Gonilna sila družine Vodlan in Plesnega kluba Lukec iz Krškega Dušan Vodlan je s svojima sinovoma odletel v Ameriko. Najprej v New York, kjer sta Luka in Sebastijan preplesala nekaj step klasov pri priznanih newyorških steperjih. Ogledali so si tudi predstavo slovitega Saviona Gloverja, ki je lani nastopil na dunajskem plesnem festivalu, ki sicer temelji na sodobnem plesu, a dober step ne more pustiti hladnih niti Evropejcev.
REFORMA SOJENJA, KI NAJ BI PRINESLA BOLJ OBJEKTIVNE KONČNE REZULTATE
ČAS JE PRINESEL IN POKAZAL SVOJE
Vsem je znano, da ne mine plesno tekmovanje, po katerem ne bi bilo pripomb na sojenje; in verjetno se temu tudi v bodoče ne bo mogoče izogniti. Prav gotovo pa bo teh pripomb manj, če bomo postavili bolj pravične in predvsem bolj dodelane kriterije sojenja. Predvsem moramo stremeti za tem, da bodo s pravili in kriteriji sojenja seznanjeni vsi vpleteni v ples, med ostalimi tudi novinarji ter zagotovo publika, ki se bo zato lažje odločala za spremljanje plesnih tekmovanj.
Znano je, da v zadnjih dvajsetih letih ni bilo vzgojenih oziroma izobraženih veliko novih, mladih sodnikov. Zaradi trenutno veljavnih kriterijev sojenja, ki so precej ohlapni oziroma nedorečeni ter ustrezajo zlasti manjšini, lahko posamezniki zadovoljujejo predvsem lastne interese in tako neposredno kreirajo vrstni red uvrstitev na tekmovanjih ter s tem pod vprašaj postavljajo regularnost vseh dosedanjih tekmovanj. Zato predlagam, da se takoj začne z intenzivnim delom na tem področju, in sicer s pripravo čim bolj natančnih kriterijev za sojenje predvsem v standardnih in latinsko ameriških plesih. Da se pripravijo jasna pravila in da se začne s strokovnim izobraževanjem vseh, ki želijo delovati v sodniški organizaciji. Vse dosedanje sodnike je treba povabiti, da s svojim strokovnim znanjem pri tem tvorno sodelujejo. V obdobju dveh let je treba sodniške kriterije izostriti predvsem v smeri zagotavljanja enakopravnih pogojev za vse tekmovalce, da v končni fazi dobimo resnične zmagovalce oziroma pravi kvalitetni vrstni red na vseh tekmovanjih. Z natančno dorečenimi pravili in kriteriji bo sodniška organizacija dobila novo podobo, predvsem pa bo pridobila večje zaupanje v svojo strokovnost in pravičnost. S tem se bomo izognili raznim špekulacijam in seveda lobijem, ki prevladujejo v slovenskem in svetovnem plesu.
V primeru, da ne bo dovolj razumevanja za reformo sodniške organizacije, dajem pobudo, da se vzporedno in na novih temeljih ustanovi konkurenčna sodniška organizacija in naj ta prične z reformo strokovnih kriterijev za ocenjevanje standardnih in latinsko ameriških plesov. Nova sodniška organizacija naj dobi enakopraven status v PZS, kot ga ima že obstoječa sodniška organizacija.
Verjamem, da bo nova sodniška organizacija pod strokovnim vodstvom vpeljala izobraževanje sodnikov na sodobnejših osnovah. Rezultatov ni pričakovati preko noči, vendar bo doslednost sodniške linije povsem upravičila in potrdila pravilnost novih in dodatnih sodniških kriterijev, ki bodo prispevali k bolj objektivnemu končnemu rezultatu na vsakem tekmovanju.
Prepričan sem, da lahko s skupnimi močmi stanje normaliziramo ter na ta način predvsem celotni strokovni javnosti, po potrebi pa tudi laični javnosti, ponudimo možnost, da enakopravno sodeluje pri reformi slovenskega plesnega sojenja. Tako bi lahko sojenje postajalo vedno boljše tudi na vseh mednarodnih tekmovanjih v Sloveniji, sčasoma pa tudi na evropskih in svetovnih prvenstvih.
Ob tej reformi sojenja pa bi morali imeti pred očmi še en cilj, in sicer uvrstitev športnega plesa med olimpijske športe, s tem pa tudi na olimpijske igre.
