Blackpool. Meka plesa se stresa!

Klemen Prašnkar in Aleksandra Averkijeva v Blackpoolu. (foto: FB)

Nekaj razmišljanj skozi oči plesne trenerke in sodnice Daniele Škofic Novak o dogajanju okoli letošnjega festivala v Blackpoolu, ki se je odvijal med 21. majem in 3. junijem, na njem pa sta kot edina Slovenca nastopila Klemen Prašnikar in Aleksandra Averkijeva.

Draga Daniela, Klemen in Saška sta napovedala tik pred nastopom v Blackpoolu, da prehajata med profesionalce in sta tudi prvič zaplesala v tej kategoriji ter zasedla 4. mesto. Kako komentiraš njuno uvrstitev in seveda prehod med ‘profije’, ki je gotovo bila logična posledica, saj sta v amaterski kategoriji osvojila, kar se je osvojiti dalo (svetovna prvaka, prvaka Blackpoola itd.)?
Pozdravljena, Barbra! Dejstvo, da sta Saša in Klemen prestopila med profesionalce po osvojitvi vseh možnih naslovov, je, kot sama ugotavljaš, popolnoma razumljivo, in menim, da sta izbrala najboljši trenutek. Ne glede na politične razprtije, ki pretresajo plesni svet, sta ostala osredotočena na svojo plesno pot in v novi, močnejši konkurenci pokazala svoj zrelostni in plesni napredek. Uvrstitev na 4. mesto je seveda več kot odlična, vendar v dani situaciji mnogo več pomenijo njuni izvrstni in prepričljivi nastopi kot pa končna uvrstitev.

Klemen Prašnikar in Aleksandra Averkijeva na letošnjem blackpoolskem parketu (foto: FB)

Če se ne motim, sta tudi edina med slovenskimi plesalci, ki sta se udeležila letošnjega Blackpoola, saj je prišlo že nekaj mesecev pred tem slovitim tekmovanjem, ki se je letos odvijalo že 96-ič, do neskladja med organizatorjem in nekaterimi glavnimi tekmovalci, ki so udeležbo bojkotirali. Lahko razloživa po domače, kaj se dogaja na blackpoolskem parketu, izza odra seveda? Plesalci, ki se festivala niso udeleželi, so napisali tudi peticijo, ki se glasi: Obstaja razlog, zakaj je bil Blackpool najboljši plesni festival na svetu.
Kar se tiče udeležbe slovenskih plesnih parov v Blacpoolu, je tako, da so se v zadnjih nekaj letih udeleževali tega prestižnega festivala le tisti, ki so se bili pripravljeni meriti z najmočnejšo konkurenco na svetu. Odkar sta nehala tekmovati Andrej Škufca in Jurij Batagelj ter po prestopu Domna Krapeža v nemško ekipo, smo imeli Slovenci le še Damirja Halužana in Klemna Prašnikarja. Sem pa tja se je odpravil pokukati v ta hram še kdo. Nekateri so prišli le enkrat in potem končali svojo plesno kariero tudi zato, ker so videli, koliko bi bilo treba še vlagati, da bi se prebili med najboljše.

Andrej Škufca in Katarina Venturini

Letos se je od ‘rednih’ tekmovalnih parov Blackpoola udeležil le par Prašnikar-Averkieva. Drugi slovenski par, Halužan-Mashchyts, je udeležbo bojkotiral tako kot še mnogo drugih plesnih parov, sodnikov in nekdanjih blackpoolskih šampionov, ki tradicionalno spremljajo festival iz prvih vrst ter bodrijo nove generacije plesalcev. Razloge za ta bojkot mogoče res najbolje ponazori moj (neprofesionalni) prevod teksta, ki so ga mnogi plesalci delili na svojih Facebook in drugih družbeno-medijskih profilih: “Obstaja razlog, zakaj so bile vedno največje želje vsakega plesalca plesati finale v Blackpoolu ali celo postati blackpoolski šampion … Blackpool in dvorana Winter Gardens sta bila sinonim za mesto, ki je dom plesalcev, mesto, kjer so plesalce bodrili in njihove nastope s spoštovanjem spremljali vsi nekdanji šampioni in plesne legende prejšnjih generacij. Navijali so za vsakogar, ki jim je bil všeč, ne glede na to, kdo je, odkod je in iz katere federacije prihaja. Zaradi tega je bil ta festival za nas, plesalce, vedno poseben in svet. Čutili smo, da je festival temeljil na integriteti in poštenosti, da sta v ospredju ljubezen in strast do plesa. V Blackpoolu so se politična nesoglasja potisnila ob stran in za en teden smo postali vsi ena ogromna plesna družina. Plesalci smo dobili platformo, da se izrazimo v svoji izbrani umetnosti, ki smo ji posvetili vse življenje, in se pomerimo med sabo na največjem odru, kar jih je.

