Pogovor s plesalcem in pedagogom argentinskega tanga o negospodarskih poklicih, kamor spada tudi plesna dejavnost, o konkretnih predlogih za rešitev trenutne situacije in pripravljenosti na nov val pandemije
Pozdravljen, Blaž. Najin pogovor tokrat ne bo o argentinskem tangu, ampak o situaciji plesnih ustvarjalcev na različnih poljih ustvarjanja in različnih profilov ukvarjanja z njimi v času korona virusa, pandemije in sproščanjih ukrepov. Na široko si se razpisal in argumentiral stanje (vseh niti ne) nekaterih, ki se ukvarjate, ukvarjamo s plesom, ampak morava biti jedrnata, da bodo bralci sploh razumeli, za kaj gre. Situacija pa seveda ne izvira samo od začetka korone, ampak se vleče že desetletja nazaj, kar pomeni, da je zakonodaja, ki ureja status plesalcev, preprosto rečeno − zastarela. Zakaj natanko gre?
Lahko sem jedrnat, vendar, žal, ne kratek. Pandemija je v tem primeru samo pokazatelj problematike. V samem bistvu ne gre samo za plesalce, temveč za problematiko specializiranih samostojnih poklicev v kulturi, športu, raziskovanju ali izobraževanju. Vsem je enako to − v svojem osnovnem poslanstvu so to negospodarski poklici, ki so bili zgodovinsko gledano zmeraj mecensko podprti s strani države ali zasebnega sektorja. Ker smo profesionalci, moramo s svojim delom tudi preživeti, kjer pa nastane velik problem ne samo zaradi trga kot takega, temveč tudi zaradi zakonodajne ureditve v Sloveniji. Delamo lahko namreč, v nasprotju z drugimi gospodarskimi subjekti, izrecno in samo na področju, ki nam je ozko definirano na odločbi. Da povem to preprosto, da bo razumljivo za splošno javnost in politike: če ti na odločbi piše, da si polagalec ‘ceglov’, ne smeš položiti malte med ‘cegli’, še manj pa, da bi lahko delal karkoli drugega, tudi če imaš izobrazbo na drugem področju. Prav tako ne smeš pridobivati donacij za svoje delo, čeprav je v svoji biti negospodarsko, medtem ko društva in zavodi lahko. Pred okoli letom dni je g. Mitja Iršič zapisal, da prava umetnost uspeva na prostem trgu. Osebno mislim, da se vsaj delno moti − kot razumem zakonodajo, smo specializirani poklici v Sloveniji zakonsko onemogočeni pri pridobivanju donacij na prostem trgu. Zato bi gospoda Iršiča, kot pravnika po izobrazbi, prosil, da razloži, na kakšen način bi specializirani poklici lahko legalno pridobivali donacije zasebnega sektorja. Ta problem je akuten za preživetje v trenutnem korona obdobju in bo še toliko bolj pomemben v prihodnjih letih, če bomo res živeli v brezgotovinski družbi, saj omejuje osebe, ki imajo specializirane poklice, da bi lahko s svojim trdim delom preživeli. Zakaj? Poglejmo na primer trenutno globalno uveljavljene prakse v virtualnem prostoru: če oseba s tem statusom naredi izdelek (predstavo/način učenja/unikatno športno vadbo/neodvisno znanstveno raziskavo) in ga ponudi trgu za definirano ceno dostopa, je to jasno gospodarski posel, za katerega se izda račun, če pa ista oseba ponudi isti projekt zainteresiranemu občinstvu v ‘konzumacijo’ brezplačno (kar je mimogrede v skladu z osnovnimi smernicami ZUIJK-a − se pravi, da je kultura dostopna vsem) ter jih prosi za donacije, pa to ni dovoljeno po slovenski zakonodaji. Na drugi strani pa bi širša možnost delovanja, kot je samo specifičen poklic na odločbi, omogočila, da oseba lahko monetizira svojo osebno znamko (npr. ljudje ne bodo kupili majice/koledarja, zato ker je njegova ponudba konkurenčna, temveč predvsem zato, da bodo podprli umetnika/športnika pri njegovem delu), da s tem pridobi sredstva za preživetje in nadaljnje delo na svojem področju. Širša možnost delovanja je tudi varovalka, da med časom, ko je trg zaprt zaradi npr. epidemioloških razlogov, oseba lahko legalno deluje na drugih področjih in preživi (ne pa na primer, da so se nekateri kolegi plesalci v času karantene ponujali za otroško varstvo na črnem trgu dela, da bi preživeli).
