Na stežaj zaprta vrata v Cankarjevem domu in Cirkus na mesec v SNG Drama si je ogledala naša recenzentka Daliborka Podboj.
Koreograf Branko Potočan je svojo plesno skupino Fourklor 25. oktobra premierno vodil po hodnikih in dvoranah Kulturnega centra Cankarjev dom (CD) Ljubljana, ko je tekla njihova premierna uprizoritev Na stežaj zaprta vrata, ponovitve pa sledile 27. (tudi ogled), 28. in 29. Še poprej je CD organiziral zvočno zgodbo, tudi omogočil vpogled v Globoko hišo, v stavbo Cankarjevega doma, ki obiskovalcem razpira pogled na arhitekturo Edvarda Ravnikarja (1907–1993); in je leto 2023 razglašeno za Ravnikarjevo leto, vodenje pa pripravila avtorja projekta, Irena Pivka in Brane Zorman.
Iz Cankarjevega doma je Potočan svojo skupino preselil na veliki oder SNG Drama, kjer je na novo postavil svoj plesno-cirkuški projekt Cirkus na mesec. Selitvi vseh njihovih visečih rekvizitov in obročev je botrovalo dejstvo, da je njihov Studio Vitkar na Parmovi 20 bil namenjen rušenju, in je že zrušen. Tako je skupina Fourklor šla po poti nomadov, iščoč prepotreben prostor za svoje trenutno delovanje; kar je tudi sicer postalo že ustaljeno dejstvo slovenskih umetnikov sodobne plesne scene.
Naslov novega Potočanovega projekta Na stežaj zaprta vrata, ki je nastal po njegovi zamisli in koreografiji, se da kar večplastno razumeti, saj asociira na dramo peklenskega preživetja 1944 francoskega književnika Jeana–Paula Sartra (1905–1980), tudi na mnoge prošnje naših dni (za odprtimi in zaprtimi vrati) za možnost pridobitve delovnih prostorov sodobne plesne umetnosti, nenazadnje odslikava tudi njihov projekt v Globoki hiši ob Ravnikarjevem letu, ko so obiskovalci neposredno odkrivali pohodne labirinte stavbe, tudi odpirali in zapirali kar nekaj vrat različnih soban in dvoran, ob tem pa se bolj intimno seznanjali z arhitekturo prostorov, skozi katere največkrat le urijo do sedežev ali predavalnic. V širšem vpogledu na 21. stoletje pa v gledališkem listu zapišejo: “Da so družbena razmerja v 21.stoletju prešla meje ‘normalnosti’, ni treba prav posebej poudarjati … Vse te spremembe narekujejo omejitve in prilagoditve, kar kaže na klic po novi ureditvi, samoorganiziranje v načine sobivanja, avtonomne cone in komune.” Kar je skupina Fluorklor z Brankom Potočanom na čelu neposredno in doživeto realizirala, se prilagodila obstoječemu stanju ter uprizorila projekt Na stežaj zaprta vrata.
Predstava naj bi se začela v dvorani Duše Počkaj po objavi v gledališkem listu. Ob vstopu v dvorano se uzre oder, natrpan z visečimi vrvmi, trakovi in cirkuškimi obroči, ko vodja skupine, Brane Potočan, ilustrira nekaj zahtevnih prijemov poleta v višave, tudi informira o poteku predstave, dopolni pa ga spremljevalec ali konferansje Luka Piletić z veliko informacij o prostorih in dvoranah, za zaključek zastavi še vprašanje o domovanju slovenskega sodobnega plesa (?). Dramaturginja predstave je Andreja Kopač, ki je regulirala postaje uprizarjanja, in so se sprotne spremembe prostorov ali postajališč praktično hipno dogajale.
Nastopajoče in obiskovalce je spremljala glasba (avtor in izvajalec glasbe: Goran Završnik, Gašper Selko; oblikovanje zvoka: Blaž Flerin) ob sprotnem oblikovanju svetlobe (Gregor Kuhar). Pri baru v bližini Kosovelove dvorane je skupina plesalk in soustvarjalk v sestavi: Anamaria Bagarić, Jana Menger, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Veronika Valdés poustvarila zabavno burlesko, ko se s posameznimi deli telesa skuša obvladati moč strežbe, in to v duhovito oblikovanih segmentih ali nemogočih telesnih postavitvah, kot npr. postreči s kavo, pa čeprav z nogo, ki vse potrebno postori, medtem ko ostali deli fizisa počivajo in nevidni lastnici dopuščajo njen čas intime. Potem sledi povabilo prisotnim, da se uležejo na tla oziroma na hrbet, poglede pa usmerijo v svetlobna stropna zrcala. Ko tako ležijo, jih v plesu obkrožajo plesalke, trenutna plesna projekcija na zrcalnem svodu pa odsevala povsem novo koreografsko presenečenje in doživetje. Nato je sledila vrnitev po stopnišču, ob tem pa se še odpirala vrata dvigala in se vrstile, strašile, tudi zabavale hipne, vendar slikovite animacije statičnih razvrstitev nastopajočih v dvigalu.
