Maša Kagao Knez je izpolnila svojo obljubo ob svoji uspešni predstavitvi magistrskega dela 18. decembra 2018 v produkciji AGRFT in pod mentorskim vodstvom prof. Tanje Zgonc, ko je predstavila svoj skoraj 40-minutni solo: YaaMaam (o uprizoritvi smo tudi že pisali na Paradi plesa). Takrat je svoj solo predstavila le najbližjim ter povabljenim, saj je bil to njen intimni izliv nakopičenih bolečin, ko se je javno soočala s samo seboj in jo je lastno razgaljenje tudi pretreslo. Solo pa velika uspešnica, njena velika umetniška preobrazba ter veličastna uprizoritev na naši plesni sceni. Takrat je obljubila, da bo svoj solo transformirala v predstavo, ko bo stiska izpuhtela in ga lahko na novo tudi predstavi. Premiera predstave ali novi vpogled v svoj magistrski solo YaaMaam se je zgodila 4. aprila na odru Plesnega Teatra Ljubljana (PTL). Bil je to enkratni dogodek, tudi zaenkrat neponovljiv, saj gledališkega lista ni bilo, le napoved v mesečnem opomniku PTL, in le lahko upamo, da bo pritekla tudi državna ter mestna podpora, da se bo ta njen in naš slovenski plesni biserček lahko repetiral, kakor tudi po možnostih poletel v mednarodni prostor.
Za oblikovanje luči je bil tudi tokrat zaslužen Danilo Pečar, tudi Blaž Celarec s svoji avtorskim glasbenim prispevkom, glasba pa izbrana že za decembrsko uprizoritev, in je Joseph Nzobandora vpisan kot dramaturški svetovalec, za kostum pa Jelena Proković. Spomnimo še, da naslov izvira iz jezika moore, najštevilčnejše etnične skupine Mossi, ki izhaja iz središčnega dela Burkine Faso, je jezik, ki ga govori ter razume večina prebivalstva te države. Maša je iz dveh besed jezika moore skovala naslov svoje predstave: YaaMaam, besedi pa Ya mam, kar v slovenskem prevodu pomeni: To sem jaz. Zamisel je dozorela ob njenem lanskem obisku Burkine Faso in sorodnikov po očetovi strani, ko se je napotila v želji svojega ponovnega poglabljanja afriške narodne ornamentike, tudi je prisostvovala eni njihovih profesionalnih plesnih delavnic.
Predstava se začne v tišini, ko ženska, Maša, odeta v črno haljo, korakoma prečka oder v ravni liniji ob zadnji steni, je upognjena pod težo bremen, tako notranjih kot zunanjih, ko na njenem ravnem hrbtišču sloni stol. Zanimivo, da je domišljeni trenutek bolj zabaven kot ne, mogoče ker glava ni upognjena in pogled ženske zre v daljavo, tudi ker na nek način stoično prenaša svojo obtežitev, poslikava pa zgovorna ter značilna za nekdanjo vaško skupnost, ko se novo, tokrat kostum ter oblika stola, sreča s preteklim, izraženo v drži telesa in obteženih korakih. Plesne skice, tudi močno izraženi koreografski gibki trenutki, dojemljivo pripovedujejo avtoričino zgodbo, seveda zaobjeto v umetnosti giba ter v presežkih Mašine igrive animacije, ko se nižejo scene v smislu filmskega kadriranja in vsak kader zase pridobi svoj scenski prostor, ki se logično povezuje, tudi gradi dramski lok, kjer dominira in se sugestivno izraža v glasbi ter tišini profesionalna plesalka. Že v naslednji skici se plesalka znajde na ozki svetlobni ravnini, na poti spominov, barvitih pogledov ter velikih korakov, ko se skuša odločiti, tudi premisliti o globinah svojih iskanj in gibkih zamrznitev, vendar vseskozi iskrivih pogledov v njej lastni obrazni mimiki, ki izpovedno pripoveduje, tudi več kot bi to lahko le besede.
Vprašljiva odločitev že naslednjega trenutka spleta talne bolečine, dvige in padce, ko se izvije njen krik bolečine, krik upora, ko tokrat kar odrešujoče zazveni. Nato se Maši sledi v plesu zgodovinskih trenutkov starega dobrega jazza, ki ga še posebej plesno topi v finesah soula. To je tisti del, ki ga je v svoji magistrski nalogi gradila na zgodovinskih korakih plesnih stilnih različic, tokrat pa zaplesala sebe, ko njeno zrelo plesno telo poje ter vibrira lastni plesni slog. In se izvije inovativni koreografski ter plesni spev, novodobni presežek živega ritma ter plesa. Je še nikoli do zdaj videna scena Mašine plesno ritmične radosti, ki zori v instrumentalni tišini, njen glas pa vodilo vzgibom. Ko samoglasniki ter izrečeni soglasniki ali vezne kratice in toni postanejo tista enkratna vzletna steza, po kateri se v svoji kostumski belini plesno gibko ter humorno sprehaja izrazno povsem dorečena plesalka, se smeji, ritmično poigrava z miniaturnimi vzgibi ter gradi svoj namišljeni monolog, ki v dvorani kar gosti napetosti navdušenja.
Predstava se znova konča z odpiranjem steklenice vina, ki jo tokrat ter v pravem trenutku prinese sama na oder, in si nalije kozarec, ga spije, pa še svoj stol približa gledalcem, ko vsem skupaj nazdravi, luči pa počasi ugašajo. To je trenutek, ko se iz neme tišine sprožijo prodorni vzkliki umetnici slovenske plesne scene in ko odmevajo: ‘bravo’ in še slišen tisti: ‘ti si carica’, ko ploskanju ni videti konca, prepotena plesalka Maša pa se smeje hladi v nizu prihodov ter odhodov in poklonov.
Plesna predstava YaaMaam, avtorski plesni solo Maše Kagao Knez, je izvirni, tudi enkratni umetniški spev slovenske neodvisne plesne scene, ki povezuje glasbene ritme ter plesno dediščino Afrike z današnjimi tovrstnimi trendi, obenem tudi mogočen koreografski presežek letošnje sodobne plesne sezone. Bravo, Maša!
