Plesalec in koreograf Christian Guerematchi se bo slovenskemu občinstvu predstavil na festivalu Mesto žensk 7. oktobra ob 20.00 v Stari mestni elektrarni. Predstava traja 60 minut in bo izvedena v slovenščini in angleščini z angleškimi podnapisi!
Dragi Christian, pozdravljen na Paradinem portalu. Je kaj vznemirjenosti pred prihodom v Ljubljano, kjer boš predstavil svoj solo Gibanje neuvrščenih? Spomni nas, kdaj si sploh nazadnje gostoval kot solist v domovini?
Zdravo, Barbra in vsi ljubitelji plesa. Pri meni je kar nekaj vznemirjenosti pred prihodom v Ljubljano, in sicer zato, ker bom tokrat prvič predstavil svoje avtorsko delo. Razen projekta, ki sem ga nekoč ustvaril v sodelovanju z Mašo Kagao Knez, ter nekaj majhnih koreografij, ki so nastale v sklopu Društva baletnih umetnikov, do zdaj nisem imel možnosti predstaviti svojih večjih zamisli slovenskemu občinstvu. Kot solist sem nazadnje gostoval v Sloveniji leta 2015 na Festivalu Ljubljana v koreografiji Edwarda Cluga – Requiem For Two Chairs in nato še leta 2016 z lastno kratko koreografijo S.T.M.L. (Strolling Down Memory Lane) na povabilo Društva baletnih umetnikov in Plesne šole Rolly v SNG Maribor.
Kako je prišlo do sodelovanja s festivalom Mesto žensk, saj smo navajeni, da tam nastopajo v večini samo ženske umetnice?
Do sodelovanja s festivalom Mesto žensk je prišlo na pobudo avtorice in profesorice na University of Hull v Angliji dr. Catherine Baker. Catherine je napisala knjigo Race and the Yugoslav Region, ki mi je poleg knjige Tito u Africi (Slike Solidarnosti) služila kot gradivo pri ustvarjanju sola. Ko je predstava igrala v Amsterdamu, sem povabil Catherine, da se po predstavi prek livestreama pridruži pogovoru o témi predstave. Tako smo čas Jugoslavije in Tita približali nizozemskemu občinstvu in ga tudi obvestili o zgodovinski pomembnosti Balkana na področju rasne ideologije. Catherine je vedela, da si želim predstavo pokazati v domačih krajih in jo je zato predstavila festivalu Mesto žensk. Mislim, da predstava tudi sodi v kontekst festivala, zato ker skuša relativirati razlike med spoloma in dogme spolne usmerjenosti. To je nekaj, kar je meni v mojem in tudi Catherine v njenem delu pomembno.
Kot otrok ljubezni iz časov neuvrščenosti se s predstavo vračaš nazaj v čase vladavine Tita, ki danes še vedno deli ljudi na tiste, ki ga obožujejo, in na tiste, ki mu pravijo diktator. S katerega vidika si se ti lotil njegovega lika?
Solo Gibanje neuvrščenih je druga predstava iz mojega koreografskega cikla – Epistemologije telesa. Na Nizozemskem sem začel koreografirati kot odgovor na njihovo nacionalno debato o rasizmu. Zamisel moje predstave je, da se nasproti kolonialne zgodovine zahoda postavi dekolonialno. Jugoslavija je v Evropi dober primer takšne zgodovine, torej boja proti imperializmu, kolonializmu in apartheidu. Je pa res, da je Tito sporen tudi na Nizozemskem, jaz osebno se proti tej tezi ne borim, saj sem ga uprizoril kot temnopoltega moškega. Zame je to fiktivna oseba, nek alter-ego, ki je dramaturško mišljen kot element afrofuturizma. Dejstvo je, da sem jaz z vstopom v osnovno šolo vstopil tudi med pionirje. To je name kot otroka naredilo velik vtis, saj je zame potrdilo, da sem sošolcem, učiteljem in vsem drugim enak, ne glede na barvo kože. V svojem plesnem solu se dramaturško poigravam s sporno simboliko Tita in tudi z asociacijo temnopoltega moškega, ki za marsikoga deluje bolj kot afriški diktator kot karkoli drugega.
Si tudi zelo nazorno oblečen v maršalsko uniformo in zato je že asociacija zelo nazorna. Kaj pa nam tvoja predstava želi sporočiti oz. na kaj nas opozoriti, nam kaj novega razkriti?
Gibanje neuvrščenih je avtobiografska predstava in razkriva konstrukcijo moje lastne identitete. Jaz nisem ne črn ne bel. Ne moški ne ženska. Ne z vzhoda in ne z zahoda, ne s severa ne z juga. Neuvrščen. Predstava konfrontira z zgodovinskimi asociacijami kot tudi s sodobnimi dilemami. Ni pa koncepirana kot dejstvo ali apel. Mislim, da dopušča gledalcem dovolj prostora za lastno doživetje in za lastne interpretacije.
Že v intervjuju za oddajo Parada plesa sem te vprašala, če ni Tito figura preteklosti, ki današnje mladine ne zanima, saj se niso niti rodili niti živeli v tistih časih. Kakšna je tvoja razlaga, zakaj greš v preteklost?
Res je, ne želim nikogar poučevati o zgodovini. Kar me navdušuje pri tej temi, je, da nagovarja neko skupno preteklost, ki je pozabljena in poražena in ki nas kot ljudi povezuje. Je kot mit, ki ima včasih moč navdihniti alternativne izhode iz omejenosti našega časa. V svojem delu se poglabljam v tako imenovano Black Culture, kar je avtomatično tudi zgodovinski pristop k dramaturgiji. V svojem naslednjem projektu, imenovanem FUNK, se prav tako poglabljam v zgodovino. Črpam iz knjige Črna koža, bele maske od Frantza Fanona in iz poezije Sun Raja. Če smem citirati Sun Raja: “I come to you as the myth, because that’s what black people are. (Prišel sem k vam kot mit, ker to je tisto, kar temnopolti ljudje so; op. p.)” Preteklost je polna takšnih mitov in nam lahko včasih razširi pogled na sedanjost.
Je gostovanje v Sloveniji nekakšno naznanilo, da se počasi po šestnajstih letih vračaš nazaj domov? Tudi hiško sta kupila z možem, če me spomin ne vara?
Ne, gostovanje ni naznanilo, da se vračam v Slovenijo po 16 letih. Za zdaj še ne. Sva pa zares kupila hiško na Primorskem in sem zato zadnje čase pogosto v domačih krajih.
Je Amsterdam še vedno dovolj navdihujoč za plesno ustvarjanje ali se mu dogaja to, kar večini velikih mest, da postaja izčrpavajoč za ustvarjalce?
Najverjetneje to zadnje. Jaz se sicer ne morem pritoževati, je pa res, da postajajo časi za ustvarjanje v plesu vse težji. Amsterdam pa bo, menim, kljub temu vedno ostal moj dom.
Kaj si želiš po tolikih letih plesnega in baletnega ustvarjanja?
Po 22 letih profesionalnega plesnega življenja sem predvsem hvaležen, da se lahko izražam na tak način. Velikih želja nimam, imam pa še dovolj zamisli in volje, da še naprej raziskujem možnosti in pomen telesa v prostoru.
Hvala in se vidimo na predstavi 7. oktobra ob 20.00 v Stari mestni elektrarni!
