V organizaciji Plesno kulturnega društva CoraViento in koprodukciji Kina Šiška je premiero uzrla plesno-glasbena predstava Boginje/Deblas po konceptu in v režiji Urške Centa ter ob soavtorstvu koncepta Katje Šulc in Kukle.
Kdo pa so te Boginje? Jasno v besedi naznanjeno ravno ni, je pa na naslovnici gledališkega lista zaznati ženski portret v slogu Pabla Picassa, fotografijo (grafično oblikovanje Rok Mar; fotografija Peter Perunović) treh obrazov, treh oči, tudi treh senčenih ust in treh nosnih zlitji, skratka obraz, ki ga zaokrožajo tudi vzvalovani temni lasje, vse sama odličja ženskega spola. Pod portretom je izpisan naslov Deblas, pod njim še slovenski prevod: Boginje, nad naslovom pa imena treh že omenjenih (boginj) avtoric: Urske Centa, ki je tudi koreografinja in plesalka, pevke in glasbenice Katje Šulc ter Kukle, performerke, pevke in ustvarjalke vizualij. Pod koreografijo in plesno izvedbo se podpisujeta še plesalki Tina Habun in Anamaria Bagarič. Vendar pa brez Bogov niti Boginj ne more biti, zato glasbeno odličje, profesionalni steber predstave tvorijo glasbeni bogovi: Robert Jukič, skladatelj in instrumentalist (kontrabas, električni bas), Španec Victor Gudaiana, skladatelj ter violinist, in Murat v tokratni glasbeni izvedba beatboxa, za kostumografijo pa zadolžen Damir Raković (Ponorelli).
Vstop v dvorano zasije v veličastnem vizualnem odsevu na platnu, spoja starega in novega, treh parov bosih nog na strehi belega avtomobila (vidni streha in nekaj okenskih detajlov), prekritim z belim pregrinjalom, na katerem stojijo tri nevidna obličja, ovita z značilno ruto velikanko španske Andaluzije, pa še nekaj barvitih znakov, ki oznanijo obe deželi: Slovenijo in Španijo.
V zanimivo zastavljenem konceptu predstave Boginje se skuša izoblikovati tri ženska obdobja odraščanja in zorenja: Utelešenje/Encarnación, Umestitev/Integración, Uglasitev/Afinación, in to v treh odrskih skicah, v triptihu, ki naj bi zaobjel običaje ter življenjska stanja Andaluzije in Balkana, tako v preteklosti kot sedanjosti, v gledališkem listu se oznani, da so to tri ženske, trije avtorski izrazi, trije arhetipi, trije obrazi. Andaluzija, Balkan, preteklost in sedanjost. Danemu konceptu se sledi predvsem v glasbeni izvedbi jazza, ritmov narodnega melosa in flamenka, tudi v songih in izbrani poetiki v gledališkem listu, ki daje pridih minulosti in nostalgiji. Kostumografija je fantazijska, brez posebnih zgodovinskih zaznav, usmerjena v plesno modo časa, tudi prilagojena gibalni svobodi. Fantazijska, a z upoštevanjem ukrojene voluminoznosti tila, in ko gre za predstavo o ženskah, so v ospredju tudi njihova oblačila. Moški kostumi sledijo vsakdanu, zaznati je tudi minulo narodno obdobje.
V poltemi prve skice, Utelešenje, vstopi na oder pevka Katja Šulc, ovita v razkošje tančic, ko s svojo spevno liriko zaveje andaluzijsko romsko uspavanko: ‘Zbudi se, cigančica, naj te bog čuva’. Slišati je bilo tudi rusko romsko pesem, prošnjo dekleta, ki želi, da ji oče kupi uhane, če ne, ne bo več dolgo njegova punčka (gledališki list). Pevka v treh vhodih snuje pridih in dih mladostne spevnosti, medtem ko glasbenik Robert Jukič s svojim kontrabasom ter električno kitaro spodbuja plesno sceno, tudi zgosti napetosti flamenko ritmov, ti pa v Muratovi izvedbi beatboxa pridobijo še nov ritmični zagon.
