Buren aplavz, stoječe ovacije, navdušenje nad He, he, heliumom

Kulturni  trikotnik na relaciji Velenje-Celje-Žalec, t.i. kulturni Triangel, s svojo aktualno programsko ponudbo že dve leti privablja gledalce iz različnih krajev. Pred štirimi leti je mesto Velenje osnovalo Javni zavod Festival Velenje, s katerim se je začelo novo obdobje dobro organiziranega in kvalitetnega festivalskega programa na tem geografskem področju. Zato ne preseneča, da je mednarodna skupina plesalcev našla svoje umetniško izhodišče ravno v Velenju, kjer so stekle dvomesečne priprave za premiero plesne predstave He,he, helium v koreografiji makedonsko-nemškega koreografa Igorja Kirova.

Pobudnica projekta je bila Celjanka Mojca Majcen, balerina, ki je po končanem Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru nastopala v Baletu Maribor, nato pa se je leta 2000 pridružila Plesnemu teatru Igen v Celju, kjer je leta sodelovala kot plesalka, koreografinja in pedagoginja. Znova in na novo si je Mojca zaželela več plesnih izzivov in se tako  pridružila The Kirov Dance Company  ter njihovemu novemu projektu. Mednarodno skupino sestavljajo umetniki, ki so izhajali iz nekoč skupnega jugoslovanskega prostora in so, kot pravijo, neprostovoljno bežali pred vojno ujmo, ki je pred dvajsetimi leti zajela prostor nekdanje skupne domovine. Naslov predstave je Igor Kirov povzel po pesmi bosanske pesnice Adise Bašić (BiH), ki opeva trenutek, ko je med mašo pod cerkvenim svodom zagledala lebdeči rdeči balon (napolnjen s helijem), ki bo tam gori lahko svobodno lebdel le toliko časa, dokler se ne izprazni in pade obsojen na smrt. Je upornik, ki nima možnosti pobega, zaključuje pesnica svojo kratko, vendar vsebinsko bogato pesnitev, ki se te dotakne. V predstavi poleg Mojce Majcen plešejo še Hrvatica Petra Valentić in Italijana Armando Disanto ter Maurizio Giunti. Tri plesalce skupaj s koreografom povezuje plesna akademija Rotterdam Dance Academie – Codarts, Nizozemska. Uveljavljena bosanska gledališčnika Mirjana in Zoran Lešić, ki živita in delujeta na Nizozemskem, sta v predstavi prevzela vlogi dramaturga in odrskega svetovalca.  Slovenka Ivona Novak je oblikovala kostumografijo, rojak Matija Kovač vizualno podobo, Davorin Štorgelj pa je bil zadolžen za svetlobno oblikovanje. Avtorsko glasbo je prispeval glasbenik, skladatelj in klarinetist Goran Bojčevski, ki ima makedonske korenine, živi in deluje pa v Sloveniji. Glasbeni posnetek njegovega dela je pripravil Orkester Hiše kulture Celje pod taktirko Simona Dvoršaka,  posnel pa  Glasbeni studio Melopoja iz Slovenj Gradca. Mednarodno koprodukcijo Festivala Velenje in Hiše kulture Celje povezujejo še The Kirov Dance Company ( DE), Udruženje sretna familija (BiH), ISFTH Foundaticion(NL) in Forum slovanskih kultur, neprofitna ustanova nastala leta 2004 na pobudo slovanske kulturne srenje, ki pod tem naslovom povezuje 12 slovanskih držav.

