Gostovanje skupine Paara-Dox pod vodstvom slovitega Terencea Lewisa
“Od kraljeve modre in zelene do vijolične kraljic Bollywooda izkusite tudi strastnost rdeče, globino uma modrine, združitev svetlo rumenega in oranžnega veselja in smeha. Odeti v svoje najprešernejše barve ne zamudite predstave v Sloveniji. Pridite, da skupaj naslikamo indradhanush, indijsko mavrico.” Tako je sledila napoved indijske plesne predstave Indradhanush (Mavrica), ki se je po odru Španskih borcev 16. februarja razlila v sedmih žarečih barvnih tonih in petih plesnih poslikavah v izvedbi njihove znamenite plesne, kar popularne skupine filmskega Bollywooda: Paara-Dox, Terence Lewis Indo-Contemporary Dance Company (TLCDC). V plesni mavričnosti je skupina gostovala 17. februarja na Bledu v Festivalni dvorani in 18. v portoroškem Avditoriju.
Indijska plesna mavrica je nastala v sklopu praznovanj ikoničnega indijskega tedna Amrit Mahotsav ob 75. obletnici neodvisnosti Indije, v organizaciji Veleposlaništva Indije v Sloveniji in z indijskim svetom za kulturno sodelovanje (ICCR) ter slovenskimi partnerji, Občino Bled in Piran. Ob začetku predstave je navzoče toplo pozdravila ga. Namrata S. Kumar, veleposlanica Indije v Sloveniji.
Direktor in ustanovitelj plesne skupine Paara-Dox TLICDC je priznani indijski koreograf Terence Lewis, popularno imenovan guru sodobnega plesa, in mu je Nacionalni inštitut za izobraževanje in raziskave v New Delhiju leta 2019 podelil častni doktorat. Svoje plesno šolanje je Lewis začel v Mumbaju, pozneje nadaljeval še v Ameriki na Alvin Ailey DT in na akademiji Martha Graham.
Je prvi Indijec prejemnik štipendije Dance WEB v Avstriji, za dunajski festival ImPulsTanz. Pred 23 leti je osnoval svojo strokovno plesno ustanovo Terence Lewis in pripomogel k novim zvezdam plesne umetnosti Indije. Predstava je nastala po konceptu, kreativi, scenariju in glasovnih posnetkih Mahrukh Dumasie, v koreografiji dveh koreografk, Sally Salim Shaikh in Mahrukh Dumasie, ter koordinaciji Asted D’Silva, na sceni pa mavrično zaplesalo petnajst izvrstnih plesalcev.
Prvi del programa je namenjen dobrodošlici, namaste, pozdravu ob snidenju plesne sodobnosti in indijskih narodnih motivov, ko v prosojni megleni belini stopa na sceno graciozna lepotica, odeta v belo krilo, za seboj vleče dolgo vlečko, tudi jo obsijejo toni mavrice. Je Radha, Krišna ljubljena, ki vedno pride, ko on zaigra na svojo flavto. Svojo vlečko tudi tenkočutno ovije okoli sebe v znano indijsko oblačilo sari. Njuno ljubezen obsije ljubezenski duet, medtem ko se scena polni z vsakdanjimi opravili na vasi, v slikovitih plesnih izvedbah, npr. ko si dekle umiva lase in se sliši žuborenje vode ali se nekdo pripravlja na jogo … Je scena življenjske vedrine, žive barvitosti in vihravega plesnega veselja, letečih skokov in višav, ko lica žarijo, se oči smejejo. In je plesna dobrodošlica bogate plesne raznolikosti po zvrsteh in časih, kjer se klasika prepleta s sodobnimi atrakcijami; je slikovit koreografski portret življenja sončne Indije izven mestnih središč.
Druga skica pričara indijsko plesno in kostumsko barvitost, ko vsak indijski narod goji svojo lastno plesno specifiko, ob tem še svojo oblačilno barvitost, in je Indija dežela mnogih narodov in kultur, kot pravijo, je talilnica kultur, saj imajo več kot 30 vrst indijskih plesov in še osem klasičnih. Od severa je priplesal klasični kathak, ples estetike in zahtevnih gibkih oblik, z juga pa prileteli indijski bojevniki s palicami in bojevali atraktivni plesni boj kallarpayetu. Nato je sledil klasični duet v plesu bharatnatyam, nam dobro poznanem tempeljskem plesu, saj ga je vrsto let v Ljubljani poučeval indijski učitelj Ujwal Bohle, učiteljevo znanje pa še naprej posreduje njegova učenka Vesna Jevšenak. Iz dežele Punjaba so plesalci zaplesali živahno in barvito bhangro, iz Rajasthana pa plesalke s svojimi barvitimi in vrtinčastimi pokrivali zavrtele ples ghoomar po namišljenih peščinah te dežele.
V tretji skici so oder poslikali s statičnimi, vendar živimi skulpturami parov, tercetov in skupin, naslov pa Laal-Ishq/kamasutra ali umetnost ljubezni. Avtor znanega besedila o ljubezni je bil filozof Mallanaga Vatsyavana, živel pa nekje med 4. in 6. stoletjem. V plesnih poslikavah kamasutre na novo zaživijo statične oblike skladja telesnih linij in povezav ob glasbi, ljubezen pa mavrično preliva v koreografijo umetniške usklajenosti in gibčnosti.
V četrtem delu so razprli manj znani list indijske duhovnosti Aghori-Shiv Shakti, okultnost temačnih praks. Aghori so pripradniki mistične hindujske sekte, poznane po svojih ekstremnih ritualih, so čistilci in znani zdravilci teles. Ko verjamejo, če se prepustijo temačnosti, da lahko dosežejo svetlobo in samospoznanje, tudi jim pokopališča predstavljajo dom. So častilci Shive, boga uničenja, in Kaal Maata, boginje uničenja, v umetniški koreografski postavitvi pa uprizorijo odo Aghorjev, ki prikličejo moč Shive (Shiv Shakti), ko v plesu stiliziranih moči in izostrene estetike predstavijo tudi boga Shivo.
In se zadnje dejanje indijske plesne Mavrice ob Terenceu Lewisu zaključi v plesnem stilu priljubljenega bollywoodskega plesa, kjer se združijo plesni in glasbeni vrtinci z vseh strani indijskega neba; sicer je mavrica v Indiji redkost, ko pa se pojavi, je moč njenih sedmih barv veličastna, kot pravijo. Tako kot je bil veličasten ta barviti umetniško zasnovan večer plesne raznolikosti, obogatene z glasbeno dediščino in toni časa, s pripovedjo in pesniškimi verzi sončne Indije sedmih mavričnih barv, ki so se žarko presevale še v njihovi bogati kostumski raznolikosti. Ob koncu, ko so se vrstili pokloni iz avditorija pa vzkliki, je Terence Lewis povabil še gledalce v skupno interakcijo z nastopajočimi na odru, v kratek gibčen premik in ritem ploskanja ter poplesavanja dlani (mantre), tudi rahlih nagibov in tresljajev v stilu indijskih premikov glave in telesa, in je plesna mavrica presvetlila ter ogrela še Veliko dvorano KC Španskih borcev.
