Česar se telo ne spominja, a se zato gledalci

Druga velika plesna premiera prvega tedna na mednarodnem festivalu ImPulsTanz na Dunaju je stekla 15. julija ob 21. uri v narodnem dramskem gledališču Volkstheater. In bila je to nam že znana predstava Belgijca Wima Vandekeybusa iz leta 1987, What The Body Does Not Remember/ Česar se telo ne spominja, ki se je Ljubljani predstavila po začetnih pripravah in obnovi z novimi člani plesne skupine Ultima vez ob 20. obletnici slovenskega En-Knapa 25. in 26. maja v Centru kulture Španski borci. Tako kot se je zgodilo v Ljubljani, je ob zaključku tega veličastnega, dobesedno vulkanskega koreografskega izbruha Wima Vandekeybusa na nogah bil tudi ves Volkstheater. Vandekeybusova zgodovinska stvaritev, kot da ne bi imela letnice, saj je tudi nima, ko pa realno zrcali naše 21. stoletje, tiste dni pred 26 leti je koreograf bil praktično toliko pred svojim časom. Predstava je ostala taka, kot smo jo videli in o njej lahko brali v objavi na portalu Parade plesa. No, na Dunaju je vendarle bilo manj rizičnih trenutkov za gledalce, kot se je to dogajalo v Ljubljani ob obmetavanju z zidaki, k čemur je gotovo pripomogla tudi prostranost odra Volkstheatra. Plesna ekipa je bila tudi vidno bolj uigrana, saj se je raznoliko dogajanje na odru še bolj povezujoče pretakalo in je intenziteta fizične koncentracije tekla z manj napetosti in bolj sproščeno; bil pa je to ponovno in vsekakor izreden plesno gledališki dogodek.

Za mlade koreografe, performarje in filozofsko usmerjene mlajše gibalne ustvarjalce, ki telesno motoriko povezujejo z vsakdanjim dogajanjem ali jo skladajo v presežkih scenske tehnologije in uglašujejo z likovnimi inscenacijami, pa je poskrbela vodja umetniškega programa (8: tension) Christa Spatt skupaj s svojim timom. Izbrana najboljša dela mladih koreografov se že od leta 2008 izpostavijo z nagrado: Prix Jardin d´Europe. Za leto 2013 pa se bo svečana podelitev zgodila 11. avgusta v gledališču Odeon, kjer so se novodobni odrski in multimedijski projekti izvajali v večernih urah (ob 19. in 21.). No, poleg Odeona so potekali še v gledališču Schauspielhaus, vendar nekoliko pozneje (ob 21. in 23. uri). Slabost poznih ur pa je spremenjen vozni red tam po polnoči, ko od nedelje zvečer pa vse do petkovega začetka vikenda ne vozijo več redni transporti, kot so podzemna ali nadzemna železnica, tramvaji, je pa za nočni prevoz poskrbljeno s posebnim voznim redom. Tudi relacije prizorišč, čeprav v središču, pa v takem večmilijonskem mestu nikakor niso ravno blizu.

V začetnem festivalskem tednu je steklo vseh pet projektov izbora projektov mladih koreografov: The Trap, Speaking of Which, Heteronomus Male, Never live twice in APNEA. Vseh predstav mladih koreografov ni bilo možno videti, ker so termini sovpadali z večernim programom velikih odrov, sicer ne ravno po načrtovanem programu, ampak bolj zavoljo nenačrtovanih začetkov ali vznesene ustvarjalnosti mladostne energije. V Odeonu so začetki ob svojih zamudah močno prekašali naše v Plesnem teatru Ljubljana ali v Stari elektrarni. Res pa je, da so tudi znali ponuditi še kak umetniški dogodek, tako da se je čakanje tudi prav prijetno prestalo. Tako se je 14. julija malce pred 19. uro in začetkom odrskega dogodka zgodila v preddverju pred vhodom v dvorano s travo navdihnjena in prav zanimiva umetniška fotografska instalacija Gras (Trava) s fotografskimi posnetki Georga Blaschka in Laurenta Zieglerja. Gledališče Odeon se je nasploh izkazalo kot gledališče brez časa ali svobodna odrska platforma, ko se ustvarjalci največkrat tudi niso držali urnih terminov, zapisanih v gledališkem listu, in so močno prekašali svoj planiran ali dodeljen ustvarjalni čas, kar je za tiste, ki so vztrajali, lahko imelo tudi svojstven čar radovednega pričakovanja.
Letošnja umetniška novost Impultanz festivala je kooperacija z Weltmuseumom Dunaj.

V izbranih muzejskih kotičkih se ves čas dogajajo plesne uprizoritve in se ob teh razvijajo diskurzi. Letošnji muzejsko umetniški poudarek pa poteka na kulturni relaciji srečanj vzhoda in zahoda s posebnim poudarkom na azijski kulturi: East–West Meeting. Za umetniško vodstvo in svetovanje v povezavi z Weltmuseumom Dunaj je zadolžen Michael Stolhofer skupaj z Ong Keng Senom.

V okviru festivalsko muzejskega sodelovanja je predviden tudi projekt Occupy The Museum, ki združuje 14 izbranih umetnikov, ki bodo ustvarjali svoja dela na tematiko etnoloških razstav kakor tudi na teme, ki jih lahko navdahnejo muzejske vsebine. Vse z namenom vdihniti statičnim muzejskim vrednotam tudi malce umetniškega življenjskega duha. Gotovo je to dobrodošla in zanimiva novost Festivala ImPulsTanz Wien, ki bo verjetno doprinesla k novim navdihom in širjenju ustvarjalnih potencialov plesne umetnosti.

                
Projektu Occupy The Museum me je spomnil, kako se je na ptujskem gradu leta 1992 oživljala stalna razstava Ptujskih turkerij; ko je muzejski grad nudil šolarjem in turistom delavnice ter projekte povezane s prihodom Turkov v te kraje. Plesalka in koreografinja Jasna Knez je kot turška princesa sprejemala obiskovalce, jih animirala in s svojim stilnim plesom približevala davnim turškim časom, vodila je tudi otroške in šolske delavnice v soočanju s tem zgodovinskim časom.

View Gallery 7 Photos