Veliko pričakovanje koreografske simfonije Edwarda Cluga Carmina Burana (v prevodu: Pesmi iz Beuerna) na istoimensko scensko glasbo skladatelja Carla Orffa (1895−1982), po izvirniku predloge besedila Codex Buranus ter priredbi libreta C. Orffa in Michela Hofmanna se je končno tudi dočakalo ob nenadni napovedi nedeljske premiere 16. maja, ki se je zaradi obsega koronskih ukrepov načrtovala najprej kot TV-premiera na sporedu drugega programa RTV SLO ob 21. uri.
Premiera je bila sicer nared že v prvem delu gledališke sezone 2020/21, zakoličen datum je bil 6. november, ob takratnih nujnih koronskih ukrepih NIJZ pa je bila žal tudi nemudoma odpovedana. Da je ansambel Opere in baleta SNG Maribor bil (neverjetno) povsem pripravljen za premierni odrski vzlet glasbeno-plesnega veličastja Carmina Burana, kaže tudi dejstvo, da jim je uspelo prvotno premierno načrtovanje na TV-programu praktično čez noč odpreti še za javnost ob nenadnih novih sprostitvah anti-virusnih ukrepov. In je TV-prenos na dan premiere tekel v živo z odra SNG Maribor ob prisotnosti dovoljene količine gledalcev, ki so uprizoritvi lahko sledili iz balkonskih vrst na določeni varnostni razdalji ob zaščitnih maskah. Predstava se je sila fluidno zlivala v tesnem objemu pompoznega umetniškega terceta, uglašenih izvedb treh ansamblov SNG Maribor: baleta, simfoničnega orkestra ob koncertni mojstrici Oksani Pečeny Dolenc, spevnega opernega zbora pod vodstvom zborovodkinje Zsuzse Budavari Novak, med njimi tudi trije vokalnimi solisti: sopranistka Petya Ivanova, tenorist Martin Sušnik in baritonist Domen Križaj, ki sledijo vodstvu spodbudne taktirke Simona Krečiča, dirigenta in umetniškega direktorja Opere SNG Maribor.
Veliki prazni oder pa bil namenjen plesalcem Baleta SNG Maribor: Catarini de Meneses, Tijuani Križman Hudernik, Metki Masten (Ines Urošević), Evgeniji Koškina, Tetiani Svetlični, Emi Perić, Hristini Stojčevi, Asami Nakashima, Mirjani Šrot, Satomi Netsu, Olesji Hartmann Marin, Mini Radaković, Monji Obrul, Tei Bajc, Mircei Golescu, Tiberiuju Marti, Yuyu Omakiju, Alexandruju Pilci, Sytzeju Janu Luskeju, Gaju Žmavcu, Davideju Buffonu, Matteu Magalottiju, Janu Trniniču, Tomažu Golubu, Timu Dolinšku, Luki Ostrežu, Luciu Mautoneju in Maru Vranaričiču. Ko je med odrom in sedežnimi vrstami bil razpotegnjen Simfonični orkester z dirigentom Krečičem na čelu, obrnjenim k gledišču, v sedežnih vrstah na določenih medsebojnih razdaljah pa razpotegnjen operni zbor. Gledalci so z balkonskih višin imeli popoln pregled na uprizoritev celotnega ansambla Opere in baleta SNG Maribor.
Orffova priredba Carmina Burana je bila nared v času vzpona nemškega nacizma (praizvedba leta 1937 v Frankfurtu), sprva označena za neprimerno, nato so jo vzeli kar za svojo. Danes je to vodilna kantata, tudi eno najznamenitejših glasbeno scenskih del, kot je Orff v latinščini opredelil vsebino svojega velikega dela, ki se v prevodu glasi: Posvetne pesmi za pevce in zbore, namenjene izvajanju z inštrumenti in ob magičnih podobah. Kantato sestavlja pet glavnih delov in 25 pesmi z besedili iz ohranjenega srednjeveškega kodeksa, ki vsebuje kar 254 pesmi, pisanih v posvetni latinščini, tudi stari nemščini in francoščini, neznanih pesnikov, popotnih študentov, tudi trubadurjev med 11. in 13. stoletjem; so t. i. ponarodele pesmi neznanih muzikantov ali igrc, kot poimenujemo naše pesnitve tistih srednjeveških dni. V pesmih se v verzih snujejo posamezne epizode, ki so si po vsebinah povsem različne, na njih pa je skladatelj Orff gradil svojo glasbeno scensko dramaturgijo, ki izžareva življenjske višaje in padce, speve verskih vsebin, moralno socialnih (pivskih) in žgečkljivih zgodb, tudi ljubezenskih napojev. Na prvi strani starodavnega kodeksa, odkritega na začetku 19. st. v Beuernu, se uzre kolo sreče, na njegovem obodu pa v latinščini izpisana štiri stanja vrtečega se kolesja: vladal bom, vladam, vladal sem, sem brez kraljestva, skratka modrost vseh časov ljudskega bivanja. Pri nas je glasbena kantata Carmina Burana bila uprizorjena kar v različnih scenskih oblikah. Kot prva je v spominu ostala tista v Rističevi režiji in izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča v Beogradu, v njihovi Veliki dvorani Sava centra (30. decembra 1985). Predstava je zrcalila aktualnost časa, kot je to bil atentat na predsednika Kennedyja, in na odru predstavljen Lenin (Niko Goršič), ko so ob takratni evforiji uprizoritvenega navdušenja veliko dvorano povsem posedli z več tisoč gledalci ob dvotedenskem (dnevnem) gostovanju naših uveljavljenih gledališčnikov. Operna izvedba Orffovega izvirnika scenske kantate Carmina Burana je stekla novembra leta 2017 v izvedbi SNG Opera in balet Ljubljana. Istega leta je Carmina Burana Carlusa Padrisse spektakularno odprla jubilejni 65. Ljubljana Festival v izvedbi orkestra, vokalnih solistov, akrobatike, plesa, videa in filmske inscenacije ob scenskih ter svetlobnih efektih.
