Še nedolgo tega so bili časi, ko naša sodobna plesna umetnost ni ravno posegala po spominih, ne plesnih in ne življenjskih, k sreči se časi spreminjajo, tudi se folklora naroda znova bere, piše in spominja. Zanimivo, da manj kot v enem mesecu nenadoma vzniknejo zgodovinski utrinki spomina, in to na dveh sodobnih plesnih premierah, najprej v Velenju, nato še v Ljubljani.
Balkan Dance Project (BDP) je mednarodni plesni producent, ki povezuje plesne umetnike iz sosednjih držav, tudi je znano, da na plesni sceni okviri kulturo narodne dediščine. V svoji zadnji plesni produkciji Se spomniš spomina? se skupaj z ustvarjalci in izvajalci, ki prihajajo iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije ter Slovenije, tudi konkretno osredotoča na folklorne zasnove glasbe, plesa in obrti narodov. Ob tem, kot zapišejo v gledališkem listu, pa se sprašujejo: “Kaj je naša kulturno-zgodovinska-folklorna dediščina? Kateri del zapuščine je še vedno živ in koliko je pomemben za narod?”
Pravzaprav si analogno vprašanje zastavi tudi koreografinja Uršula Teržan ob svojem novem projektu Uvod v Krst pri Savici, produkcija Celinka – društvo ustvarjalk sodobnega plesa, medtem ko se je poglabljala in razmišljala o epski liriki pesnika Franceta Prešerna, je zapisala: “Zanimala me je globlja misel v Krstu, ki se tiče Slovenstva, narodne zavesti. NE nacionalizma, ki ga imajo danes Slovenci polna usta. Nihče pa ni sposoben povzeti niti par zgodovinskih dejstev o Karantaniji, Prešernu ali Cankarju, razen najbolj izrabljenih dveh treh fraz.”
Balkan Dance Project je v Kulturnem domu Velenje 29. 9. 2021 postavil na oder svoj novi plesni diptih: Se spomniš spomina?, ki ga sestavljata dva krajša plesna projekta: Plenir, koncept in koreografija Daša Grgič, in Korak kameni, koreografija, koncept Ognjen Vučinić, v izvedbi plesalcev BDP: Mojca Majcen, Luka Ostrež/SLO; Zulejha Kečo, Branko Mitrović/BiH; Jakša Filpovac/SRB; produkcija BDP, Festival Velenje, Tanzelarija Sarajevo, KUD ABOMO Celje, Živimo balet Sarajevo. Plenir, pleteni koš ali jerbas, je dragocena košara, ki je klenim primorskim ženam pripomogla, da so lahko preživljale svoj rod navkljub vsem vojnam in pomanjkanju, ko so hodile v Trst prodajat kmečke pridelke. Oblečene v preprosta oblačila črnih predpasnikov so zarana, še v trdi temi vstajale, si naložile vrče z mlekom na premce, jajca dale v pleni in ga polnega vzravnano prenašale na glavi. Njihove zgodbe so botrovale idejnem konceptu, postavitvi kratkega projekta koreografinje Daše Grgič, Plenir, kjer se ekspresivno dopolnjujeta gib in glas ob pričevanju primorske ženske o mlekaricah, šavrinkah, kuharicah, še vedno prisotnih v zgodbah in zavesti domačinov, tudi so pomemben del slovenske kulturne dediščine. Koreografija likovno obarva izjemno moč in toplino primorske ženske, simbolizirane v bogati figuraliki gibalnega minimalizma, v izrazni moči plesne poetike, ki jo impresivno odigra in prediha plesna umetnica Mojca Majcen v stilizirani kostumski barvitosti (kostumografija: Anka Rener Kremžar), v sceni spominov – žita in poti tistih dni, ob glasbi Katalena, ki poglablja vizualno koreografsko impresijo.
Mojca je Ona, ženska, ki je svoje življenje otovorjena prehodila po čezmejnih poteh, možje pa jim bili v oporo, kar se pripoveduje in izpiše v koreografiji. Ko se zaključi slikovita plesna poetika o plenirju, se usuje aplavz, in bi verjetno še dlje vzklikali, celo tisti odmevni ‘bis’, če ne bi sledila kratka pavza ob menjavi scene. Bilo je povsem jasno, da je ta kratka plesna izpoved o plenirju le začetni verz, ki kliče po celoti. Kar je Daša v najinem pogovoru tudi pritrdila, saj je covid situacija tudi njim prekrižala načrte, ki so se začeli v letu 2019, nato pa se čakalo do prve možne uprizoritve. In da jih ne bi še kaj neprijetnega presenetilo, so se preprosto odločili za, kar se da, hitro akcijo s tem, kar imajo. Kot kaže, prava odločitev, ki pa že nestrpno buri nova pričakovanja.
