Cirkus v Cankarjevem domu

Ko se izgovori beseda cirkus, si mogoče še kdo predstavlja velik šotor, tudi eksotične ujetnike kletk – živali, kakega zabavnega klovna in povrh še kak vrtiljak. Cirkus je svoj čas predstavljal nomadsko skupnost, ki je potovala iz kraja v kraj, na novo postavljala ter rušila svoje velike šotore in  parkirala bivalnike na kolesih. Njihovi artisti so največkrat odraščali in se urili prav pod cirkuškim platnom, ko so s prvimi koraki sledili veščinam svojih staršev in drugim spretnim izvajalcem. Ti časi so nostalgično minili, in to niti ne tako davno. Današnji svet cirkuških izvajalcev se povezuje s sodobnim uprizoritvenim trendom, z gledališkimi odri in scensko tehnologijo. Cirkuški umetniki pa se izobražujejo v cirkuških šolah in na akademijah, se tudi uspešno predstavljajo kot dobri animatorji ter plesalci. Živali ni več na spregled v njihovih sodobnih predstavah, kar je vsekakor v dobro živali; saj so v ujetništvu in svojem podrejenem položaju največkrat preživele le s tabletami proti gastritisu, depresiji … in še ob kaki drugi kemiji. Iz novodobnih predstav so se umaknili tudi visoki trapezi, verjetno ker odrski stropi ne dosegajo potrebnih višin, na katerih so akrobati leteli tik pod vrhovi šotorov, in so gledalci v strogi tišini trepetajoče pričakovali srečen zaključek; pod trapezi pa so se včasih širile  mreže, da bi lahko zadržale kak nenačrtovan padec, velikokrat pa jih niti ni bilo, padci pa so se dogajali.

Cirque Éloize je mednarodno uveljavljen novodobni cirkus, ki svoje artiste in njihovo artistično umetelnost spodbudno umešča v odrsko sceno. Pri nas so se prvič predstavili že leta 2005 v Cankarjevem domu Ljubljana, ko so na odru tega kulturnega hrama gostovali s svojo predstavo Nomadi, in nato še leta 2007 s predstavo Megle. Tik ob koncu minulega leta pa je Éloize štiri večere zapored navduševal obiskovalce Gallusove dvorane in jih tudi pospremil v novo leto 2013 s svojo najnovejšo uprizoritvijo Cirkopolis. Ustanovitelj cirkusa in sedanji umetniški vodja Jeannot Painchaud se je leta 1984, kot je dejal ob priliki, prvič srečal s cirkuško predstavo Cirque du Soleil, kmalu zatem pa se je tudi sam znašel v cirkuški šoli,  pozneje pa ustanovil še Cirque Éloize skupaj z Daniel Cyr in Julie Hamelin. K postavitvi njihove nove uprizoritve Cirkopolis je bil povabljen  uspešen in drzen kanadski koreograf Dave St-Pierre, ki je zasnoval koreografijo in zrežiral celotno predstavo, navdih pa je dobil v futurističnem filmu Metropolis iz leta 1927; ime Cirkopolis da slutiti na povezavo med obema stvaritvama, le da gre tokrat za metropolo cirkuške umetnosti.  Koreograf Dave je s pomočjo enkratnih ilustracij in videoposnetkov (sooblikovalca video projekcij Alexis Laurence in scenograf ter avtor ilustracij Robert Massicotte) ilustriral sivino velemest in industrijskih hal, istočasno pa v fantazijskem svetu cirkuških veščin in s pomočjo sodobne koreografske estetike izpostavil življenjski optimizem ljudi iz tovrstnih okoljih.

Na velikem odru Gallusove dvorane se je tako v petinosemdesetih minutah slikovito izpisal aktualni realizem birokratskega kopiranja, tiskanja in prekladanja ogromnih kupov nepregledanega ter neuporabnega papirja, ki je ob duhovitih domislicah in artističnih atrakcijah tudi žanrsko zabaval. Sivina obremenjuje in ima svojo težo, v predstavi pa se ponazarja v pestrem koreografskem prepletu artističnih akrobacij in gibalnih moči fizičnega gledališča, izvajalci – plesalci pa odlični, in za povrh v svojih izvedbah presegajo meje zmožnega ter že videnega. Ena teh  artistk se je zvijala na mizi, kot da bi bila iz gume, druga na drogu in v zraku; nekoč so jih imenovali človek – kača, danes pa jih prepoznamo kot artiste kontorzije. Iluzijo vrtečega se planetarnega sistema ob neverjetnih ravnotežnih dognanjih je ilustrirala skupina artistov, ki so se vrteli na kroglah in valjih eden nad drugim in vsak v svojo smer, pa ne le vrteli, ampak se tudi elegantno izpostavljali v akrobatskih pozah.

Tudi spretnosti žongliranja niso bile le paša za oči, ampak dobro sestavljena skupinska instalacija, kjer se poseda po stolih in mizah kot v kaki gostilni, ob tem pa letijo kiji v stilu besednega živ-žava na vse strani in smeri. Nič manj niso navdušili žonglerji z vrtljivim kolescem diabolom, ko je za trenutek vrv obstala in se v spomin vtisnila eliptična planetarna orbita. Sledile so tudi umetelnosti na in v velikih enojnih ter dvojnih gimnastičnih obročih, zabavale akrobacije na odru in na odskočni deski. In vsak posamezen nastop je bil del prepletajoče se celote, niz slikovitih koreografij, ki so se plesno stapljale z glasbeno esenco in stilizirale v gibalnem mozaiku. 
Umetniški pridih, tisto nekaj več kot le estetsko oblikovana spretnost, pa je zavela Angelica Bongiovonni v svojem plesu z enojnim obročen, v čutnem gibalnem prepletu plesalke in predmeta in v liričnem okrilju glasbe.

Glasbo za celotno predstavo je avtorsko zasnoval Stéfan Boucher, za delavsko kostumsko sivino in bleščečo barvito iluzijo plesnih ter artističnih umetnic je poskrbela kostumografinja Liz Vandal, za iluzijo z lučmi pa Nicolas Descóteaux. S predstavo Cirkopolis je Cirque Éloize uspel preseči in nadgraditi ustaljene cirkuške forme ter standarde. Fantazijska metropola sodobne cirkuške umetnosti Cirkopolis je atraktivno zaživela v koreografskem navdihu izvirnega  Davea St-Pierrea in navdušila z odličnostjo izvedbe prebivalcev – izvajalcev. 

View Gallery 5 Photos