morala smehljati, da bi morda dobila priložnost koreografirati kakšno malenkost v lastni hiši – česar sem si izredno želela. Pa nisem dolgo zdržala. Nek notranji glas – boriti se za pravičnost, za spremembe na bolje – mi enostavno nikoli ne da miru, in slej ko prej preglasi vse ostalo. To pa seveda večini, ki ima rada status quo, kjer lahko ribarijo v kalni vodi in so zaviti v svoj navidezni mehurček udobja, ni všeč. Nima veze, če mladi ne dobijo službe. Nima veze, da asistenti ne moremo več sestaviti predstave. Nima veze, da je v Hrestaču vsako leto manj plesov in manj plesalcev. Važno je, da zadržimo svoje pozicije udobja. No, tako jaz ne morem funkcionirati. Sem se sicer dolgo trudila, ker si nisem predstavljala življenja brez gledališča – ampak na koncu sem čutila, da s tem že škodujem svojemu zdravju. Zato sem odšla. In hvala bogu, da sem!
In občasno to tudi zapišeš za moj portal. Je kritika vedno dobrodošla?
Res si me kar zaposlila s prispevki za tvoj portal – in hvala ti za zaupanje. Rada pišem, to je dejstvo, vendar mi recenzije predstavljajo kar velik izziv, saj sem v osnovi oseba, ki rada pohvali in težko kritizira. Cenim trud vsakega umetnika, vsem bi rada ploskala za njihov trud – pa vendar neka realna kritika mora obstajati. Večkrat se mi je težko postaviti v vlogo ocenjevalca – tistega, ki pove, kaj je dobro in kaj ni – saj je umetnost v svoji biti precej subjektivna. Zato vedno, ko obstanem, poslušam tvoj nasvet, Barbara: ‘Piši, kot si predstavo doživela.’ Zavedam se, da so moje recenzije malo posebne – ne sledijo ravno ‘pravilniku sodobne kritike’ in so zagotovo predolge – vendar grem težko iz svoje kože. Poskušam zadeve argumentirati z dejstvi in preverjenimi podatki, poskušam biti realna v svojih videnjih in vanje vključiti vse svoje znanje in izkušnje. Kako mi to uspeva, pa naj povedo bralci – tisti, ki pridejo do konca mojih ‘romanov’ in ne odnehajo že pri prvi tretjini, hehe. Ta izziv moram še osvojiti – pisati recenzije krajše in bolj jedrnato. Wish me luck!
Česa se torej veseliš od septembra dalje?
Novih izzivov, novega šolskega leta z mojimi učenkami in učenci v Lescah in Ljubljani, njihovega nalezljivega veselja do dela, plesanja, učenja baletnih korakov, naših novih koreografij, nastopov, tekmovanj, napredka … To me poganja naprej in hrani mojo baletno dušo. Doma pa – nobenih sprememb, prosim – pa bo vse, kot mora biti.
Želim ti krasno poletje še naprej.
Tudi tebi, Barbara.