V prijetni atmosferi malega prizorišča Huture-Space v Novi Gorici je 4. januarja ob 20. uri po sporedu uprizorjena premiera plesne predstave Čipke v solo izvedbi avtorice, koreografinje in plesalke Tjaše Bucik, reprizi pa sta se odvili že naslednjega dne ob 18.00 (takrat sem si predstavo tudi ogledala) in ob 20.00.
Dvorana Huture Space je nekoč pripadala skladišču, sedaj preurejena in prenovljena za strokovna predavanja, in je je plesni predstavi ponudila komorno prizorišče: stena v ospredju bleščeče bela, betonsko podlago so prekrila bela plesna tla, sedeži pa zapolnili ozadje dvorane in galerijo. Glasbena spremljava je tekla v živo z violinistko Julijo Černe (vključena tudi dela Johanna Sebastiana Bacha), zvočni posnetki klekljev in njih prirejeni ritmi ter zaporedja, ki jih je nizala avtorica; oblikovanje 3D animacije je delo Luke Vodopivca, luči pa v domeni Matjaža Bajca. Predstava je nastala v produkciji Arctur d.o.o. s podporo Mestne občine Nova Gorica.
Slišni kliki na začetku in v predstavi so pristni posnetki klekljev med delom klekljarice Sonje Plešnar. Na steni odra se najprej ugleda senco dekleta, ona pa obrnjena proti steni, ko se odrska luč jača in širi, se plesalka z roko rahlo dotakne stene, prikaže pa čipkasti oris sočasno s slišnim klik, ki plesalko spodbudi, da zapleše svojo čipkasto impresijo. Plesno telo se razpotegne po vsej dolžini odra, in roke zavejejo vzorčaste krivine, se čutno širijo po višavah, medtem ko ona vrti svoje prostorske zanke, tudi znova na steni poustvari novi oris ob dotiku s klikom, z nizanjem klikov pa čipkasti vzorec delček po delček pridobiva na svojem izrisu.
Ob njenem plesu lahkotnih amplitud, vrtinčastih zank in prelepih rok sledi spremljava violinistke Julije Černe, tudi sta si tako blizu, da se zdi, kot bi sproti ustvarjali duet čipkastega vzdušja. Tjaša je odeta v bel puli dolgih rokavov ter široko modrikasto krilo posuto z belimi (klekljarskim) čipkastimi trakovi. Njen ples se preliva s 3D animacijo Luke Vodopivca, umetniško scensko fantazijo, ki simulira (hitrostne) preplete rok, ki nitke v zaporedjih ovijajo okoli kleklja, in to ob taki hitrosti da so nitke nevidne. Na beli steni se sledi zamegljenem nizanju (nevidnih) nitk, ki vrstico za vrstico ovijajo vse dokler se ne ugleda čipkasti prt lastnice Sonje Plešnar, tej nitni čipkasti animaciji zaporednega vzorčenja se sledi na belini stene s pomočjo umetne inteligence.
Tjaša Bucik svojem plesnem čipkastem navdihu pridoda še prepogibanje, tudi aktivira talne globine ter oblike teže, fizične napore ki opomnijo na delo rudarjev nekdanjega idrijskega rudnika. Avtorica projekta se v svojem solo plesnem izlivu poveže z dediščino Idrije; ko so ženske ustvarjale idrijske čipke, in so moški delovali v rovih ter globinah idrijskega rudnika. Plesna predstava se dinamično izoblikuje v dveh delih; ko v prvem delu sledi iskanje ter odkrivanje niti in orodij, medtem ko se v drugem delu oplaja ples z glasbo in animacijo, tudi se zaokroži v dinamično in celovito plesno kompozicijo, ki se na koncu zaključi z animacijo niti, video simulacijo ki vrstico za vrstico izpisuje čipkasto krožno pot vse do zadnje točke , do središča čipkaste umetnine okrasnega prta.
In zakaj ravni Čipke? sem vprašala avtorico Tjašo Bucik, ki odgovarja: ‘Že kar dolgo se je v meni porajala želja, ustvariti nekaj, kar bo povezano z mojo družino, nekaj “domačega” Pomladi sem dobila povabilo s strani podjetja Arctur d.o.o. ( ki je bil tudi glavni podpornik predstave ČIipke), za sodelovanje na otvoritvi Svetovnega čipkarskega kongresa v Novi Gorici. Imela sem tudi možnost sodelovanja z Luko Vodopivcem, oblikovalcem 3D animacije, kar sem z veseljem sprejela in tu se je začel prvi del odkrivanja in raziskovanja teme. Takrat sem začela podrobneje odkrivati čipko in se v procesu raziskovanja osredotočila na Idrijsko čipko, Idrijo kjer je bilo življenje večine družin povezano s čipkarstvom in rudarstvom. Tu sem našla tudi globoko povezavo s svojimi koreninami, kar me je še posebej vodilo skozi proces nastajanja predstave. Čutim, da ima kulturna dediščina, tradicija klekljanja še veliko potenciala in želim si še globje raziskati in odkrivati bogastvo izraza omenjenega področja,’ pravi Tjaša.
Tjaša Bucik je v svojem avtorskem projektu izvirno, skupaj s sodelavci ob glasbeni in vizualni umetnosti, odkrivala tradicijo čipke, ki se je na idrijskem razvijala že v 17. stoletju, sčasoma pa pridobila tudi svoj izvirni pečat. Zgodovina zapiše, da so žene v času 17. stoletja izgubljale delo v idrijskem rudniku, očitno pa so se kaj hitro preusmerile iz težkih del na krhkosti in lepoto vezenja s kleklji. Povsem so se posvetile zgodovinskem ustvarjanju čipkastih vzorcev, ki so se oplajali iz roda v rod, vse do prve čipkarske šole sredi 19. stoletja. In je Tjaši Bucik v svoji plesni poetiki o idrijski čipki uspelo združiti zgodovinske trenutke ko so žene in moški v Idriji bili povezani s težaškim delom v rudniku. Nekaj podobnega kot idrijske žene pred 300 leti, so tudi družine v Idriji preživljale ob zaprtju idrijskega rudnika živega srebra leta 1986 zavoljo drastičnega padca cen tovrstne rudnine, ko so zapuščale Idrijo in iskale nove življenjske prostore, tako kot Tjašina družina, ki se je napotila v Novo Gorico.
Ko se zgodovina in tradicija povežeta z umetniškim navdihom, potem se umetnina izvirne podlage in umetniške nadgradnje, tokrat v povezavi plesne umetnosti z zgodovinskim izročilom ob najnovejši tehnologiji časa; ganljivi prispevek k slovenski plesni umetnosti avtorice in plesne umetnice Tjaše Bucik. Navdušenje polne dvorane je bilo tudi za pričakovati, ko so mnogi znova podoživljali svojo družinsko zgodovino v pristni umetniški besedi-gibu.