Svojo koreografsko zgodbo, ki se spogleduje s formo koreodrame, dramsko plesnim snovanjem medsebojnih dialogov, pa vendar še pretežno v objemu globalnih širin sodobne plesne umetnosti, koreograf Igor Kirov naslanja predvsem na avtorsko glasbo, ko melodično sledi nadvladi glasbene ekspresije Gorana Bojčevskega. Tonovska vsebnost skladateljeve kompozicije vre v objemu silovite čustvenosti, v  uporniških močeh, ki jih prefinjeno tke z narodno motiviko. In prav tega narodnega potenciala, ki ga skladba dobesedno izvablja na plan, pa je primanjkovalo v plesni kompoziciji, da bi se lahko dvignila nad standardno sodobno formo, ki že dve desetletji obvladuje našo/evropsko sodobno plesno sceno.
Igor Kirov je svojo koreografsko pripoved umestil na nenapovedanem prisilnem postajališču nekoč zloglasnega in prenatrpanega vlaka Orient Expres, in to prav pred slovensko-hrvaško mejo, kot stoji v gledališkem listu. Glede na plesno kompozicijo je postajališče prozahodno, torej še v Sloveniji, ki je itak že zdavnaj izgubila vsak stik s svojo folklorno plesno ornamentiko, seveda če le-ta ni komercialno usmerjena in ni pristna folklorna dediščina; če pa se posluša glasbeno ornamentalnost, potem bi omenjeno postajališče moralo biti tam nekje globoko na jugovzhodu nekdanje jugoslovanske države.

Na začetku prihajajo na oder štirje akterji in se posamično usedajo na izbrani stol, tako kot se to pač dogaja v čakalnicah. Z močno frontalno osvetlitvijo in s hrbti obrnjenimi proti gledalcem se nema druščina upočasnjeno pretaka v gibalno iluzijo čakanja, se razvija v spevu medsebojnih spoznanj, čustvovanj, novo nastalega prijateljevanja in v intimnih izpovedih, ki posegajo v boleče globine spomina nedavnih vojnih zgodb na nekoč miroljubnih območjih skupnega tihožitja. Iz pozicijske statike slikovitih malih in sugestivnih premikov se koreografija dinamično širi – razpleše po prostoru, v katerem vsak posameznik dobi svoj intimni trenutek plesnega izliva. Tam, kjer se vrtinči svet čustvovanja dveh moških in dveh ženskih oseb, hočeš nočeš, nastopajo zapletena partnerska stanja, ki se brusijo ob kotnih vogalih nastalih  trikotnih form in se sprožajo ljubezenske napetosti. Neverjetno sugestivna je bila sodobna plesalka Petra Valentić v izražanju svoje precizne plesne forme, ko lirično ekspresivno noto povsem naravno razpira v domišljijsko osvoboditev in ko v svoji belini izpoje pesniško formo/ koreografijo He, he, helium ter jo sanjsko osvobaja pred smrtjo še živega uporniškega duha. Plesalec Armando Disanto tudi slikovito izliva svoj čustveni svet in povezuje s čutno pesniško asociacijo, medtem ko se gibanje njegovega sonarodnjaka Maurizia Giuntia kleše v natančnih spojih sodobne plesne paradigme. V tem koreografsko izrisanem kvartetu je izstopala Slovenka Mojca Majcen, dokaj zadržana v  novo pridobljenih sodobnih formah, ki jih je koreograf ob njeni izostreni baletni klasiki znal vpeti tudi v nove gibalne linije zanimivih plesnih sosledij, ki obetajo možna osvežilna plesna obzorja, dobrodošlo sintezo talnih – kontaktnih tehnik z eterično klasično formo ali baletom, kot to  pojmujemo. (Nekaj sličnega in v tej smeri obetavnega smo lahko zasledili tudi v nedavni premierni predstavitvi koreografije Kjare Starič Razpotja).

Koreografsko svežino Igorja Kirova v dobro zasnovanem dramskem loku predstave He,He,helium, za kar je zaslužna tudi izbrana  mednarodna umetniška ekipa, je prepoln avditorij v dvorani Doma kulture v Velenju sprejel z navdušenjem; buren aplavz in trenutek, ko so vsi vstali, da bi ob zaključku predstave pozdravili izvajalce, je več kot potrdilo, kako si gledalci želijo dobrih plesnih predstav. In plesna predstava He,He, helium je prav to!

View Gallery 5 Photos