Ana Mesec v današnji kolumni razmišlja kot obiskovalka predstave.
Pred nekaj tedni sem imela priložnost po dolgem času spet obiskati gledališče in si ogledati baletno predstavo. V bistvu sem pozneje razmišljala, da se sploh ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje na kakšnem plesnem dogodku v vlogi gledalke in ne plesalke. Bilo je zanimivo gledati z druge strani in spremljati svoje občutke.
Predstava se je začela s točko baletnega zbora. Plesalke in plesalci so bili tehnično dovršeni, usklajeni v gibih, videlo se je, da so res natrenirani in fizično sposobni, njihova koreografija je bila po težavnosti na zelo visoki ravni, vsaj po mojem mnenju. Skratka, bili so pripravljeni. A kljub temu sem se v nekem trenutku ujela, da so se mi ob gledanju njihove točke občasno še vedno pojavile misli o mojem dnevu, o tem, kaj me jutri čaka na urniku, kaj bom skuhala za večerjo itd. Te misli so bile seveda tako zelo v ozadju, a še vedno so bile prisotne. Zdelo se mi je nenavadno, da me ples nekako ni tako potegnil, da bi pozabila na vse te misli in da sem potem zelo hitro pri plesalcih začela analizirati tehniko, koreografijo, opazila sem majhne izgube ravnotežja, in zdelo se mi je, da kar iščem neke napake. Vprašala sem se, kako da se mi je zdaj vklopil ta perfekcionizem, zakaj sem padla v analizo in zakaj ne morem preprosto izklopiti svojega notranjega plesnega kritika in uživati v predstavi. Spomnila sem se, kolikokrat sem se tako počutila tudi med plesom, ko kar nisem dovolila, da bi stekel skozi mene, ampak sem poskušala nadzorovati/analizirati gibe, tehniko, in me je skrbelo, če plešem dovolj ‘pravilno’. Verjetno sem ta del sebe začutila v plesalcih na odru in kar nisem bila pripravljena opustiti analize, da bi lahko videla prek teh vzorcev.
Potem pa sta na oder prišla solista, moški in ženska, in odplesala sta duet. V tistem trenutku mi je postalo jasno, da je med njima in ostalimi plesalci ogromna razlika. Ko sta začela plesati, sem občasno preprosto pozabila, da sedim na stolu gledališke dvorane, zdelo se mi je, da se je čas kar malo ustavil in da so moje misli v ozadju potihnile. Kar nenadoma mi je bilo tako zelo nepomembno, kakšna je njuna tehnika ali koreografija, v bistvu korakov sploh nisem videla, ker me je prevzelo nekaj drugega, nekaj, kar je teklo skozi gibe njunih teles do mene, občutek, ki sta ga delila z mano in ostalimi gledalci. Začutila sem, da je v njunem plesu prisotno nekaj božanskega, nekaj, kar je težko opisati z besedami, ampak lahko človek samo začuti. Zavzela sta celoten oder, celotno dvorano in njuna energija je tekla dlje kot samo do konca njunih fizičnih teles. Nisem več čutila potrebe po kakršnikoli analizi in njunega plesa nisem poskušala razumeti, ampak sem ga samo doživela, kot da sem bila tudi jaz skupaj z njima del te plesne točke. Do konca predstave sem gledala samo še ta dva plesalca, ostali me sploh niso več tako zelo zanimali. Pa ne zato, ker ne bi bili dobri ali pripravljeni, ampak ker preprosto nisem mogla odtrgati oči od teh dveh plesalcev, ki sta tako izstopala. Spraševala sem se, kaj je res tisto, kar me je pri njiju tako pritegnilo. To ni bila tehnika, njuna raztegljivost ali veliko piruet. Bila je prezenca, karizma, bila je aura, ki ju je obkrožala. Bil je delček božanskega v njiju, ki se je povezal z delčkom božanskega, ki se skriva v meni, in vse se je zdelo kot eno. Bilo je tako lepo.
Sposobnosti, da pričara tako vzdušje, nima vsak plesalec. Ko sem o tem razmišljala, sem se takoj spomnila plesalcev ali plesalk, ob katerih sem se tako počutila, ko sem jih kdaj gledala, in ni jih bilo veliko. Spomnila sem se tudi trenutkov, ko sem tako stanje v sebi začutila med plesom, a tudi teh ni bilo ogromno. Bili pa so, in zato verjamem, da ima vsak v sebi ta potencial, ampak v bistvu so redki tisti, ki potencial odkrijejo in ga delijo. Mnogo je takih, ki imajo nore fizične sposobnosti, ampak kar res naredi razliko med plesalci, sta njihova vsebina in globina. Meni je to vedno bil smisel plesa in nikoli me ni dovolj napolnila samo tehnična plat. Seveda ne morem mimo dejstva, da je tehnično znanje absolutno potrebno in da nam pomaga pri realizaciji naših zamisli in izrazu naše globine. Ampak gotovo to ni končni izdelek, je samo orodje, ki ga lahko uporabimo za prikaz neke vsebine, zgodbe ali sporočila.
Ob gledanju predstave mi je postalo jasno, kako veliko razliko zares naredi ta vsebina, občutek. In hkrati sem se spomnila, kolikokrat je kakšen trener rekel, da če na tekmovanju med plesom razmišljaš samo o tehniki in se trudiš plesati preveč ‘pravilno’, potem bodo tudi gledalci in sodniki to najprej videli. Opazili bodo podrobnosti, poskušali bodo razumeti in začeli bodo analizirati. In zelo velika možnost je, da bodo našli tudi napake. Na drugi strani pa bo zraven tebe plesal nekdo, ki morda sploh nima toliko tehničnega znanja kot ti, ampak bo s svojo prezenco pritegnil pozornost in se namesto tebe uvrstil v finale. No, baletna plesalca, ki sem si jih zapomnila iz predstave, sta bila seveda tudi tehnično na zelo visoki ravni, ampak kar želim povedati, je, da mi v spominu nista ostala zaradi tega, ampak zaradi občutka, ki je ostal z mano še dolgo po tem, ko se je spustila gledališka zavesa. (Ana si je ogledala predstavo Vsi na valček v izvedbi baleta SNG Ljubljana; baletna solista pa sta bila Nina Noč in Lukas Zuschlag, op. u.)
