Bi flamenko. Ko zaplešejo one − Urška Centa, Tina Habun, Vanesa Aibar, Anja Mejač

Urška Centa in Tina Habun v predstavi Eno-One (foto: Borut Bučinel)

Pogled na tri predstave ženskih ustvarjalk na letošnjem festivalu Bi flamenko

Mednarodni bienalni festival flamenka, Bi flamenko, je znova polnil glasbene ter plesne odre Cankarjevega doma (CD) Ljubljana, in to v času od 14. do 18. februarja. Torej po prvi ediciji Bi festivala 2018 (9.13. 2.) je uspešno stekla tudi letošnja druga festivalska edicija, prvi otvoritven dogodek pa bil poverjen slovenski produkciji (Zavod Flota) jazza in flamenka 14. februarja ob 19. uri v Kosovelovi dvorani ob premieri plesne predstave Eno-One plesalke in koreografinje španskega flamenka Urške Centa. Igra besed v naslovu Eno-One da misliti, je mogoče primerjava eno/enega z nečim enakim (kar naj bi se odkrilo v samem procesu) ali pač gre za angleško besedo ‘one’ (ena/eden), ko danes v slovenskih sodobnih plesnih predstavah tako radi uporabljajo angleščino, in to prav v naslovih. Vsekakor pa je naslov izzvenel preprosto, kratko in privlačno.

Eno-One

Tudi ne gre za solo projekt, ampak za novodobno povezavo urbane glasbe ( avtorstvo, izvedba: Robert Jukič, Tomaž Gajšt) in plesnega flamenka (Urška Centa) s sodobnimi plesnimi (Tina Habun) ter scenskimi utripi (oblikovanje svetlobe, video: Borut Bučinel). Avtorica projekta in koreografinja Urška Centa pojasni, da teče predstava o ženski ter njenem iskanju lastne svobode in obstoja. Ženska je določena s svojim spolom, s svojimi psihofizičnimi lastnostmi, v času zorenja in odraščanja pa se identificira z drugimi ženskami, z materjo, vse dokler se ne odcepi od družbenih ali družinskih stereotipov ter odločno in samozavestno stopi na svojo individualno pot.

V gledališkem listu pa poetično zapišejo o njej, ženski: “Njeni koraki so skupni, njena misel je lastna neštetim in njeno krilo je polje, na katerem lahko obstaja samo skupaj z njimi. Vse dokler njenega občutka pripadnosti ne preseka slutnja individualnega in vseh njenih por ne naseli vonj svobode.” O njej v procesu igre zazveni še pesniška poetika v španščini in pisnem prevodu: “/…/ besede odidejo in ona ostane sama, govori, kliče, se prepira, šepeta, dokler je praznina ne pogoltne /…/” Gledalce ob vhodu v Kosovelovo dvorano na odru pričakajo instrumenti, tudi onidve v dolgih prepletenih krilih, zajeti v svetlobnem krogu stikoma z obrazom ob obrazu. Kar nekaj trenutkov steče, preden se začnejo rahli premiki lica ob licu, vse dokler se obraza ne razkrijeta in telesi ne vzvalovita. Onidve pa kot dve sfingi zreta v daljavo, vsaka na svojem koncu razpete tkanine, ki ju povezuje in se izvije iz njunih navideznih kril. Razideta se, čeprav so njune povezave vseskozi prisotne v umetniških plesnih oblikah, v objemu z glasbeno scensko noto, tudi znova stikoma ob sočasnem objemanju godala, ko njune dlani zaokrožijo basovski fetiš. Urška Centa je izrazita plesalka gibalne estetike, njen flamenko pa poje o močeh ženske lepote, uglašene s koraki, ritmom in eleganco plesnih rok.


Predstava Eno-One ponuja kar nekaj zanimivih iztočnic, na katerih bi se lahko snovale nove povezave flamenka z novim časom. Zgodi se še duet z glasbenikom in njegovim basom, ko Urška poseže po instrumentu, tudi snuje statične zamrznitve njej, osvobojeni ženski v slavo. Svoj sodobni plesni vzklik izpoje tudi Tina Habun in se lirično zlije z glasbeno scensko svobodo. Urška Centa je avtorsko plesno-glasbeno predstavo v slogu španskega flamenka Eno-One večpomensko zasnovala, tudi celovito zaokrožila v duhu novega časa (dramaturgija: Andreja Kopač) in njej lastnem slogu plesne estetike; nova uprizoritev pa bo na sporedu CD še 1. in 3. marca.