Izvirna koreografska postavitev Carmina Burana Edwarda Cluga, umetniškega direktorja in koreografa Baleta SNG MB, je nastala oktobra 2019 v Montrealu, na povabilo umetniškega vodje Ivana Cavallaria Montralskega baleta (Les Grands Ballets Canadiens de Montréal). Koreograf Clug je svoje koreografsko delo zasnoval na prvinskih silah privlačnega magnetizma dveh polov planeta Zemlje, življenjskih moči privlačnosti vsega živega, kamor se prištevamo poleg flore in favne tudi mi ljudje in nič manj pulzirajoča narava neživih snovi, čeprav te tečejo upočasnjeno in neopazno v možnem času enega človeškega življenja. Kot je sam skromno dejal, da upa, da je magnetizem medsebojne privlačnosti opazen tudi na sceni. Ne le opazen, ampak z umetniškim višajem zarisan v avtorsko plesno izpoved, v minimalizmu gibkih abstrakcij, tudi vzgibov razpoznavne telesne govorice ljudi vseh časov, na odru pa zaznan v njegovi stilni koreografski figuraliki in prefinjenosti uigrane igre ter izvedbe celotnega baletnega ansambla na čelu s solisti (asistenta koreografa Matjaž Marin, Sergiu Moga), ko se je Moga dalo zaslediti tudi na sceni, v plesni alternaciji odsotnega plesalca.
V prvi sceni se v senčni svetlobi uzre enakomerno razvrščeno skupino (njih 30) po obodu kroga, kako leže zrejo v temno zaokroženo liso v središču osvetljenega kroga in se počasi premikajo ob prebujajoči se svetlobi (oblikovalec luči Tomaž Premzl). V začetni tišini skupina oblikuje dva rahla oboda (ženskega in moškega), ki se dotikata na sredini krivuljne amplitude, ki spominja na mesečev krajec. Nato pa vzvalovijo še ritualni dvigi rok, ko se tudi pogledi zazrejo v okroglino nebeškega svoda. Je razpoznavni vzgib večne molitve za srečo in upanje v sila slikovitem poudarku skupinskih duš, pač plesalcev, odetih v oblačila obarvana s temnejšo nianso rdeče, ki ženske zaobjame v deljenem rdečem dresu črno senčenih obodov, pri moških pa je barvna kombinacija plesnega dresa ravno nasprotna (kostumografija Leo Kulaš). Sicer se kostumske oblike med procesom spreminjajo, ko nastopi tudi ‘uniseks’ oblika srajčnih oblek. Začetno tišino praznega odra, nad katerim visi zasenčeni, mogočni okrogli prstan v scenografski izvedbi Marka Japlja, pa naenkrat razblini moč glasbe prve pesnitve: O Fortuna velut luna (O Fortuna si kot luna), ko zatrepeta vzburljivi klic narave, se kotali kolesje sreče, tudi sprožijo brzice letečih vzgibov, kjer do izraza pride silna moč rok, ko v en mah 30 ali celo 60 rok ostro zareže v prostor.
Clugova koreografija ne sledi besedilu, ampak ritmu srčnega utripa, ki spodbuja celostno kompozicijo dramsko zasnovane kantate, ko vokali in besedila letijo v ritmih izdiha, vdih pa samodejno vriva med glasove in besede. Plesna kompozicija se preliva v pestrosti gibkih in sugestivnih oblik, ki občasno lahko odsevajo tudi besedilo; ko se ženske roke slikovito sklenejo nad glavo, nato pa milo zaokrožijo še navzven v prepoznavni obliki dajanja in sprejemanja. Tudi se roke dejavno prelivajo v polkrogu telesnih napetosti, ko ob valovanju skupine izoblikujejo čarobno krivuljo povezovanja in prelivanja, pravzaprav vizijo povezovalne vrvi.
