Bojevita energija Igorja Sviderskega

Ne bom več hodil tu

Igor Sviderski, plesalec, koreograf in pedagog, ob svoji novi predstavi Ne bom več hodil tu, premierno uprizorjeni 9. aprila v Galeriji Alkatraz AKC Metelkova mesto (ogled na reprizi 10. aprila), zapiše, da je čas za spremembe, tudi da za seboj pušča prostore, polne preteklosti, torej se nekaj končuje in novo začenja: "Stopam korak za korakom. Naprej. Obred očiščenja in na novi poti. Naprej dva, nato eden."  Predstava je nastala po idejni zasnovi oziroma kot je zapisano: ideja v glavi, Igor Sviderski; gib in glas v telesu pa: Jernej Škof in Igor Sviderski ter v svetlobni magiji Boruta Bučinela in ob manipulacijah tehnike Mihe Bizjaka.

Na malem gledališkem listu sledi informacija, da je plesni performans Ne bom več hodil tu prvi od treh, ki sledijo v letu 2019, ko se drugi načrtuje že to jesen, tretji pa bo decembra združil vse tri pod naslovom Tridekada. Projekt še nima podpore, ne državne in ne mestne, gotovo je ta težko pričakovana, ampak kaj, ko se pomladni vzgon dogaja le spomladi, performans pa en sam vzklik ustvarjalnemu prebujanju, pomladnemu že zavoljo elektronskih tonov, ki kalijo glasbo Igorja Stravinskega. Zato se na finančno podporo ter njih počasnih mlinov ni moglo čakati, k sreči so projekt podprli vsi, ki verjamejo v Igorjevo ustvarjalno noto, in ti so: Kud Mreža, Društvo ŠKUC, DIC Kreatorij, Stanica servis za suvremeni ples (Beograd), Plesni Teater Ljubljana, KUD Pozitiv, Zavod Omrežje.
Tudi je Galerija Alkatraz Metelkova mesto pravi naslov za polurno skulpturalno zasnovo Igorjevega projekta. Sedeži so nameščeni ob steni, pred gledalci pa se razprostira osnovni galerijski prostor, v središču tega je velik nezaključeni krog, sestavljen iz belih zidakov, ob strani tudi  glasbenik s svojim inštrumentarijem. Iz večjega prostora se skozi odprtino v velikosti vrat vstopa v manjši kvadratni prostor, kjer se zasnujejo tudi prvi koraki, nekoliko previdni, tipajoči, in se uzre performerja Igorja v belih hlačah pa še roza trak. Dlje iz prostora ni šel, povzdignil se je na razstavni stebriček in se zamislil, njegova statična poza pa živa skulptura, v kateri zazreš kar v ‘živega’ Rodinovega Misleca. Tišino prelomijo utripi srca, pogum ali odločitev, koraki se pospešijo in se širijo krila rok; je možen novi polet k cilju? Z druge strani kroga in iz drugega vhoda korakoma vstopa v prostor Jernej Škof, enako odet kot njegov vis-á-vis plesni sopotnik, tudi praktično enakih sprašujočih korakov. Krogotok korakov se zliva v gnetenju mišičevja, ki odsevajo notranje borbe ter lome, ko se telesi ravnata, povzdigujeta, pa gneteta in prepogibata, napetosti neznanega izvora pa se kar gostijo. Tako, kot je svoj čas Igor veliko sodeloval s koreografinjo in pedagoginjo butoha Tanjo Zgonc, je pri njej svoje znanje uril tudi Jernej. Igor se je še posebej v že omenjenem gledališkem listu zahvalil Zgončevi za mojstrske nasvete, tudi Andreji Kopač za prave pripombe v času ter Tili in Andreju: "Kakor tudi vsem ostalim, ki na nek način verjamete vame."  V predstavi zgoščenih energij ne gre le za verjeti ali ne verjeti v umetnika ustvarjalca in izvajalca, saj gre za osmišljeno gibalno vizijo soočanja njega, umetnika, s svojim notranjim glasom, kot mu rečemo, tudi z dvojnikom v sebi, za slikoviti gibalni izris dvomov, bojazni ter borb v sebi.

Tako okrog belega kroga steče nemo sporazumevanje med njim, Igorjem, in onim drugim, Jernejem, ko se v istovetnih gibalnih oblikah medsebojno tipata ter tehtata, tudi jasno osvetlita nastopajoče notranje dileme. Potem se zgodi preboj, ko prvi udarec bojevanja sproži Igor, ko gibi niso več istovetni, ko udarci teles odmevajo od stene, z njimi pa osvobajajoči kriki. Ko se tisti drugi mora ukloniti in spusti skozi odprti vhod njega vidnega, odločenega za ciljno dejanje, še poprej krog zapre ter odkoraka proti izhodu neprizadeto, tudi preveč vsakdanje, medtem ko napetosti njunega zadnjega kričečega dejanja še vibrirajo po prostoru. Že ob steni se zaznajo pritajeni zvoki Pomladnega obredja Igorja Stravinskega. V ciljni točki kroga ter v ognjenih zubljih svetlobe se telo plesalca naenkrat nevidno razgali, ob tem tudi silovito v lastnem potu še osvobaja v tempiranih presežkih ritmov, tudi nenadno izstreli v nizu gibalnih puščic, ki silijo v višave, in trepeta; bo zmoglo, bo zdržalo, bo vzletelo …  Ko je vrhunec nevidne želje dosežen, se telo umiri, kot iz nekega drugega sveta pa se zagleda Igorja v belih hlačah, kako mirno strmi v rob, v zidake zaprtega kroga. In se zgodi še eno ekspresivno dejanje, ko se plesalec mirno upogne, vzame zidak ter ga z vso silo trešči ob tla, nato ponosno odkoraka s prizorišča. Storjeno je!
Potem se sproži še glasno navdušenje prisotnih ob nizu poklanjanja, ko se na koncu koncev prileže tudi ohlajevanje na svežem zraku, saj je bojevita energija prebujanja ogrela celo prizorišče.