Pedagogi, postavitelji etud ter koreografij in asistenti letošnje produkcije so bili Nada Zorn Herem, Živa Žitnik, Darja Sebastian, Vesna Cestnik Tehovnik, Marinka Ribič, Matej Selan, Evelyn Tery, Karl Musil, Ingrid Radman. Neja Kos je produkcijo pimenovala kar nežni maraton.
Letošnja baletna šolska bera je presenetila z ambicioznostjo, množičnostjo (takole na oko je bilo učenk in učencev, ki so se ob koncu poklonili navdušenemu občinstvu, kakih 200), bogastvom programa, dolžino (skupaj z odmori je predstavitev trajala debele tri ure!), z urejenostjo in skrbnostjo izvedbe (gladek potek, tehnika, luč, izbrani kostumi) ter z visoko solidno izvedbo.
Poudariti je treba, da je v vsakoletno predstavitev vloženega neskončno veliko truda, znanja, profesionalnosti in ljubezni pedagogov, še posebej, če vemo, da se v baletno šolo vpisuje veliko število otrok, ki pa niso strogo selekcionirani glede dispozicij in nadarjenosti. Pa je vendarle treba vse nekako spraviti skozi šolski program, jih nekaj naučiti in ob tem upati tudi na presežke.
V prvem delu so v lepih, preprostih, raznobarvnih plesnih oblekicah nastopili otroci in mladina baletne šole 1. (a in b), 2., 3., 4., 5. in 6. razreda ter 1., 2. (a in b), 3. in 4. razreda Srednje baletne šole. Kot to že gre pri plesnih šolah, so se predstavile pretežno punčke in dekleta, le za vzorec pa je bilo fantov. V smiselno povezanem spletu etud od razreda do razreda smo sledili napredku v postopnem obvladovanju osnov tehnike in stopnjevanju težavnosti, v koreografskih celotah pa vse izrazitejšim prehodom v plesnost.
In kaj vse se morajo naučiti mladi baletniki? Kot vemo, so tehnične prvine v baletu strogo določene in jih označujemo s francoskimi izrazi. Pa si jih za pokušino malce oglejmo: pozicije nog, glava in ramena (épaulement ), navskriž-naprej (croisé, effacé), obrati naprej-nazaj (en dehors, en dedans), stabilnost (aplomb), tehnika nog (odrivi iz pozicij: battements tendus, grand battements, jetés, frappés …), odvijanja (devéloppes ) … rotacije nog (rond de jambe), pozicije in tehnika rok (port de bras), "obdržanja" (attitudes), koraki (denimo pas de bourrée ), skoki (jetés) in poskoki, tehnika plesa na konicah prstov (pointes), obrati in vrtenja (tours, pirouettes, fouetté, n.pr. spektakularno veliko "bičanje" v obratih (grand fouetté en tournant ), vaje na sredini s povezovanjem vseh prvin v plesne etude (adagio: počasi, polagoma, allegro: veselo … ups, tole je pa italijansko!) … vse to z namenom, da bi tehnika postala sredstvo izraza v umetniški koreografiji. Tole je bil le delček delčka. Kam pa bi prišli, če bi vam prepisala cel učbenik na primer ruske baletne tehnike Agripine Vaganove! Vendar je dobro vedeti, kaj vse se mora baletnemu plesalcu zapisati v telo in gibalni spomin, da lahko upa na prehod na višjo, plesno-izrazno stopnjo.
Dijakinje 4. letnika so odplesale Divertissement iz baleta Trnuljčica (po Petipaju v koreografiji Marinke Ribič) v prijetnem prepletu skupine z nastopi solistk v lepih krinolinastih tutujih. Prvine niso bile lahke, zato je razumljivo, da je bilo čutiti nekaj nesproščenosti, a pot do stopnje, ko tehnika postane avtomatizem in lahko zaplešeš kot na krilih, je dolga.
V drugem delu so bili na vrsti tako imenovani "karakterni plesi", baletne stilizacije ljudskih oziroma etničnih plesov, ki jih je pripravila madžarska gostja, pedagoginja in koreografinja Evelyn Téri ob asistenci baletnega strokovnjaka z Dunaja Karla Musila. Dovolj živahna je bila italijanska tarantela, Madžarski ples pa je šest deklet izvedlo lepo, vendar preveč šolsko. Pričakovali bi več temperamenta, zlasti ker je koreografinja Evelyn Tery Madžarka. Skratka, prileglo bi se več ritma in hitrosti v nogah in navdušenja v izrazu. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za Španski ples. La Gioconda Mateja Selana je bil lep preplet plesa na konicah prstov, fantovskih solov in podržk. Plesalci so vse lepo speljali, v hitrih glasbenih segmentih pa pokazali nekoliko premalo plesnega poleta. Z izvedbo edine sodobno obarvane koreografije večera Finally (Ingrid Radman) je osem deklet naredilo dober vtis, vendar bi v koreografiji, ki bi premogla več oblikovalske fantazije, verjetno bolj zaživele.
Vrhunec večera je bila postavitev Evelyn Tery po Mihailu Fokinu Les Sylphides (Chopiniana) na splet Chopinovih motivov v orkestraciji Aleksandra Glazunova. To je bila lepa in smiselna repertoarna odločitev, saj letos mineva dvesto let od rojstva velikega poljskega pianista in skladatelja. Postavitev je sledila verziji, uprizorjeni 2. junija 1909 v Parizu, v izvedbi Ruskega baleta Sergeja Diagileva. Tedaj so plesale legende, kot so Tamara Karsavina, Ana Pavlova, Vaclav Nižinski. Čeprav je Fokin je uporabljal klasično baletno tehniko, je delo v marsičem prelomno, saj je odpiralo pot razvoju modernega baleta in vplivalo na koreografe, kot sta bila George Balanchin in Jerome Robbins (ja, prav tisti Robbins, ki je prispeval genialno jazzovsko koreografijo za filmsko verzijo Bernsteinove West Side Story!) ter mnogi drugi. Za razliko od romantičnih baletov 19. stoletja Chopiniana nima zgodbe. To je kratek nepripovedni "beli balet", je čisti ples prosojnih "sylphes", zračnih vil, poosebljenih elementarnih sil zraka, ki plešejo v lunini svetlobi z zasanjanim pesnikom. Gre za vzdušje spreminjajočih se razpoloženj, za romanticizem in poetičnost.
Čeprav izrazito izstopajočih plesnih talentov letošnja predstavitev ne kaže, želeli pa bi si tudi več premikov od šolske korektnosti k umetniškemu nadgrajevanju, so nas v Chopiniani naši mladi baletniki navdušili s čisto in skrbno izvedbo, disciplino, izenačenostjo ter stilsko izbrušenostjo.
Fotografije Robert Balen.