Na oder, skoraj že na začetku, posamično vstopajo tri mladenke v belih oblačilih ter s tančico obdanih obrazov. Zakorakajo bosih nog, sugestivnih korakov bosonogega flamenka, ko se stopala v lepljivi plastiki vtisnejo v tla, se širijo in njih prsti grabijo po površini. Je popolni izris plesnega, vsenarodnega melosa, energije, ki jo narodi v plesu korakov srkajo iz tal, tudi flamenka, ko stopala v ritmih sinkop pretresajo čustvene telesne napetosti. To so doživeti trenutki nove vizije korakov, rojstva in utelešenja bosonogega flamenka, ko vzvalovi še mladostno telo ob spevnih ženskih rokah. Žal pa se koreografija ne gradi, niti ne več kot toliko posveča tej začetni, močno izrazni plesni tematiki, ko bi se lahko sledilo tudi možni novi gibalni plastiki. Posveča pa se mladosti in novodobnim plesnim oblikam, ko plesalke radostno zaobjamejo sceno. Ko Tina Habun zažari v urbanih segmentih pouličnih ter sodobnih atrakcij, Anamaria Bagarič pa se še enkrat potrdi kot plesalka jazza ter nekdanja članica Kjara´s Dance Company, in ko Urška Centa izživi svoj plesni čar flamenka v čevljih z nizko petko.
Vaje za predstavo je ženski del ekipe snoval na umetniški rezidenci v Cadizu, medtem ko je Urška svoj navdih za sodobni flamenko koncept začela oplajati že februarja 2018 na festivalu flamenka v mestu Jerez de la Frontera. Sicer smo bili že lani priča mednarodnim sodobnim in tradicionalnim povezavam flamenka na festivalu Bi flamenko v Cankarjevem domu ob sodelovanju z nizozemskim bienalnim festivalom flamenka. Urški Centa smo lahko v minulih mesecih sledili na njenih koncertih Noches de Tablao v intimi Pocket Teatra. Tudi v kontekstu flamenko plesa in ritmov v predstavi Boginje znova izstopa Urškin plesni izraz, ki diha z glasbenimi ritmi flamenka, njen vrelec plesnih strasti pa se še posebej vtisne v drugi skici, ko se povsem predaja plesni vročici romske poroke ob spremljavi neusahljivih ‘trubačev’.
Druga skica, Umestitev, zrcali čas poroke, tako pričakovanega ter nadvse opevanega dejanja ženskosti. Začne pa se z zgovorno video poslikavo obraza mladenke in njenega ličenja, nato ob prelepem napevu Ogledalce na sceno ženstveno vstopi Kukla. Nenadoma se preobrazi ter na nek način nenavadno postavi v nič kaj veselo pozo ob koncu odra, ko se sledi obredu oblačenja neveste, ki doživi kar nekaj dramskih spodrsljajev ter amaterskih zasnov. Pozneje nevesto še obesijo na kavelj in jo dvignejo v višave, tako kot je zapisano v verzih andaluzijskega romskega napeva: ‘dvignite nevesto, dvignite nevesto …’, tudi so berljivi verzi (gledališki list) o nevestini lepoti, ki si zasluži prestol (na sceni je to stol) ter krono briljantno iz biserov in zlata. No, na sceni in ob zaključku slavja pa ji dejansko kar tako nataknejo baletni tutu na glavo, ki zaokroži njen obraz. Lahko bi to bila parodija na toliko opevano poroko, a kaj ko primanjkuje potrebnega znanja o scenskih in režijskih prijemih v okrilju gledališkega okvira.
V tretji skici, Uglasitev, se kot feniks povzdigne violinist Victor Guadiano s svojo violino božanskih strun ter hrepenečih strasti, ko ga ob nogah obdajajo težki kamni andaluzijskega romskega napeva ‘bila sem kamen, izgubila samo sebe’, ki jih plesalke na sceni polagajo na žensko telo, in se Urška skuša v dramskem govoru.
Vsaka posamična scena se lahko v triptihu Boginje poveže z določenimi verzi v gledališkem listu, ki niso le narodni in andaluzijski, so tudi makedonski ter avtorski, kar pomeni, da so ustvarjalke snovale svoj projekt na pesnitvah ob avtorski glasbi. Pesniška lirika je gotovo vsebinsko spodbudna, tudi se na sceni zlahka slikovito uprizarja, kar je sicer bolj redko in je bolj domena učnih programov; ko se v plesni liriki največkrat izriše in dramatizira prav izvirni, subtilni pridih pesniške besede. Koreografija se izpoje v gibalnih ponovitvah Tine in Anamarie, priča smo tudi poglobljenem plesnem izrazu Tine Habun v zadnji sceni in zrelemu plesnemu solo napevu Anamarie Bagarič.
Plesno-glasbena predstava Boginje nikakor ni dolgovezna, je glasbeno in spevno obogatena, tudi jo okvirijo dovolj zgovorne vizualije in je zasnovana na plesnem izrazu ter gibalnih atrakcijah; je multimedijsko zasnovan odrski projekt, kar presega dane obstoječe zmožnosti ter v pomenu znanega reka ‘manj je več’.
