Boris Eifman obljublja nepozabno baletno izkušnjo, kuhal pa ne bo

V ponedeljek, 9., in torek, 10. septembra 2013 ob 20. uri se bo na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani predstavil Akademski državni balet Borisa Eifmana iz Sankt Peterburga s predstavo Bratje Karamazovi po literarni predlogi Fjodora Mihajloviča Dostojevskega. Pred predstavo, ki je ljubitelji baleta nikakor ne smejo zamuditi, pa nam je ta sloviti ruski koreograf odgovoril na nekaj vprašanj o baletu, njegovi skupini, kuhanju in še marsičem.

V Ljubljano ne prihajate prvič. Kakšne občutki vas navdajajo ob tem, da vas občinstvo pozna in od vas pričakuje vrhunsko predstavo?
"Veselim se bližnjega srečanja s slovenskimi gledalci, ki cenijo in zelo dobro poznajo našo umetnost. Zavedam se, da v Ljubljani pričakujejo zelo čustveno predstavo, in mi moramo ta pričakovanja izpolniti."
Tudi predstavo Bratje Karamazovi smo že videli. Kaj bo novega, kaj starega in koliko bo možnosti za primerjavo, ki je najbrž neizbežna?
"Občinstvu svetujem, naj ne primerja predstave Bratje Karamazovi iz leta 1995 z našo novo produkcijo. Prvi balet je nastal v času tranzicije, ko je v Rusiji vsaka tema, povezana s pretiranim vdajanjem čemu, pokvarjeno dediščino in zastrupljajočim vplivom neomejene svobode izpadla izjemno ostro. Leta so minila in ugotovil sem, da se je moja lastna percepcija tega romana zelo spremenila. Želel sem se, kolikor je to mogoče, potopiti v duhovni svet vseh likov v Bratih Karamazovih. Tako sem se odločil, da ne bom obnavljal starega baleta (ki je bil, mimogrede, izključen iz našega repertoarja), ampak ustvaril popolnoma novega z unikatno koreografijo in dramaturgijo. Novi balet odseva tako moj trenutni pogled na filozofsko interpretacijo romana kot tudi razvoj ustvarjalnega pristopa v našem gledališču. Premočno navezanost na zgodbo, ki je bila tipična za predstavo iz leta 1995, je nadomestilo raziskovanje mentalnega in duhovnega bistva vseh Karamazovih. Nedvomno pa me ključna filozofska vprašanja, ki jih je izpostavljal Dostojevski, še vedno zanimajo. So pa zdaj izražena skozi popolnoma nove izrazne tehnike."
Ali so Bratje Karamazovi danes še aktualni?
"To vprašanje zahteva individualne odgovore. Za nekatere je Dostojevski mračen, morbiden avtor, odtujen sodobnemu času. Takšnih ljudi ne smemo obsojati – vsak človek si sam gradi sistem vrednot in prioritet. Sam pa sem prepričan, da je Dostojevski avtor, ki se mu ne bi smel odreči noben intelektualec, Bratje Karamazovi so vrhunec njegovega ustvarjanja, ki razkriva nerazložljive skrivnosti našega obstoja."
Dejali ste, da je Fjodor Mihajlovič Dostojevski vaš najljubši pisatelj. Kako se lotevate koreografiranja po literarni predlogi, ki je vsem znana? Kako vam pri tem uspe ohraniti avtorstvo pisatelja in vas kot koreografa?
"Ko pripravljam balet, ki temelji na literarni mojstrovini, ne stremim k temu, da bi na oder prenesel celotno zgodbo, niti vseh njenih filozofskih odtenkov. Moja glavna naloga je razkriti nove, prej nepoznane poudarke, ki jih je mogoče podati – in tudi dojeti – le prek telesne govorice. Zato naš balet Bratje Karamazovi ni parafraza romana Dostojevskega, pač pa samostojno umetniško delo z izvirno poezijo in dramaturgijo."