Plesalka, pedagoginja in koreografinja Daša Grgič je Slovenka, rojena v Trstu, je pripadnica slovenske skupnosti v Italiji. Diplomantka je plesne tehnike Nikolais, diplomirala pa na NLTTCP v Firencah, svoje plesne študije potem še poglabljala pri priznani umetnici Carolyn Carlson, tudi plesala v njenem filmskem projektu s Carolyn Carlson company v Parizu. Z avtorskimi projekti in predstavami prisostvuje na različnih mednarodnih plesnih festivalih, za svoja dela pa bila deležna nagrad in priznanj. Njena dva kratka sodobna plesna filma: BodyunTitled in DIH.breath sta prvonagrajenca dveh mednarodnih festivalov: SidebySids Düsseldorf in XVI International de Videodanzaba Buenos Aiers, tudi je dobitnica Listine Mete Vidmar 2014, posebnega priznanja, ki ga podeljuje JSKD RS.
Drugi del diptiha v koreografiji Ognjena Vučinića Korak kameni se izvije iz kamnite Istre, tako Slovenske kot Hrvaške, v prepoznavni tradicionalni folklorni obliki, imenovani Nemo kolo, kjer šumno drsijo koraki, s pospeški pa odzvanjajo njih ritmi, ko kolo teče brez glasbene spremljave, sicer so lahko slišni glasovi, tudi kaka glasbena podpora.
Tokrat smo se prvič srečali s koreografom Vučinićem, ki je pri štirih letih začel z ukom baletne klasike, pozneje pa se njegova umetniška pot prevesila na sodobno plesno sceno. Od leta 2001 pa vse do danes aktivno pleše in ustvarja v Zagrebškem plesnem ansamblu, najstarejši sodobni hrvaški plesni skupini, tudi je član njihovega umetniškega vodstva. Dobitnik je nagrade Hrvaškega gledališča za najboljše predstave 2006, 2010, 2012 in je bil nagrajenec žirije na festivalu plesnih miniatur v Beogradu za koreografijo Randevu, Grand Prix pa prejel na Alžirskem festivalu plesa 2019 za predstavo Ti. Plesni projekt Korak kameni se začne z žensko, ki od nekod preleti in steče čez oder ter izgine, izkaže se kot dinamičen uvod v skupinsko sceno, kjer se zbirajo plesalci neslišnih korakov Nemega kola, ki ga koreograf členi, širi in strukturira v novo formo sodobnih skupinskih letov ter prepletov ob avtorski glasbi Filipa Voljariča in Nikole Sovilja.
Skupina plesalcev je dobro uigran tim, njih plesni tok pa fluiden, na trenutke tudi zamejen v plastiki živih skulptur, kar zahteva od vsakega posebej še svojstveno noto izraznosti. Skupinska dinamika se vrtinči ob plesni junakinji Mojci Majcen, medtem ko Luka Ostrež zadiha z vsakim svojim gibom, ga živi, tudi rahločutno niansira, in stopa v ospredje. Plesno kolo simbolizira krogotok sožitja, ki ga vije skupina. Koreograf Vučinić v avtorskem krogotoku sožitja Korak kameni ne izpostavlja le skupine, temveč tudi vsakega posamično z njegovo osebno izrazno noto. In se motiv Nemega kola gibko, plastično modificira v koreografiji skupinske dinamike, osebnih povezav, (nemih ) dialogov in časa spomina.
Plesni diptih Se spomniš spomina? je še en uspešen plesni projekt v nizu aktualnih sodobnih predstav, ki jih na gledaliških odrih uprizarja ekipa koreografov, scenskih umetnikov in plesalcev v produkciji Balkan Dance Project.
Premiera gibne zvočne uprizoritve Uvod v Krst pri Savici v koreografiji Uršule Teržan (koreografsko svetovanje Tanja Skok) je stekala v soboto, 16. oktobra, v dveh terminih, ob 19. in 20. uri, v Likovnem ateljeju vizualnega umetnika Romana Uranjeka v Ljubljani na Tavčarjevi 2, ob oblikovanju giba in izvedbi: Anje Möderndorfer, Anamarie Bagarić in Tajde Podobnik. Stanovanje kot scena je bilo tudi prilagojeno avtoričinem konceptu (scenografija Roman Uranjek), ogled premiere pa potekal v dveh terminih, kajti število gledalcev je bilo omejeno zavoljo stanovanjske prostornine in se je osem prisotnih obiskovalcev korakoma gibalo po prostoru, na začetku po zunanjem stopnišču, nato še po stanovanjski sceni vse do zaključka. Po nekaj prehojenih stopnicah se v osvetlitvi zunanjega stopnišča ugleda vizijo bele skulpture; ujeti spomin na prvo osvobojeno plesalko klasičnih spon Isadoro Duncan.