Odgovor, ki nekako neformalno prihaja s strani ekonomistov in pravnikov, je − pa imejte še popoldanski s. p., in njim vračam vprašanje − zakaj? Če si s. p., lahko med drugim tudi plešeš, če pa imaš specializiran poklic ‘plesalec’, pa lahko SAMO plešeš. Ali ni to nelojalna konkurenca? In na drugi strani, ali si pri državi ‘zaposlen’? V tem primeru bi ti morala pripadati tudi plača, ne pa na področju kulture plačani le prispevki, če si vrhunski ustvarjalec pod klavzulo, da ne presežeš dobrih 19.000 evrov kumulativnega bruto dohodka, se pravi, da v tem primeru tudi iz popoldanskega s.p.-ja.
Osebno menim, da bi morali specializirani poklici imeti omogočeno dvotirno pridobivanje sredstev v smislu država/privatni sektor. Na primer: ministrstvo za kulturo skrbi in vlaga v strokovnost in projekte/umetnike v javnem interesu, medtem ko zasebni sektor lahko podpira mlade, še neuveljavljene profesionalce in kulturne prakse, ki ne pridejo v izbor projektov ministrstva. Tako bi bilo omogočeno, da prosti trg (vsaj delno) podpira tiste, ki zdaj izpadejo pri ministrstvu, ter bi s tem omogočili bolj raznovrstno ponudbo kulturnih dobrin − to je zdaj omogočeno le društvom (ljubiteljski dejavnosti) in zavodom v javnem interesu/javnim zavodom. In zakaj je potem pomembno vlaganje s strani ministrstva? Če poslušate Elona Muska, ko razlaga svoj projekt ‘Neurolink’, v roku desetih let ne bomo potrebovali jezika, ker bodo naši možgani vsi povezani, in v tem primeru bo podpora slovenski umetnosti nujno potrebna. Zveni futuristično? Mogoče, vendar z magisterijem na področju novih medijev in osebnim interesom do nevrologije vam povem, da je to realno.
Če jaz razumem situacijo, je pri plesnih ustvarjalcih odvisen status, ki si ga za svojo dejavnost izbere posameznik, odvisno, ali si samozaposlen v kulturi ali si samozaposlen v kulturi s pravico plačila prispevkov − tu gre večinoma za sodobni ples, nadalje plesalec kot samostojni podjetnik, plesalec kot direktor lastnega d. o. o., plesalci, ki so zaposleni v javnem zavodu, plesalci, ki so zaposleni v zasebnem zavodu … skratka − cel kup različnih oblik. Kaj bi po tvoje bila rešitev za vse, ki pa po moje sploh ni problematična, saj se vsak odloči zase, kako bo ‘izstavljal račune’, prijavljal projekte …?
Sama statusna oblika na tem mestu ni vprašanje, je pa veliko vprašanje, kaj posamezna statusna oblika nudi. Trenutno lahko opravljaš enako dejavnost (ples) pod različnimi statusnimi oblikami, vendar je velika razlika, kako lahko do nje prideš − v primeru specializiranih poklicev moraš pred komisijami dokazati svojo usposobljenost, medtem ko če odpreš s. p., d. o. o., d. n. o., ti tega ni treba. Naslednja razlika: če si gospodarski subjekt, ti pripadajo vse rešitve za gospodarstvo, poleg tega se lahko v krizi ukvarjaš z drugo dejavnostjo. Če si zaposlen, mora tvoj delodajalec poskrbeti zate. Če si specializiran poklic v kulturi ali športu, lahko samo ‘plešeš’, ker ti tako piše na odločbi. In kaj v primeru, ko ti je prepovedano plesati? Da bodo politiki lažje razumeli, kaj to pomeni v praksi, jim predlagam preprosto vajo: naj gredo v lokalno banko in zaprosijo za kredit za osnovna sredstva ter pri tem navedejo, da imajo specializirani poklic v kulturi ali športu. V realnosti to pomeni, da so tisti, ki so si upali vlagati v osnovna sredstva, to delali s krediti za fizične osebe in pri tem dostikrat pod hipoteko dali nepremičnine svojih staršev in partnerjev, ker država nima shem za take investicije. Te osebe so skupaj z ostalimi, ki so jim pri tem pomagali, ta trenutek popolnoma izpostavljene, in ne po svoji krivdi.