Domen Krapež in Nataša Karabej lanska zmagovalca med profesionalci v standardnih plesih sta letošnji festival v Blackpoolu bojkotirala; pokal, ki je prehoden pa sta seveda vrnila v roke organizatorju (foto: Tomasz Rendl)

Ne glede na mnoge komplikacije političnega značaja je ta festival uspel ostati nevtralen in samostojen. Do zdaj … Žal zdaj ni več tako. Zdaj je jasno, da festival favorizira določeno organizacijo in njihove osebne ter finančne interese, ki pa nikakor niso interesi plesalcev. Ko se več kot 90 nekdanjih plesnih velikanov odloči javno sporočiti, da takega Blackpoola ne morejo podpreti in jih zato ne bo, se moramo vprašati, zakaj. Katere so tiste drastične spremembe v novi usmeritvi organizacije festivala, ki so sprožile tak odpor? Odstranitev dolgoletnega, spoštovanega in priljubljenega glavnega sodnika in MC-ja, Marcusa Hiltona MBE;. Oznanitev posebnega trening kempa v prostorih Winter Gardens tik pred začetkom festivala in celo z učitelji, ki so v sodniškem panelu (kar je bilo do zdaj strogo prepovedano!) Vse to se je reklamiralo na uradnih straneh organizatorja BECL (Blackpool Entertainment Company Limited)! Vključitev posameznikov v sodniške panele, ki nikoli sami niso plesali med profesionalci niti v standardnih niti v latinskoameriških plesih (tradicionalno so Blackpool vedno sodili nekdanji šampioni). Netransparentnost sodniških panelov. Seznami sodnikov za dnevni in večerni panel je bil objavljen na straneh organizatorja, vendar se je nekaj povabljenih sodnikov zaradi zgoraj naštetih sprememb sojenju odpovedalo, a so bili še kar na seznamih. Nobenih obvestil o spremembah, razlogih zanje ali dopolnitev panelov z novimi imeni, torej se ne ve, kdo bo sodil (to so sicer pozneje objavili). Nenazadnje, mogoče še najpomembneje za nas plesalce, je nespoštljivo vedenje do nas s strani organizacije, ki se promovira s parolami, da delajo v naše dobro. Ob naših javnih vprašanjih o razlogih za odstavitev g. Hiltona smo bili javno zasmehovani z odgovori v stilu: “Vi ste samo plesalci, ukvarjajte se s plesom in bodite tiho.”

Janette Manrara Škorjanec in Aljaž Škorjanec bosta gosta Parade plesa 10. julija ob 18.45 na TV3 (foto: Lea Slapar)

Pogovarjala sem se tudi z našim nadvse uspešnim plesalcem, ki deluje v Angliji, Aljažem Škorjancem, ki je v intervjuju za oddajo Parada plesa povedal, da je nekakšen mediator med organizatorji in plesalci, ter upa, da se ta zagata reši na miren način. Meniš, da je to možno?
Aljaž je zaradi svoje priljubljenosti medijsko zelo izpostavljen v Angliji. Med drugim so on in njegovi kolegi iz plesno-tekmovalnega šova Strictly Come Dancing pomagali napolniti angleške plesne šole z masami plesa željnih mladih ljudi. Kot naš nekdanji tekmovalec je tako kot mnogo plesalcev njegove generacije vzljubil Blackpool in razume pomembnost le-tega v svetovnem merilu. Zdi se mi pohvalno, da je poskusil svoj vpliv usmeriti v reševanje sporov med organizatorji in drugimi glavnimi akterji v tej zgodbi, saj on osebno nima popolnoma ničesar od tega, hkrati pa mu nihče od udeleženih v sporu ne more škoditi. S tega zornega kota je idealen mediator, vendar menim, da žal ni veliko upanja, da bi bil uspešen. V ozadju sporov so netransparentnost delovanja pomembne svetovne plesne organizacije, zasebni finančni interesi in nastopanje s pozicije moči, kar je eskaliralo z zgoraj omenjenimi spornimi akcijami, ki so privedle do masovnega revolta v svetu dvoranskega (športnega) plesa.

