Marat Gimaev, ruski fant, ki je v svojih rosnih letih prišel v Ljubljano zaradi očeta, ki je igral v hokejski reprezentanci Olimpije, je nekaj let treniral ples v Kazini. Pozneje je postal trikratni svetovni prvak v kombinaciji desetih plesov med amaterji in finalist v standardnih plesih med profesionalci.
Letos je bil vodja zmagovalne ameriške ekipe profesionalnih plesalcev na 94. Odprtem prvenstvu Velike Britanije v Blackpoolu in sodnik Pro Am tekmovanj. Njegov govor pred vso svetovno plesno elito se je glasil nekako takole: "Ko sem bil otrok, sem gledal posnetke iz Blackpoola skoraj vsak dan. Bil sem kar zasvojen. To je bila moja inspiracija. Ta zasvojenost me je vodila skozi življenje. In to je Blackpool za tisoče plesalcev. Zame osebno, in prepričan sem, da tudi za večino od vas, sta Blackpool in ‘ballroom dancing’ (dvoranski ples) sinonima. Tole tukaj je naša Meka, naša Olimpijada! Tukaj se naučimo, kako nastopati in tekmovati na najvišji ravni, kako zmagovati in izgubljati proti sotekmovalcem, in še pomembneje, kako zmagovati in izgubljati proti samim sebi. Tekmovanje v Blackpoolu je ultimativni preizkus duha, lastne identitete in pokazatelj, koliko si dejansko vreden. Za to šolo življenja bom Blackpoolu večno hvaležen."
Trinajst dni trajajoči plesni festival, ki pod eno streho, in sicer streho znamenite dvorane Empress Ballroom, v dokaj neatraktivnem počitniškem mestecu na severozahodni obali Anglije združuje predvsem plesne pare standardnih in latinskoameriških plesov, je bil spet prizorišče tudi nekaterih drugih tekmovalnih zvrsti plesov v paru. V prvem delu festivala so potekala tekmovanja Teacher/Student (učitelj, učenec, op. u.) in Pro/Am (profesionalec, amater, op. u.), kjer profesionalni plesalci plešejo s svojimi varovanci. Mnogi plesalci se tako preživljajo in tudi financirajo svojo tekmovalno plesno kariero. Nekateri ostanejo do konca festivala in tekmujejo še s svojimi partnerji, večina v kategoriji profesionalcev, nekateri pa celo med amaterji.
Peter Majzelj, ki je pred leti končal svojo profesionalno tekmovalno kariero z Majo Geršak, je v latinskoameriških plesih tekmoval s svojo filipinsko učenko Myrno Tan. Matej Kralj, ki pleše s svojo varovanko Tatiano Lebedevo, pa je nastopil v standardnih plesih (se opravičujem, če sem še koga spregledala, vendar so se ta tekmovanja končala še pred mojim prihodom, štartna lista pa je dolga 30 strani programa in precej nepregledna). V drugi polovici festivala so plesni pari nastopili v tradicionalnih tekmovalnih kategorijah: profesionalci, amaterji, vzhajajoče zvezde, do 21 let ter seniorji, vsi v standardnih ali latinskoameriških plesih.
Tem tekmovanjem so se že tretje leto zapored pridružila tudi tekmovanja American Rhythm in American Smooth, ki so ameriške različice latinskoameriških in standardnih plesov. V American Rhythm so tekmovalni plesi ča ča ča, rumba, swing, bolero in mambo, v American Smooth pa valček, tango, slowfox in dunajski valček. Tehnika in pravila teh plesov se razlikujejo od naših, ki jim čez lužo pravijo International Style, plesnih parov, ki so prišli v Blackpool, pa je bilo le za vzorec. Med plesalci American Smootha je bil tudi Mitja Grudnik, ki zastopa Italijo in je s plesalko Erzsebet Parsin zasedel 14. mesto med 30 plesnimi pari.