Prijetni občutki optimizma so pospremili gledalce, Potočan pa zapiše v gledališkem listu, da se v CD počuti kot doma, saj tu gostuje in uprizarja že od leta 1986: “Tako sem se tako rekoč udomačil do te mere, da mi je včasih že kot dnevna soba, v katero spuščam goste. Tudi sedaj je tako, saj se projekt naslanja na idejo doma in domačnosti, kamor so vabljeni vsi ljudje dobrega srca. Na stežaj smo zaprli vrata, pridite in dobrodošli.”
Produkcijski model cirkuški kabaret Cirkus na mesec je 25. 11. bil prirejen za mlado občinstvo v Veliki dvorani SNG Drama Ljubljana, ko je prvotno bila predvidena le večerna uprizoritev, ob razprodaji vstopnic pa dodali še popoldansko. Sicer se projekt razvija že od leta 2014, ko so posamezne točke bile zamišljene kot predstavitev pridobljenega znanja, nato pa od leta 2016 dobil že obliko celovite predstave, ki se je gradila ob vzgojno-izobraževalnem procesu zračnih disciplin, ki poleg veščine zahtevajo tudi visok trden strop, za kar so se v času letošnjega prostorskega manjka dobro izkazali nosilci odrske scene.
Cirkus na mesec je zasnovan kot kolaž zračnih disciplin, ki se prepletajo s plesno sodobnostjo. Predstavo zaznamuje mozaična struktura, ki se oblikuje v zaokroženo celoto po ideji in v režiji avtorja Branka Potočana in produkciji Vitkar zavod in KD Priden možic. Sodelujoča ekipa pa: Lucija Adamič, Kristina Martinc, Katja Pavlovič, Nina Grguraš, Katarina Krapež, Ana Lekše, Maruša Conič, Tamara Polanc, Nina Bučuk, Anamaria Bagarić, Jana Menger, Raphael Perenord, Danijela Bagarić, Danijela Zajc, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Veronika Valdés, Jurij Krajnik in Branko Potočan, gosta Rose & Marija.
Ljudi je vedno privlačilo zvezdno nebo, tudi tokrat ni nič drugače; ko skupina nastopajočih premaguje višave ob vrtenju na vrveh ali izbrani svileni podlagi, tudi se pretaka v okroglinah visečih obročev; in se tako kot v višavah odra dogaja tudi na ploskvi odra, ko se njihovi plesni segmenti nenehno gradijo in nadgradijo ter povezujejo in prepletajo v ustvarjalnih zankah. Tudi sta se v višine na novo zagnala in preizkusila Branko Potočan in Jana Menger, Anamaria Bagarić pa se z njima povsem zlila v začinjenem stilu umetnikov zračnih višin. Otroci in vsi obiskovalci niso le uživali v pestrem programu plesnih in cirkuških zapletov, ampak se tudi od srca nasmejali, za kar sta bila zaslužna: Rose & Maestro Gorsky: Anja Bezlova, Goran Završnik. Mlado prisrčno klovneso, ki je navdušila v svoji igri in stilu commedie dell arte, je zabavno spodbujal konferansje Maestro Gorsky.
Sodobni cirkus je že prerastel ustaljene cirkuške norme, koreograf Branko Potočan pa v svojih predstavah spodbudno združuje sodobni cirkus s plesno sodobnostjo in fizičnim gledališčem, ko vsakič znova ustvarja iskrive pripovedi vtkane v gibko sceno sodobnega kabareta. In kdor išče in čaka tudi dočaka; saj so se Potočanu in njegovi skupini Fourklor le zaiskrila nova obzorja. Po iskanju in preverjanju več kot 7 konkretnih prostorov, so prišli do ustreznega prostora (130m2) Ob železnici 14 v Ljubljani. Želimo jim srečno in uspešno novo leto 2024 v novih prostorih! Ekipo pa lahko zasledite že v naslednjem projektu in sicer na koncertu 3. februarja Glasba za 18 glasbenikov. Ta kultna skladba Steva Reicha, ki presega žanrske omejitve, bo prvič izvedena pri nas in bo na odru Linhartove dvorane zaživela v glasbeno plesni produkciji, ki jo sestavljajo Akademija za glasbo Ljubljana, Visoka šola za glasbo München in Umetniška univerza Gradec ter plesalci plesne skupine Fourklor in koreograf Branko Potočan.