Kar se tiče samozaposlenih v kulturi s pravico plačila prispevkov, je pa dejstvo, da splošna javnost ne razume tega statusa, večinoma tudi zato, ker se ga ne predstavi v razumljivem kontekstu. Vsi mislijo, da dobivajo kulturniki nekaj ‘zastonj’ od davkoplačevalcev − zakaj ne razmišljajo enako na primer o vojakih ali policajih? Država v primeru tega statusa zahteva, da je oseba vrhunska v svojem delu ter da hkrati ne zasluži več kot dobrih 19.000 evrov na leto kumulativnega bruto prihodka (se pravi iz vseh virov), kar po odbitku normiranih stroškov dejansko pomeni največ 3.800 evrov letno brez olajšav za družinske člane, regresov, plačanih počitnic …. V zameno umetnik nudi vrhunske storitve/stvaritve pod cenovno dostopnimi pogoji − drugače preseže cenzus. Prepričan sem, da bi se vsak kulturnik strinjal, da bi se ta ponudba lahko izenačila z gospodarskim sektorjem, vendar ne verjamem, da bi dobitniki slovenskih gospodarskih gazel pristali na take pogoje zato, da imajo plačane prispevke. Se pravi, lahko zaključimo, da gre za strateško dobro investicijo države z malim rizikom.
Verjetno je bilo najbolj problematično to, da se je ples znova obravnaval med zadnjimi kategorijami, ali pač ne? Kaj je motilo?
Moje pisanje je bilo predvsem dobronamerno, v pomoč vladi, da bi sploh razumela, kaj se dejansko dogaja, in lažje sprejemala ukrepe na področju, ki ga ne pozna. Vse, kar želim, je, da država zdaj v času pričakovanja drugega vala pandemije nalije čistega vina in sprejme posledice. Če je ples ‘prepovedana’ panoga, ker v svoji biti ne more slediti socialni distanci v zaprtih prostorih in delovanju z maskami − potem povejte, kaj bo z nami. Če smo iz danes na jutri postali ‘družbeni balast’, nam dajte subvencionirane opcije preusmeritev v druge dejavnosti, če smo strateško pomembni v daljšem roku, poskrbite za nas − tudi mi si nismo ‘izmislili’ pandemije. Ta informacija je pomembna − najemnine in krediti za plesne dvorane tečejo, mi pa ne vemo, kaj bo z našim poslanstvom v prihodnji sezoni. Vendar v primeru naše ‘ukinitve’ naj se država zaveda, da bodo strokovnjaki pobegnili v tujino, ogroža se slovenska živa kulturna dediščina (folklorne skupine), mladega kadra ne bo, ker bo njihova odločitev vplivala tudi na delovanje Fakultete za šport, Akademije za ples, Konservatorija za glasbo in balet … Ostali bodo le ljubiteljski plesalci, ki bodo po letu ali dveh, ko bo epidemija mimo, spet na uro najeli dvorano lokalnega gasilskega doma in v njej poučevali, organizirali in postavljali ljubiteljske projekte.
Se ti kljub temu ne zdi, da ste bili vsi nekoliko neučakani? Pandemije si ni izmislila slovenska vlada, pač pa je bil ves svet v ‘lockdownu’. Niti nismo država, ki bi že prej blazno skrbela za plesno kulturo, kajne?
Ne gre za plesno kulturo, čeprav osebno menim, da je ples zelo močno vtkan v slovensko družbo in je zmeraj bil, ne glede na podporo države. In res je, ni si slovenska vlada izmislila pandemije, osebno menim, da se je vlada generalno dobro odzvala. Vendar ponavljam, specializirani poklici ne smemo delati ničesar drugega kakor ‘plesati’ (ali ‘malati’ ali igrati …), nekateri imamo za svoje delovanje kredite in najemnine ter prazne dvorane. Zato izpostavljam to problematiko. Poleg tega pa ljudem s svojim delom ne nudimo samo ‘zabavljaštva’, temveč tudi možnost kontinuiranega dela na svojem telesu, se pravi − izboljševanja psihofizičnega zdravja − ali nudimo drugačen uvid v družbo skozi naša umetniška dela.
Da je vse skupaj posledica zamujenih let, ni dvoma. Kakšna rešitev bi bila po tvoje pravilna, pa kljub temu ne bodo vsi zadovoljni?