(foto: Borut Bučinel)

Na odru Kosovelove dvorane je v soboto, 15. februarja, ob 19. uri zaplesala svoj sodobni flamenko izliv še Vanesa Aibar v avtorskem koreografskem solu Kača ( Sierpe) ob glasbenikih (skladba, kitara: José Torres Vicente, flamenko petje: Tremendo Hija, Rocio Guzmán zvočni efekti) in v produkciji Gestora de Nuevos Projectos. Na odru se predstavi sloka silhueta ženske, omrežene v šelestečem oblačilu, ki se izvija in prepogiba, vse dokler se povsem ne izlušči iz svojega zamreženega oklepa, tako kot se le kača levi. Od tu naprej njen ples svobodno osvaja odrsko površino v ritmu flamenko korakov, praktično osvobojen tradicije in drže, ko njena ženska premoč žari v plesnem spevu ter obredju, ki ga opevajo strune kitare in izpovedujeta vokala.

Kača (foto: Ajda Martinčič)

Na odru ni sama, ves čas je obkrožena s svojim glasbenim spremstvom, tudi se ji sledi v duetu s pevko, ko ena ob drugi tesno slonita, je v stiku s kitaristom in njegova kitara zajadra še v njene roke. Je temperamentna plesalka, ki ne skriva svojih ženskih strasti in čarov, ko se poigrava s svojimi lasmi ali si daje duška v kostumski ekstravaganci, tudi zakrito igra ter pleše pod velikim obodom klobuka, ki ji zakriva glavo in zakriva njen pogled (misli) pred svetom.

Vanesa Aibar se v svoji koreografiji Kača predstavi kot sodobna raziskovalka giba in prostora, v katerem snuje spekter ženskih podob, vtisnjenih v zgodovinski in sedanji prostor, prevlada pa njena prispodoba kače v pomenu poosebljene ženske moči, ko ritme flamenka bogati še poudarjen zven njenih pristnih flamenko korakov.

Prostor med nama je najin odnos (foto: Ajda Martinčič)

V Štihovi dvorani (premiera 15. februarja) je bil ob 17. uri v okroglini odrske intime uprizorjen flamenko povsem novih uvidov, sodobni scensko glasbeni koncept v drži, ki dominira na različnih (ne)ljubih poljanah življenja; o človeški neusahljivi želji po prevladi-nadvladi-uničenju. Plesno-glasbeni koncept avtorice Anje Mejač Prostor med nama je najin odnos je nastal v koreografiji plesalke španskega flamenka Anje in priznanega španskega koreografa ter učitelja flamenka Alejandra Granadosa, ob avtorski glasbi Bowrain in nastopajočih: Anja Mejač, Andraž Harauer asistent, glasbenika: Bowrain, Vasja Štukelj ter v produkciji Skladišče 172. Predstava jadra v dveh scensko zasnovanih kadrih (oblikovanje luči: Igor Remeta), po prostoru španske arene bikoborb in kavbojskega vzdušja rodeo obvladovanja bikov nekje v Teksasu, obakrat v primerni kostumski opravi (kostumografija: Sara Smrajc Žnidarčič) ter v Anjini moški interpretaciji prenapetega zvezdnika matadorja in odlične rodeo ježe (svetovalec za gib: Jurij Konjar).

Njenega matadorja krasi zvezdniška drža, ki je kar enako pokončna in dominantna kot pri plesalcu flamenka; ni pa vedno nujno, da premoč bojevnika konča morilski boj, ko tokrat na sceni obleži človek. Čeprav v vlogi nemoči poraženca, pa ta še vedno hlasta po nadvladi, lahko kjer koli, tudi na drugem koncu sveta. Naslov predstave ponazarja trenutek, ko v prostor vstopi nekdo drug, v areni je to bik, in se prostor med bikom ter matadorjem ali bikom in kavbojem, skratka med žrtvijo in morilcem, spremeni v novonastali odnos. Zanimiva zamiselna zasnova, ki flamenko izročilo aktualno umešča v sodobni čas, scensko izpoved pa skuša oblikovati nekako v slogu pouličnega gledališča, kar za jasnejši odrski vtis zahteva tudi jasno dramsko zaokroženost, in bi bil dobrodošel tudi še kak režijski rez. Predstava se zaokroži še s tretjim kadrom, ki nosi naslov Bar (prvi kader je poimenovan Rodeo de la muerte rodeo smrti, drugi pa Nekje v Teksasu), ko v prazni prostor vstopi fatalna plesalka flamenka, koketna in dominantna v svoji ženski plesni veličini originalnega flamenka, ko Anja v svoji pristni ženski vlogi, ki jo tudi odlično ponese v prostor, osvoji gledalce, na odru pa ji čestita še njen učitelj in koreograf Alejandro Granados, madridski umetnik in mojster flamenka, ki je na povabilo obeh naših flamenko plesalk (Anje in Urške) v času festivala vodil plesno delavnico za začetnike: Iskanje občutka flamenka, za plesalce flamenka pa Ples v mojem telesu, ko flamenko zanj predstavlja umetniško celovitost glasbe, vokala in plesa. Za uprizoritev Prostor med nama je najin odnos načrtujejo v CD še dve marčevski ponovitvi ( 15. in 30.).