Bi lahko dejali, da je nastop skupine Borisa Eifmana "must see"?
"Mislim, da ni korektno, da bi tako govoril o svojem gledališču. Ali bo kdo obiskal našo predstavo ali ne, je odvisno od njega samega. Lahko rečem le, da ljubitelji baleta že 37 let po vsem svetu ploskajo našim predstavam. Naše gledališče je edino, ki ustvarja izvirni baletni repertoar moderne Rusije in občinstvu ponuja ambiciozne produkcije z globoko vsebino in resno dramaturgijo. Kakorkoli, vsak ljubitelj plesne umetnosti naj se sam odloči, katero vrsto plesnega gledališča bo spremljal."
Prepričana sem, da še vedno "vztrajate" pri plesnih predstavah, medtem ko se po svetu vse manj pleše in vse bolj govori, igra, slači, oblači, skratka "negiba" v plesnih predstavah – tu imam v mislih predvsem sodobni ples. Zakaj menite, da je tako? Zakaj je lahko danes že vsak plesalec, četudi nima plesne izobrazbe?
"Problem ste pravilno definirali, nisem pa jaz tisti, ki bi na to odgovoril. Sam se nikoli nisem podvrgel takšnim trendom. Plesna umetnost in estetika gledališča sta bili zaradi prevlade sodobnega plesa in abstraktne koreografije skoraj popolnoma uničeni. Nimam najmanjšega pojma, zakaj je šlo v to smer. Je pa v moji moči, da gledalcem predstavim drugo zvrst koreografske umetnosti, takšno, ki je psihološko usmerjena, ki temelji na izjemni literaturi in ki sposobnosti človeškega telesa razvoja kot sredstvo, s katerim je mogoče dojeti duha."
Slovenski plesni kritiki in poznavalci so vas nekako poimenovali "ruski Bejart". Vam to godi ali se vam zdi, da je primerjava neprimerna oziroma smešna?
"Raje bi videl, da me ljudje nimajo za “ruskega Béjarta”, tako kot tudi moji tuji kolegi najbrž ne bi radi videli, da jih imajo za, na primer, “francoskega Eifmana”. Vsak pravi umetnik ima svojo pot. Ta je lahko bolj ali manj trnova, toda nihče ne sme iti po poti nekoga drugega. Koreografije delam že več kot 50 let. In v tem obdobju, polovici stoletja, sem v plesni umetnosti ustvaril izvirno smer ter tudi upravičil njeno konsistenco in vitalnost."

Ali so primerjave posledica vaše kreativnosti in dejstva, da imate skupino že 43 let?
"Prevečkrat je najlažje govoriti o klišejih. Ustvaril sem okoli 50 baletnih predstav, pri čemer se nisem mogel dovolj posvetiti svojemu gledališču, ki je moj pravi vseživljenjski projekt. Da, s tega vidika so primerjave z Béjartom ali Neumeierjem ali drugimi izstopajočimi mojstri mogoče. Toda vseeno, vsak koreograf ima svoj individualni kreativni pristop."
Je današnji čas za ustvarjalca vašega kova prijaznejši kot je bil v Sovjetski zvezi?
"Nedvomno. V času Sovjetske zveze sem moral s svojim gledališčem dnevno dokazovati upravičenost svojega obstoja. V 90-ih letih so novinarsko cenzuro nadomestile številne finančne težave. Danes imamo vse potrebne pogoje za ustvarjanje: državno podporo, stabilne materialne osnove, ni več ideoloških omejitev … Ruska vlada kulturi namenja pozornost, kot je ni nikoli doslej. Torej, ne bi se smelo toliko govoriti o težavah, s katerimi se umetnik sooča, pač pa več o tem, koliko on sam lahko prispeva k razvoju naše kulture."
Ali pri vašem delu občutite ekonomsko krizo, in če jo, kako se ta odraža?
"Tega ne bi jemal globalno. Da: nekateri promotorji so zavrnili nekatere naše gostujoče projekte zaradi finančnih razlogov. Toda mi smo še vedno nastopali na vodilnih odrih po svetu, nismo brezdelno posedali. Bili so časi, ko je naše gledališče, pa tudi naša dežela, utrpelo več težkih udarcev."

In za konec še nekaj neplesnih vprašanj. Kaj vas v Ljubljani najbolj navdušuje?
"Všeč mi je prijazno in ustvarjalno vzdušje na naših predstavah."
Ali obstala kakšna jed ali pijača, ki si jo boste z veseljem ponovno privoščili?
"Glede hrane nisem izbirčen. Težko rečem, katera je moja najljubša pijača, predvsem alkoholna. Kreativno ustvarjanje je najboljša droga."
Ali znate tudi sami kaj skuhati, če da, s čim se lahko pohvalite?
"Kuhati sploh ne znam. Tako da me v času obiska v Sloveniji ne poskušajte povabiti v kakšen kuharski TV-šov."
Verjamem, da je delo za vas največji užitek. Kaj pa še radi počnete v prostem času?
"Kot vsak navaden človek rad preživljam čas s svojo družino. Žal se to dogaja preredko."
Je še kaj, kar bi želeli povedati bralcem našega portala?
"Vse ljubitelje plesa vabim, da obiščejo našo predstavo v Ljubljani. Srčno upam, da bo naš balet za gledalce nepozabna izkušnja."