Kako dolgo bo še trajalo, da bodo res vsi slovenski sodniki doumeli in razumeli, da ima vsak plesalec ali plesni par legitimno pravico do poštenega sojenja po strokovnih kriterijih, ne pa po tem, od kod je, kako dolgo pleše, pri kom trenira in koliko je moral plačati oziroma vložiti v treninge. Spoštovani sodniki bodo morali slej kot prej spoznati, da ni vse v kvantiteti, ampak da je vse predvsem v kvaliteti in primerni regeneraciji mladega športnika, kot tudi v vsestranskosti priprave športnika na treninge in tekmovanja. Seveda pa ne smemo zanemariti talenta posameznika ali para, ki lahko določene rezultate doseže tudi z manj treninga. Kot je res tudi to, da morajo nekateri trdo in veliko delati, pa lahko po prikazanem še vedno močno zaostajajo za talenti. In v tem razmišljanju se pogosto sprašujem, ali posamezni sodniki in tudi trenerji sploh prepoznajo talente oz. ali so jih sposobni prepoznati ali pa jih mogoče nočejo videti?
Moje dolgoletno razmišljanje ter večletno uvajanje takšne prakse pri delu s perspektivnimi plesalci v našem klubu mi je poleg lastne izkušnje, ki sem jo izkusil kot ekstremni kolesar zadnjih nekaj let, potrdila tudi udeležba na nedavno končanem kongresu »Mednarodni dnevi medicine športa Slovenije« v so organizaciji Olimpijskega komiteja Slovenije in Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Organizatorji so med drugim pripravili kar 5 ur in pol predavanj na temo preobremenitvenega sindroma v športu. Najbolj neposredno je s svojim očetovskim pristopom moje razmišljanje potrdil dr. med. in specialist ortoped Tomaž Bajec z Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Teza o preobremenitvenem sindromu se prvič v svetu pojavi že leta 1855, prve študije pa se izvajajo od leta 1980. Preobremenitveni sindrom patološko deluje na vezivna tkiva do 30 leta starosti, na mišice do 40 leta starosti in na skelet do 50 leta starosti. Prav tako pa preobremenitveni sindrom zelo slabo vpliva na športnikov osebnostni razvoj oziroma njegovo psihično stabilnost. Narobe je, da trenerji in lastniki klubov pritiskajo na tekmovalce, da lahko samo s količino treningov dosežejo edini cilj, zmagati. Za takšne trenerje in tako vzgojene tekmovalce je drugo mesto na DP na žalost že poraz. Ker verjamem, da je treba za razvoj v vrhunskega športnika odkriti talent za vsak šport že zelo zgodaj (zgornja, zadnja meja po mojem je 10 let), moramo delovati po strogih in zelo natančno postavljenih pravilih. Za takšen način dela pa je potreben tudi individualni pristop k posameznemu športniku. Prav gotovo je dosedanje delovanje v okviru PZS pripomoglo med drugim tudi k uničenju celotnih generacij mladih plesalcev (predvsem v sekciji ST in LA), ki so se kar porazgubili nekje do starejših mladincev. Dokaz, da je to že dolgoletno dejstvo, so zmeraj bolj osiromašene članske kategorije. V prihodnje je torej nujno posvetiti več pozornosti mladim kategorijam tako po klubih kot tudi na reprezentančnem nivoju ter posodobiti sodniške kriterije, ki bodo prinesli bolj objektivne končne rezultate.
Z NOVO REFORMO IN NOVIMI BOLJ DOREČENIMI KRITERIJI SOJENJA V SLOVENSKEM ŠPORTNEM PLESU BI SE IZOGNILI V ZADNJIH DVEH DESETLETJIH PREPOGOSTO POSTAVLJENIM VPRAŠANJEM V STILU: A SE SPLOH SPLAČA TEKMOVATI? SAJ JE ŽE VSE JASNO. SE SPLOH SPLAČA VLAGATI V TRENINGE IN TEKMOVANJA, ČE ŽE VNAPREJ VEM, KAKŠEN BO REZULTAT.
Prav tako dajem pobudo, da Izvršni obor sekcije za ST in LA plese čim prej določi neodvisno tričlansko komisijo, ki mora delovati po strogih, natančno postavljenih pravilih. Člani komisije so lahko tudi posamezniki, ki niso direktno povezani s plesom (morajo pa zadevo po tekmovalni plati poznati). Ta naj po vsakem tekmovanju analizirala sojenje. V primeru, da sodnik očitno odstopa od končnega rezultata oziroma sodi namerno v prid določenega para ali kluba (kar se seveda lahko preveri), se ga tudi primerno sankcionira. Komisijo naj tudi pripravi disciplinski pravilnik, katerega potrdi IO sekcije, ki ga mora upoštevati za vse sodnike, ne glede na njihov status ali kakovostni razred.
Torej pogumno v reformo slovenskega sojenja.
Dušan Vodlan
Športni direktor in trener
PK LUKEC Krško
Dusan@lukec.net
