Pogovor s plesnim ustvarjalcem, ki že nekaj časa živi in dela v Amsterdamu, 6. in 11. septembra pa v okviru festivala Fringe postavlja na ogled predstavo NAM.
Dragi Chris, si nekako pred premiero svoje nove predstave NAM, navdihnjene s trenutnimi svetovnimi dogajanji okoli barve kože in odnosa do nje. Pa ne samo trenutne … Kaj natančno si raziskoval in kaj nam želiš sporočiti?
V novi predstavi Neuvrščeno gibanje (NAM − Non Aligned Movement) se osredotočam na lastno identiteto kot temnopolti Slovenec in vse kulturne kode, ki se pri tem mešajo. Lani sem učil sodobni ples na Belgrade dance institute. V nekdanji jugoslovanski prestolnici sem seveda tudi obiskal Hišo cvetja in muzej Jugoslavije, kjer sem odkril knjigo Tito v Afriki − Slike solidarnosti. Takrat me je prešinilo, da je Titova zunanja politika približevanja Afriki ozko povezana s prihodom mojega očeta v Slovenijo. Tako je torej Jugoslavija izvor moje identitete kot temnopoltega Slovenca.
Gre za solo, ki je nastal z glasbenico Shishani, in oba imata korenine v Afriki in živita v Evropi. Zakaj si izbral ravno njo za sodelovanje?
Shishani je izjemna glasbenica in je prav tako kot jaz na kulturnem razpotju Evrope in Afrike. Skupaj raziskujeva evropsko-črnsko identiteto in eksperimentirava s plesom in gibom. Shishani je pol Belgijka in pol Namibijka, odraščala je na Nizozemskem. Amsterdam je za naju oba območje, kjer sva glede kulture nevtralna. Zelo pomembno za naju oba je tudi najina LGBTQ identiteta.
Kakšne izkušnje imaš ti glede na to, da tvoja koža ni bela, si se zato lotil te teme ali ne?
Nekje od leta 2018 se osredotočam na to temo. Zame je pomembno, da tudi v plesu obravnavamo družbenopolitične dogodke. Moja barva kože je zame politični ‘statement’. To se odraža predvsem, ko povem, da sem Slovenec. Doma v Mariboru ali pa kjerkoli v tujini imam pogosto občutek, da moram svojo slovensko identiteto zagovarjati zaradi barve kože. Kjerkoli že sem, sem najprej temnopolta oseba, in glede na to, kakšno frizuro imam trenutno, sem tudi takoj Afričan. Zame je pomembno, da sem sprejet kot temnopolti Evropejec, zato ker želim biti del moderne družbe, ki zavrača tovrstna obsojanja glede na človekovo zunanjost.
Že dolga leta živiš v Amsterdamu s svojim partnerjem, pričakovala bi, da tam ni težav ali se motim?
V Amsterdamu živim 14 let in s partnerjem (Bramom Verhappenom) sva skupaj že sedem let. Letos julija bi se morala poročiti, ampak je covid-19 rekel: Ne! Upam, da bo drugo leto vse spet po starem. Sicer pa je Bram tokrat polnopravni član ekipe projekta NAM in sva preprosto okrepila delovno razmerje.
Predstava bo premierno uprizorjena na Fringe Festivalu v Amsterdamu v produkciji ICK Amsterdam and AFK (Amsterdamse fonds for the kunst). Kako lahko/preprosto/komplicirano pa se je dandanašnji dogovoriti za produkcijo plesne predstave, pa čeprav na Nizozemskem, kjer je znano, da se financira ogromno plesne produkcije?
Nizozemska ima dejansko velike budžete za kulturo in tudi za ples. Ampak moram priznati, da ni lahko postaviti na noge lastne produkcije. Med letoma 2016 in 2018 sem študiral Theater Studies na univerzi v Amsterdamu, kar mi je dalo znanje o sistemu subvencioniranja projektov in tudi o načinu, kako je treba napisati vlogo za projekt. Mislim, da je dobro razumevanje jezika in nizozemske kulture izjemno pomembno za uspeh.
Na vabilu, ki si ga poslal, si izrecno napisal, da »brezplačnih vstopnic ni«. Torej tudi na Nizozemskem se išče brezplačna vstopnica. Kakšen obisk pričakuješ glede na razmere s korono? So pri vas tudi omejitve?
Ponavadi dam z veseljem kakšno vstopnico zastonj. Predvsem za gledališke programerje je to privlačno. Tokrat, v času korone, to ni možno. Na predstavi bom lahko imel le do 30 ljudi, kar je izredno malo. K sreči sem trenutno v obdobju kreacije, predstava šele mora nastati in zato sem dobil denar od občine. Prihodki torej trenutno za moj projekt niso najpomembnejši. Drugo leto, ko bom predstavo prodajal gledališčem, bo to drugače. Vsakršna omejitev števila gledalcev bo pomenila manj dohodkov.
Kako pa si doživljal to obdobje izolacije, kaj premišljuješ, kako bo naprej?
V času izolacije sem k sreči lahko preprosto delal in raziskoval naprej. Moj projekt sicer zavzema kreacijo dveh predstav, vendar sem začel s solom. Kar je name naredilo največji vtis v času ‘lockdowna’, je bilo gibanje ‘Black Lives Matter’, ki je letos na Nizozemskem pritegnilo neverjetno število ljudi. Kaj pa bo naprej − drugo leto oz. obdobje po koroni − pa ne bi upal napovedati. Mislim, da bo ogromno stvari odpadlo, predvsem festivali in gledališča. Tudi mnogi samostojni umetniki in producenti verjetno ne bodo finančno preživeli tega leta.
Boš s predstavo poskušal priti tudi v Slovenijo?
Ja, zelo rad bi prišel na turnejo v Slovenijo in po Balkanu. Ne samo zato, ker sta navdih za to predstavo Balkan in afro-futurizem, ampak tudi zato, ker bi po vseh teh letih le rad podelil svoje kreacije, da rečem tako, s svojo slovensko družino. Ali pa jugoslovansko, če smo bolj natančni.
Nas kaj pogrešaš oziroma koga ali čisto nič?
Ja, pravzaprav pogrešam ljudi, naravo in lepo vreme. Predvsem protesti, ki se zadnje čase dogajajo po Sloveniji, so pritegnili mojo pozornost. Nekje bi tudi jaz rad kolesaril s preostalimi Slovenci v protest za boljšo Slovenijo brez korupcije.