Barbara Nagode Ambrož (v ciklamni obleki, 7. z desne) je bila ena od sodnic na tekmi The Open (foto: FB)

In tik pred Blakpoolom se je v sosednji dvorani organizirala nova tekma, imenovana The Open, kjer so zaplesali tisti, ki se niso udeležili blackpoolskega festivala. Med sodniki je bila tudi naša Barbara Nagode Ambrož, ki je zapisala na FB, da se je zgodilo nekaj revolucionarnega. Kakšno pa je tvoje mnenje, bosta ostali dve tekmovanji?
Težko je predvideti, kaj se bo zgodilo v prihodnje. Tekmovanje The Open je bilo organizirano tudi (ali prvenstveno?) za zbiranje pomoči za plesalce iz Ukrajine. Ker je bilo organizirano v fantastični dvorani Tower Ballroom v Blackpoolu, kjer je mnogo let potekal Blackpool Junior Dance Festival, je celotno vzdušje zelo spominjalo na ‘pravi’ Blackpool. Tam so nastopili mnogi plesni pari, ki so se javno odrekli nastopu na parketu Winter Gardens. Igral je odličen orkester, vodja ceremonije pa sta bila ‘odstavljeni’, zgoraj omenjeni Marcus Hilton, ki se mu je pridružil Bryan Watson. Oba veljata za legendi med plesalci, Hilton kot nekdanji šampion v standardnih plesih in Watson v latinskoameriških. Vsekakor je bil dogodek na izjemno visoki kakovostni ravni, tako z vidika organizacije kot z vidika kakovosti sodelujočih plesnih parov. Vse skupaj je bilo za vse sodelujoče tudi zelo čustveno, deloma zaradi postavljanja po robu korupciji, deloma pa zaradi občutka, da pomagajo sotekmovalcem iz Ukrajine.

Damir Halužan in Anna Mashchyts na tekmi The Open, kjer sta prvič zaplesala med ‘profiji’.

Na tej tekmi sta zaplesala Halužan & Maschytsova (zdaj poročena Halužan op.u.) in bila osma tudi med ‘profiji’. Kako komentiraš ta rezultat?
Tudi Damir in Anja sta izbrala letošnjo sezono za prestop med profesionalce. Ker nisem bila tam, težko komentiram rezultat, še posebej zato, ker so se po dveh letih kovida plesni pari različno razvijali. V finalu so bila mnoga zveneča imena, to pa je tudi vse, kar lahko komentiram ‘s kavča’. Menim pa, da je bil čas za prestop dobro izbran, ne toliko zaradi politične situacije, temveč zato ker profesionalna konkurenca zahteva nek kakovostni preskok. Ta se pogosto zgodi najprej v glavah svežih profesionalcev in potem se pokaže tudi v samem plesu. Včasih parom taka sprememba pomaga najti svoj glas, če se lahko tako izrazim.

Daniela Škofic Novak (foto: Marko Mesec)

Zdi se, kot da nikjer na svetu ne more zavladati zdrava pamet. Kam drvimo, draga Daniela, kakšna prihodnost čaka športni ples?
Trenutno situacija ni nič kaj rožnata. Kot na vseh drugih področjih življenja je v ozadju kriza morale. Škarje in platno imajo v rokah ljudje, ki jih zanimajo predvsem lastni, zlasti finančni interesi, izkoriščajo pa idealistično, nepokvarjeno in nepreračunljivo ljubezen do plesa ljudi, ki so tej ljubezni podredili svoje življenje. Ker so nekateri glavni akterji oziroma krivci za novi razkol isti kot pred leti, ko sta se popolnoma razšli takratna profesionalna in amaterska organizacija (danes WDC in WDSF), nisem nič kaj optimistična, da se bodo stvari v bližnji prihodnosti umirile. Mogoče se bodo uspeli dogovoriti z organizatorji blackpoolskega festivala (BECL – Blackpool Entertainment Company Limited) in znova vzpostaviti neko ravnovesje sil, ki bi plesalcem nudilo transparentnejše in nevtralnejše pogoje za ‘fer’ tekmovanje, ter vrnili ugled temu dogodku. To si želi velika večina plesalcev. Drugo pa je vprašanje prihodnosti WDC-ja, ki že mnoga leta deluje zlasti v korist lastnikov podjetja, finančno in vplivnostno. Od nekdaj je bil vprašljiv njihov osebni interes pri izboru organizatorjev in sodnikov uradnih prvenstev. Zato je neuradno veljalo, da je ‘najboljši med najboljšimi’, torej pravi šampion tisti, ki zmaga Blackpool, ne pa tisti, ki zmaga na svetovnem prvenstvu WDC. Vmešavanje WDC-ja v ‘nevtralnost’ Blackpoola je zato sprožilo tako močen odziv, tako med vodilnimi strokovnjaki s področja športnega plesa kot med vodilnimi plesnimi pari. Nenazadnje, nova plesna organizacija, WDO, se je oblikovala ravno zaradi ignorantskega obnašanja vodečih ljudi v WDC-ju in z željo po bolj transparentnem in poštenem delovanju, ki bi moralo biti vodilno načelo neke svetovne plesne organizacije. Žal vse te cepitve za nas, manjše narode, pomenijo samo to, da se še tista peščica kakovostnih športnih plesalcev, kar jih imamo, v prihodnje ne bo srečevala na istih tekmovanjih in da bo njihova prepoznavnost doma še manjša in manj pomembna.