Drugačne pa so številke sodelujočih parov v glavnih dogodkih Odprtega britanskega prvenstva. Profesionalnih plesnih parov je bilo na štartni listi 276 v latinskoameriških plesih, 243 v standardnih, med vzhajajočimi zvezdami 224 parov v latinskoameriških in 216 v standardnih plesih. Med vzhajajočimi zvezdami latin sta nastopila za ZDA tudi Tjaša Novak in Jordan Seawright, ki sta zadovoljna z 51. mestom, čeprav sta bila prva pod črto za naslednje kolo. Lanskoletni rezultat sta izboljšala za 32 mest pri večjem številu udeležencev. V kategorijah amaterjev je bila večja razlika v številu tekmovalcev v latinskoameriških in standardnih plesih. Vzhajajočih zvezd v latinskoameriških plesih je bilo 364, v standardnih ‘le’ 163. Med amaterji latin, kjer sta tekmovala edina dva slovenska predstavnika, je bilo na štartni listi 340 plesnih parov, v standardnih plesih pa 174.
Klemen Prašnikar in Aleksandra Averkijeva ter Damir Halužan in Anna Mashchyts so bili kot rečeno na tem najprestižnejšem svetovnem plesnem dogodku znova edini predstavniki Slovenije. Lanskoletna vice prvaka med amaterji latin, Sasha in Klemen, sta svoj rezultat ponovila in v konkurenci več kot 300 plesnih parov osvojila drugo mesto za predstavnikoma ZDA, Ferdinandom Iannaconeom in Yulio Musikhino, ki sta postala prvaka že tretjič. Tretjeuvrščena z lanskoletnega prvenstva, Damir in Anna, pa sta se tokrat morala zadovoljiti s četrtim mestom. Prehitela sta ju plesalca, ki zastopata Anglijo, Petar Daskalov in Zia James. Peta sta bila Italijana Salvo Sinardi in Viktoria Kharchenko, šesta pa Američana Austin Joson in Nino Dzneladze. Za bralce, ki ne spremljate tako redno novic iz sveta standardnih in latinskoameriških plesov, naj pojasnim, da so mednarodne kombinacije plesnih parov, o čemer pričajo raznolika imena in priimki, nekaj povsem običajnega v svetu tekmovalnega plesa v paru. To je jasen pokazatelj, koliko so plesalci pripravljeni žrtvovati za uspešno plesno kariero. Niti eden od zgoraj naštetih finalnih parov ni sestavljen iz plesalke in plesalca iste narodnosti. Včasih se preseli v drugo državo plesalec, včasih plesalka, včasih pa celo oba, če najdeta boljše pogoje za napredovanje drugje.
To velja tudi za našega Domna Krapeža, ki že več let pleše s svojo srčno izbranko Natascho Karabey iz Nemčije. Par zastopa Nemčijo med profesionalci standard. Domen, ki je svojo plesno pot začrtal v Plesnem klubu Fredi, kjer je s soplesalko Matejo Čuk osvojil 5. mesto na svetovnem prvenstvu za starejše mladince v standardnih plesih, potem pa uspešno nadaljeval svoj plesni razvoj v tujini, je dejansko najuspešnejši slovenski plesalec vseh časov, če govorimo o tekmovalnih rezultatih. Svoje odlične mednarodne rezultate je okronal z vrhunskim drugim mestom na letošnjem blackpoolskem parketu in nemški plesni zvezi priplesal zgodovinski rezultat, za katerega so mnogi nemški funkcionarji in nekdanji tekmovalci prišli čestitat Frediju. Domen namreč nikoli ne pozabi povedati, od kod prihaja, kje so njegove plesne korenine in kdo je bil njegov dolgoletni trener. To so odlike pravega šampiona, in seveda mu želimo, da bi nekega dne odnesel domov blackpoolski pokal. Ta je šel tokrat v roke paru Andrea Ghigiarelli in Sara Andracchio, ki zastopata Anglijo. Lanskoletni zmagovalni par, Arunas Bizokas in Katusha Demidova iz ZDA, se je od tekmovanj poslovil po nastopu na moštvenem tekmovanju med ekipami ZDA, Evrope, Azije in Velike Britanije, ki je eden od najatraktivnejših dogodkov Odprtega prvenstva Velike Britanije. Pripomogla sta k zmagi ameriškega moštva, pred evropskim, v katerem sta nastopila tudi Domen in Natascha. Domen in Natascha sta plesala elegantno, dinamično, doživeto in z odličnim občutkom za glasbo, ki je v Blackpoolu vedno živa. Poseben čar vsakemu Blackpoolu doda dejstvo, da vsi v dvorani zelo dobro poznamo glasbo The Empress Orchestra in jo doživljamo skozi interpretacije najboljših plesnih parov. Število samih tekmovalnih parov omogoča plesalcem, da v istem dnevu zaplešejo svoj repertoar celo petkrat ali šestkrat zapored, kar skupaj z neverjetnim vzdušjem večtisočglavega občinstva pripomore k vrhunskim umetniškim stvaritvam, ki so neponovljive in živijo samo v naših spominih.
