Beton je skupina z omejeno odgovornostjo, ki pleše, kot rečejo, naj pleše

Skupino Beton Ltd. smo zasledili že na Gibanici 2011, sicer kot Betontanc Ltd. skupino Betontanca z omejeno odgovornostjo v njihovi prvi uprizoritvi TAM DALEČ STRAN (Uvod v ego-logijo)/premiera 14. septembra 2010. Predstavo potrošniških etiket in ekološkega poučevanja je uprizoril trio znanih igralcev, gibalcev in plesalcev gledališke scene Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan, kolegov še iz študentskih časov na AGRFT,, ki so se že nekaj časa pripravljali na skupno ustvarjanje v sferah odrskega eksperimenta. Njihova posebnost je ustvarjanje v kolektivni sinergiji in brez režiserja. Posebej so poudarjali, da ni bila njihova želja ustvariti predstave brez režiserja, ker pač režiserja ne želijo ali ne potrebujejo, ampak je predvsem prevladal izziv, kako lahko s skupnimi močmi, idejami in pridobljenimi izkušnjami obvladati odrske zakonitosti in se približati občinstvu.

Drugi izziv te skupine novodobnega scenskega ustvarjanja je prispel iz Novega mesta, ko jih je Anton Podbevšek Teater povabil oziroma jim naročil odrsko uprizoritev, ki bi temeljile na delih svetovnega dramatika in nobelovca Samuela Becketta (1906-1989), pomembnega avtorja sodobne svetovne dramatike, pravzaprav preroka 21. stoletja; Irca, ki je večino svojega življenja preživel v Parizu. In tako je stekla nova kolektivna uprizoritev Primoža Bezjaka, Branka Jordana in Katarine Stegnar, v kateri se jim je pridružila še četrta članica, igralka Daša Doberšek, ob tem pa je, kot je zapisano, nastala tudi nova kratica njihove družbe z omejeno odgovornostjo Beton Ltd. (združba umetnosti in podjetništva). Tudi umetnost se lahko podjetniško trži, žal obilno in prevečkrat šele po smrti umetnikov!
Naslov uprizoritve je posredovan citat iz Beckettovega romana Neimenljivi, namenjen tolmačem, simultanim prevajalcem, ki morajo sedeti v svojih kabinah in delovati, kajti če se ustavijo, so neslišni in jih kratko malo ni … Alegorični naslov v stilu Beckettove dramatike je tako blizu  našemu globalnemu času, da je pravzaprav to ta naš razpoznavni sedanjik; ko s polno paro in čez mero delujejo kopirni stroji in izdelujejo tisto, kar jim je naloženo …, nič manj osebki družbene birokracije, skratka smo v centru Beckettove dramatizacije življenja. Prevod Beckettovih besedil je izšel izpod literarnega peresa Aleša Bergerja, dramaturginja predstave pa je Andreja Kopač.

Scena uprizoritve je razdeljena na dve prostorski različici, na dva kadra; dobro zastavljena scena in oblikovanje luči so delo Son:DA. Vsak posamični prihod je zaznan v prostoru namenjenemu druženju in sprostitvi, torej bivanju. Akterji prihajajo v bivalni prostor, se identificirajo, se  sprehajajo, pijejo vodo-kavico, listajo časopise, se ogovorijo ali pač ne, imajo svoje trenutke predpriprav pred začetkom delovanja. Na  drugem delu scene pa so postavljene štiri ozke kabine, vsaka vsebuje premično poličko s slušalkami in je opremljena s stolom. Prostora pa je le toliko, da se človek lahko obrne, usede in odloži aktovko – torbo. To je delovni prostor ekipe tolmačev, ki simultano in vsak po svoje  prevajajo glas v offu (Eric Dean Scott). Njihovo besedičenje ni napadalno, je slišno, manj ali bolj razumljivo, je pač govoričenje v Beckettovem stilu, ki teče od dialoga do monologa in  zna obviseti v samoti in v temi. Beckettova razčlenjena besedila se citirajo, ponavljajo in se ob njih smiselno  gradi dramski potek, ko se v dinamiki vhodov in izhodov iz utesnjenih kabin –  njihovih prostorov delovanja luščijo odnosi in rišejo karakterni obrisi. V določenem prelomu dogajanja nepričakovano in v temi zadonijo še pristni živalski glasovi, kot je meketanje, kokodakanje … Škoda le, da se je zgodil samo en tak trenutek in da se mu ni posvetilo več ustvarjalne pozornosti … in Beckett je živalim v svojih delih dajal poseben pomen.

Na začetku in v ozadju odra se je za trenutek prikazala skrivnostna silhueta z živalsko (mišjo, kengurujevo …?) glavo, ki je očitno tam stala le toliko, da je gledalcu povišala stopnjo zainteresiranosti, kajti pojava je nemudoma in skrivnostno  izginila in je v teku dogajanja ni bilo več na spregled. Ob zaključku predstave pa so na oder prikorakala še ostala čudna ljudska bitja z živalsko glavo na ramenih, razpoznavno mišjo podobo. Glede na zaključno provociranje gledalcev in Beckettovo barvanje ljudskih značajev bi na sceni prej pričakovali obličja podgan in ne velikanske miši prijaznega pogleda, kot je dajala vtis lepo izdelana maska kostumografijnje Mateje Benedetti.
Predstava Rečem, kar mi rečejo, naj rečem je zanimiva sodobna dramska kreacija Beckettovih literarnih besedil ob glasbeni spremljavi  Dead Tongues (Janez Weiss, Jure Vlahovič). Kvartet ustvarjalcev in animatorjev Beton Ltd se je predstavil kot dobra in profesionalno uigrana umetniška ekipa. Njihovi istočasni premiki in kadriranje v dveh scenskih nivojih so delovali novodobno in prav sveže. Ilustrativni vrh pa se je zgodil v sceni skupinske gibalne animacije, ko vsi štirje sedijo vsak v svoji kabini in sočasno izvajajo koreografijo birokratskih vzgibov. Škoda le, da  niso večkrat  izkoristili teh svojih gibalnih potencialove, ki bi bili vsekakor bolj "beckettovski" kot prevečkrat  ponavljajoči se koraki  vsakdanje hoje ob sprehajanju (odhajanju in prihajanju) "neimenljivih" iz enega (prostorskega) okvira v drugega.

View Gallery 4 Photos