Menim, da ples ter druge negospodarske dejavnosti lahko preživijo taka izredna stanja in se naravno razvijajo po principih prostega trga, če se jim nudijo bolj svobodni in enaki pogoji delovanja. Zato upam, da bo katerakoli vlada vsaj razmislila o navedenih predlogih za specializirane poklice. Uveljavitev predlogov državnega proračuna ne bremeni in hkrati omogoči, da se lahko preživimo tudi z drugimi viri kot do zdaj, če je to potrebno.
Izpad dohodka, neizvedeni projekti, neizpeljane predstave, prazne plesne šole … − vse to je posledica situacije, a seveda ne samo na plesnem področju. Kakšen je naslednji korak po tvoje?
Če pogledamo statusno, se samostojni podjetniki in gospodarske družbe pokrivajo z ukrepi za pomoč gospodarstvu in po mojem mnenju trenutno najlažje dihajo od vseh naštetih. Za zaposlene je zakonsko tudi poskrbljeno, problem pa nastane pri tistih, ki so pregovorno ‘ne tič ne miš’. Ti za zdaj nismo pokriti nikjer in veliko jih tudi ne sodeluje z javnimi zavodi, ki razumejo stisko svojih ‘pogodbenih partnerjev’ ter jim finančno pomagajo v okviru svojih možnosti.
Torej Blaž, se ti zdijo manifestacije pred ministrstvom za kulturo upravičene? Zakaj niso demonstrirali kulturniki že pred korona virusom, saj vse naštete težave izhajajo iz preteklosti?
Neposreden odgovor na to vprašanje je atomska bomba, ki bi zameglila moje dobronamerne apolitične predloge, ki jih navajam. Vendar ker je vprašanje postavljeno, odgovarjam naslednje: z eksistenčnega stališča vseh, ki se preživljamo s kulturo, so demonstracije upravičene, saj je ministrstvo za kulturo krovni organ, kot je za gospodarstvo njihovo ministrstvo. Zakaj ni bilo demonstracij prej, predvidevam naslednje: ustvarjalci se popolnoma poistovetimo s svojim poslanstvom in ga živimo v svojem mikrokozmosu ter ne sledimo dogajanju zunaj njega, ker je to za nas balast − tudi v primerih, ko zakonodaja in politika vplivata na naše delovanje. Zdaj pa je prišlo do velikega poka zaradi zunanje intervencije in je vse, kar se je nabiralo desetletja, prišlo na plan − trenutna vlada pa je zadela časovno loterijo, da se je to zgodilo v njenem mandatu. Je pa zdaj na njeni strani, kako bo stiske državljanov reševala, saj je to tudi njeno osnovno poslanstvo.
Počasi se vendarle vse odpira. Misliš, da tudi zavoljo tvojega angažmaja in ankete, ki sta jo naredila s tvojo partnerko Andrejo Podlogar?
Ne, najina raziskava nima nobene zveze z odpiranjem, to je stvar odločitev strokovnega sveta NIJZ in vlade. Nudi pa najina raziskava vsaj delni uvid, kaj lahko pričakujemo ob morebitnem novem valu epidemije s strani naših podpornikov ali za politike − ‘našega trga’. Kaj in kako so pripravljeni ‘konzumirati’ v virtualnem okolju, pod kakšnimi restriktivnimi pogoji so še pripravljeni delovati v realnem prostoru …. To so za plesalce, učitelje in organizatorje pomembni podatki, da se bodo lažje pripravili vnaprej, in zato sva tudi raziskavo posredovala celotni sceni. Tako se bomo lahko vsi pripravili, ker nama ni vseeno. Če bi se taka raziskava opravljala na področju gospodarstva, bi bili rezultati plačljivi.
Kakšen je nasvet plesnim ustvarjalcem za zaključek?
Pripravite se, kako boste delovali jeseni ob morebitnem drugem valu. Organizirajte svoje delo na način, da boste lahko preživeli, in ne zanašajte se na pomoč vlade, ker država preprosto ne bo več imela denarja. V primeru, da vaša statusna oblika ne nudi druge možnosti za preživetje kot samo ples, razmislite o tem, da bi jo spremenili − ali pa če imate možnost, ‘migrirajte’ v okolje, ki bo nudilo v tem času boljše pogoje kot pri nas.
Hvala in upam na najboljši scenarij!