Poetični verzi Prešernove Glose ob neponovljivem glasu Polone Juh oživijo lepoto grške boginje plesa Terpsihore, ki se izvija iz ujete skulpture, tudi obudi spomin na umetnico Isadoro. Ona, bosonoga plesalka Anamaria Bagarić, se v izrazu lastne plesne estetike upočasnjeno vzpenja navzgor po stopnišču. Odeta je v prosojno lahkotnost beline (kostumografija: Meta Meguš Bizjan, Marta Vrhovec), tako kot se liki boginj tudi predstavljajo. Anamaria je plesalka klasičnih amplitud, ki jih v mehkobi ženske plesne miline širi po kamnitem stopnišču navzgor, v navdihu spominov na slavno umetnico, vse do odprtih vrat, skozi katera skupina vstopi, ona pa izgine. Po prestopu stanovanjskega praga se barvajo še toni glasbe (oblikovanje zvoka in glasbe: Mario Marolt), tudi preseneti zven vokala Marije Erjavec, ko zgosti ali lajša stanja napetosti ob novem recitalu Prešernovih verzov Polone Juh, pesnitve Uvod v Krst pri Savici. Ob zgoščenki verzov in v poltemi hodnika se ostrijo sence, ki jih napove še zven vokala, nekje na koncu pa zasluti temno kotalečo se gmoto, nato pa še razpotegne ob nogah; kaj drugega kot kosmatinčev kožuh, sijočega steklenega pogleda. Z novimi premiki se odpirajo nova vrata, verzi o slutnjah zla in bojev pa prikličejo bojevnico moči, sodobnih obtežb ritma in borbenega navdiha, plesalko Anjo Möderndorfer.
Nato sledi še vstop v veliko dvorano umetnosti, v prostor bojišča, kjer Anja bojuje svoj plesni boj z veliko jelenovo lobanjo, ki jo krasijo ostri rogovi. To je njen boj rešitve in smrti. Nekje na vrhu scenske višine pa odrski prizor zaznamujeta še scenski muzi, dve beli maski nemirnih oči.
Plesni epilog se zaključi s tercetom Tajde, ki je ob vhodu pod kožuhom kosmatinca oživljala spomine na narodne korenine davnih dni, z Anamario in Anjo. Konec pa steče skupaj z verzi, ki se s krvjo prelivajo vse do vodovja Bohinjskega jezera. Konec ali zaključek tega multimedijskega sprehoda ustvarjalcev, izvajalcev in obiskovalcev pa konča v sceni kopalnice ob blestečem lesku lestencev (oblikovanje luči: Anže Kreč), ko kaplje vode iz pipe rahlo opomnijo na rdečilo, ki priteče vse do Bohinjskega jezera; in vse tri plesalke končno odprejo oči ter vstanejo iz hladnega (ne)udobja keramične kadi.
Pesnikove rime ob glasbi in zvenu vokala se ves čas prepletajo v mimohodu obiskovalcev po tej multimedijski galeriji umetnosti, kjer stene in sobane okvirijo umetniške poslikave, uprizoritev pa teče v neposrednem kontaktu gledalcev in izvajalcev, v mimohodu plesa in korakov. Prijetno doživetje kar izpolni ta večerni galerijski obhod, tudi se ob koncu spontano odpre nenapovedana diskusija o uprizoritvi, o umetnosti časa, o pesnikovih dneh in času Isadore. Slavna in pogumna Isadora Duncan, ki sta jo vodila navdih umetnosti in nemir plesa, čeprav več lačna kot sita, ni odnehala biti to, kar je, kar nosi v sebi, navkljub težavam tistih njenih dni, ki jih nikakor ni bilo malo.
Koreografinja, izr.prof. mag Uršula Teržan, je v času koronskih virusnih restrikcijah minulega leta docela aktivno učno in praktično delovala skupaj s svojimi študentkami magistrskega študija umetnost giba na AGRFT v Ljubljani, te pa so: Anamaria Bagarić, Anja Möderndorfer, tudi Tajda Podobnik, ki je že uspešno magistrirala na začetku letošnje nove sezone. V tistem času zapor 2020-21 se tudi zavezale, da bodo naredile novi (stari) format predstave po vzoru Isadore Duncan, kot tudi videofilm v zasebnem stanovanju, takoj ko bo to mogoče. Ob njih je v projektu sodelovala tudi solo pevka Marija Erjavec, diplomantka Akademije za glasbo, ki je v času študija na AG obiskovala še obvezni program predmeta umetnost giba na AGRFT.
Med pogovori ob zaključku pa se dalo zaslediti, kako se čas zgodovine ciklično vrti, saj smo skoraj obstali ob istih vprašanjih življenjskih vsebin, tudi danes razdeljeni, razklani, skoraj tako kot Kranjci pred okoli 200 leti. Kako, zakaj? Možne odgovore pa mogoče zasledimo v umetniških delih, ki nam odstirajo nove poglede in zastavljajo nova/stara vprašanja. Nekako tako, kot se je to dogajalo po zaključku obeh plesnih uprizoritev: Se spomniš spomina?, kot tudi po galerijskem projektu Uvod v Krst pri Savici.