Koreograf se tudi zanimivo usmerja k scenski interakciji zbora in plesne grupacije, ko moški zbor in solisti spevno vabijo žensko plesno skupino, in obratno. Živa scenska interakcija med opernim solistom tenorskega falsetta sopranskih višin, Martinom Sušnikom, in gibkim ansamblom plesne mladosti se kar neposredno snuje na sceni v zabavnem duhu 12. pesnitve Cignus ustus cantat (Pečenega laboda ’v žgoči pečici ljubezni ’). Ko se opečenega laboda mladi rod dotika, radovedno opazuje, ob njem tudi zabava, medtem ko Sušnik svojo bolečo usodo še dodatno duhovito dramatizira.
Ples se vse bolj krepi v nabojih pomladnih sil vzgona, zaznanih v pesnitvi Primo vere (Spomladi), ko vidno drhti trepet teles na tleh ali v vročih stikih medsebojne privlačnosti, ptičja peresa poletijo k cilju svojih poželenj. V tem delu vzleti tudi labodji spev dueta sodobnega plesnega vzleta, Luka Ostrež in Evgenija Koškina, v skladnem izliv čutne ženske zrelosti in mladostne moške pokončnosti.
V pesnitvi Na jasi pa vzcvetijo razigrani plesni koraki srečne radosti igrivih dekliških dni, ki se širijo in zorijo skupaj s svojimi izbranci ob pesniških verzih: Ples, v impresiji plesnih plejad, kjer nastopi tudi duet gnetljivega telesnega poželenja v čustveni globini zrelosti: Gaj Žmavc in Tijuana Križman Hudernik. To je del, kjer se vrstijo solistični dueti; med njimi tudi subtilno gibko spletanje plesnih višin dueta. Catarina de Meneses in Matteo Magalotti, tudi jim že takoj sledita dva gibka mladostna vzgona dveh duetov, na dveh straneh odra: Tetiana Svetlična in Tomaž Golub ter Mirjana Šrot in Davide Buffone, in se veselo ter klepetavo boči ženski solistični trio: Tijuana K. Hudernik, Catarina de Meneses in Asami Nakashima
Ženski razigrani mladosti pa sledi še moški spevni naboj: In Taberna (V taverni), ko jeza tin poguba lahko zasenčita lica. V tem delu se veselo preigrava moški kvartet v močeh nadvlade in vzdušju veseljačenja štirih mušketirjev: Yuya Omaki, Davide B., Tomaž G., Matteo M., ko žareči nasmeh Yuye razsvetli njihove gibke razplete in zaplete, bolj ali manj temačnih ter usmerjenih pogledov ostalih treh. In Gaj Žmavc znova zaživi v novi plesni strukturi 13. pesnitve: Ego sum Abbas (Duhovnik sem) in vlogi obiskovalca pivskih vsebin, V (ne)morali pesniških pivskih izlivov se izvije labodji spev dueta Luka in Matteo, ko se Matteo na koncu le preda ženski duši, tudi izvije trikotnik ljudskega poželenja na razuzdanih krilih gibkega mešanega terceta: Yuya, Tijuana in Matteo. V spevnosti verzov: In trintina (Ko duša je) pa se izpoje lirični dih ženskega sola v plesni izvedbi Monje Obrul.
Veliki okrogli obroč ne visi le v scenskih višinah, ampak se izkaže kot dejavna vesoljna moč, ki sveti in oblikuje tuzemsko življenje, ob tem, ko se spušča k tlom ali pač v tej smeri nagiba svojo vesoljno os. Čisto na koncu pa na svoj obod sprejme plesni duet, Luko in Evgenijo, ki se pred tem znova prepoznata v množici, ki ju obkroža, ko se on napoti k njej v 23. pesnitvi Balnziflor in Helena (Trojanska). Ko v se v danem trenutku pomisli na poročni prstan vesoljnih višin, ki ju v kostumski prosojni belini povzdigne nad množico, tudi znova vrne na tla. Ko se na novo znajdeta v znanem, vendar še nerazpoznavnem okolju novega rojstva v večnem objemu Zemlje.
Ob koncu vesoljne Orffove scenske kantate Carmina Burana v izvedbi Opere in baleta SNG Maribor tudi znova zadonijo veličastni toni zaključne pesnitve O Fortuna, si kot luna, ko se v posvetnih plesnih silnicah tudi znova izoblikuje začetni objem polkrožne oblike luninega ščipa; v skupinski molitvi upanja in pričakovanja novega srečnega krogotoka. In ne nazadnje tudi v upanju novega umetniškega navdiha koreografskega veličastja Edwarda Cluga, da bi mu le lahko še naprej sledili v živo na gledališki sceni, seveda brez virusnih ali drugih globalnih zaprek časa.