Vsi plesalci, ki tekmujejo v mednarodni federaciji WDC, imajo za svoj glavni cilj zaplesati tako, da nekaj ponudijo gledalcu. Nekateri radi gledalce zabavajo in se ‘hranijo’ z odzivi na svoje plesne vragolije, drugi so atraktivni zaradi čustvenega naboja svojega plesa in karizme, ki seže čisto do zadnje vrste gledalcev. Nekateri so tako muzikalno ekspresivni, da s plesom obogatijo to, kar pride do nas od orkestra. Vzdušje v dvorani je vsak večer neverjetno. Plesalci dobivajo stoječe ovacije že v polfinalnih kolih, po zadnjem plesu v finalu pa gledalce ponavadi kar vrže kvišku, saj plesni gladiatorji iztisnejo iz sebe popolnoma vse, še tisto, za kar sploh niso vedeli, da imajo v sebi.
Najbolj evforično vzdušje je ponavadi ob četrtkih zvečer, ko so na vrsti profesionalni pari v latinskoameriških plesih. Sodniki takrat vedno oblečejo bele smokinge, sodnice pa izberejo svoje najbolj spektakularne večerne obleke. Seveda je tudi občinstvo vedno oblečeno v večerne toalete, kar se tudi spodobi za eleganten ambient stare, a čudovite plesne dvorane, v kateri potekajo plesni in drugi dogodki že skoraj sto let.
Letos sta v latinskoameriških plesih med profesionalci znova, že četrtič, zmagala Riccardo Cocchi in Yulia Zagoruychenko iz ZDA. Američani so bili najuspešnejši na tem tekmovanju, saj so osvojili tudi drugo in tretje mesto. Druga sta bila Stefano Di Filipo in Dasha Chesnokova, tretja pa Troels Bager in Ina Jeliazkova, ki sta še ne dolgo pred tem zastopala Dansko. Vse rezultate si lahko pogledate na www.dancefestivalresults.com ali na www. dancesportinfo.net
Ker kar veliko število naših plesalcev latinskoameriških in standardnih plesov še nikoli ni doživelo Blackpoola, predvsem zaradi tega, ker to tekmovanje ne sodi v sistem mednarodne zveze WDSF, bi vam rada povedala, da veliko zamujate. Zamujajo tudi mnogi funkcionarji Plesne zveze Slovenije ter tisti plesni sodniki in trenerji, ki še nikoli niso bili v Blackpoolu. To, da se je zgodilo, da so našim parom pred leti prepovedali plesati angleške tekme, vključno z Blackpoolom, je največji madež na vesti nekaterih ljudi iz PZS, ki so imeli svoje stolčke v WDSF-ju ‘zagarantirane’ zato, ker so pomagali razdvojiti dve pomembni svetovni plesni organizaciji. Marsikomu so bili pomembnejši lastni interesi kot nadaljnji razcvet plesa v Sloveniji. Z eno potezo so uspeli razbiti daleč najuspešnejši plesni klub v Sloveniji in podreti več desetletij trdega dela kopice plesalcev in njihovih trenerjev, ki so (smo) utirali pot med najboljše v svetu.
Poslednji Mohikanci se popolnoma sami borijo proti celotnemu svetu, pa kljub temu dosegajo vrhunske rezultate. Zdaj so že tako dobri, da si največji plesni strokovnjaki na svetu štejejo v čast, da jih trenirajo.
Ali jih bo slovenska javnost sploh kdaj imela priložnost spoznati in se jim zahvaliti za to, da ves plesni svet ve za Slovenijo ravno zaradi njih? Ali pa bo z njimi podobno kot z Andrejem Škufco in Katarino Venturini, ki ju mlajša generacija plesalcev pozna zgolj zaradi šova Zvezde plešejo, Domna Krapeža pa niti na slikah v naši dvorani ne prepoznajo, čeprav je svetovna plesna zvezda.
