Baletni vibrator gala večera

Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) je pripravilo slavnostni baletni koncert, na katerem so nastopili naši vrhunski plesalci in eminentni baletni solisti kot tudi mladi upi slovenskega baleta, nagrajenci baletnega tekmovanja TEMSIG 2010. Baletni koncert se je končal s podelitvijo strokovnih nagrad Lydie Wisiak, najvišjega slovenskega priznanja za posebne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti. Predsednik DBUS Tomaž Rode je v svojem pozdravnem nagovoru imenoval ta večer za praznik slovenske baletne umetnosti, mlade plesalce pa kot tisto svetlo luč upanja, ki bo rasla in sijala še naprej …

In tudi dejansko so izbrani mladi plesalci dali vse od sebe in se nam predstavili kot mlada baletna generacija vredna hvale: za natančnost izvedbe mladih balerin, za višave in sproščenost mladih plesalcev, za deške in mladostne nasmehe, ki ples še dodatno plemenitijo. Posebej bi izpostavila nastop mlade balerine Barbare Potokar v variaciji Aurora (M. Petipa, balet  P.I.Č.Trnuljčica), ki ni bil le dovršen ples, ampak ples balerine, ki pleše in diha z glasbo, ki čuti svoj ples in ga podarja gledalcem; enaka pohvala za njen nastop v variaciji Medere/Gusar. Užitek je bilo gledati tudi mlado Tjašo Lešnik v izvedbi Kitry/Don Kihot, gledalce pa je še posebej osvojila s svojo plesno dinamiko Monja Obrul/Raymonda (koreografiji M.Petipa).

Bojana Hinteregger, predsednica petčlanske komisije (Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode, Matjaž Marin) za podelitev  strokovne nagrade Lydie Wisiak za leto 2010, je slavnostno imenovala oba naša baletna ansambla (Balet SNG  Ljubljana in  Balet SNG Maribor) za uspešno koprodukcijsko izvedbo baletne predstave Bajadera v koreografiji Rafaela Avnikjana (po Maurisu Petipaju). Po pravilniku se podelijo lahko tri nagrade, letos so ostali pri dveh, saj gre za dve (veliki) nagradi, ki zajemata veliko več kot enoletni trud in umetniški uspeh dveh baletnih ansamblov in njihovih umetniških ter programskih vodij. Tako uspešna predstava, pravi baletni spektakel, se ne kroji od danes do jutri, kaj šele sestavljajo termini sodelovanja, če pomislimo samo na razdaljo med Ljubljano in Mariborom, na ljubljanske prostorske težave, na redno delo obeh ansamblov, ki sledita utečenim urnikom predstav, abonmajev, gostovanj … in ko gre za število sto in več ljudi.

V imenu Baleta SNG Maribor je nagrado sprejel umetniški vodja mariborskega baleta, Prešernov nagrajenec, plesalec in koreograf Edward Clug , ki je v svoji zahvali na kratko omenil izreden trud, obilno delo in umetniški nivo obeh ansamblov, kar je pripeljalo do uspešne izvedbe odrsko-scenskega baleta Bajadera, ki ga mednarodna kritika uvršča med svetovno klaso. Nagrado Lydia Wisiak 2010 pa sta v imenu  ljubljanskega baleta sprejela novi umetniški vodja baleta Irek Mukhamedov in novi ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana Mitja Bervar, in se obenem predstavila tudi ljubljanski baletni publiki.

Dosedanji umetniški vodja Jaš Otrin je umetniško vodstvo ljubljanskega baleta prevzel leta 2006, od septembra 2010 pa ga ne vodi več. Toda pogrešala sem vsaj kratko omembo imena Jaš Otrin v tem protokolarnem delu programa, kajti če že ni mogel prisostvovati tej slovesnosti, je bil gotovo v tej koprodukcijski vnemi gonilno kolo skupaj s svojim kolegom Edwardom Clugom, ki je ob svojih strokovnih in organizacijskih kvalitetah imel  tudi zaslugo, da je nivo baleta Bajadera na taki ravni, da polni velike dvorane, da ima ugodne odzive kritike in da mu je dodeljena strokovna nagrada Lydie Wisiak 2010. Baletna predstava Bajadera je premiero zagledala na Velikem odru SNG Opere in baleta Maribor 6. novembra 2009, v Ljubljani pa  22. januarja 2010. Plesni utrinek iz Bajadere je pred slavnostno podelitvijo nagrad  zaplapolal tudi po odru Linhartove dvorane, ko so v barvitosti kostumov in v plesu slavja s pridihom vzhoda zaplesale balerine obeh ansamblov: Ples s šali (solistki Lejla Pantić Šindrić in Tetiana Svitlychna ter balerine Nina Ogrinc, Eva Gašparič, Kristina Aleksova, Cleopatra Purice, Ines Uroševič, Miriana Šrot).

Veliko Bajadero sem videla januarja v Ljubljani, ko sta v glavnih vlogah Nikije in Solorja kraljevala mariborska prvaka in Prešernova nagrajenca Alenka Ribič Laufer in Anton Bogov; predstava je več kot vredna ogleda, je veličasten spektakel baletne umetnosti, kostumografije, scene in prijetne glasbene melodike skladatelja Ludwiga Minkusa. Alenka Ribič Laufer in Anton Bogov sta tudi  tokrat osvajala in s svojimi nastopi pogostila ljubljansko publiko, in sicer s pas de deux v koreografiji Davida Nixona: Hrestač/P. I. Čajkovskega in v duetu Diana in Acteon, s katerim so se slovesnosti tega večera tudi zaključile. O njunih umetniških izvedbah, o specifiki skokov in baletni eleganci je bilo že veliko izrečenega, tokrat pa bi še dodala, da sta bila izredno skladna v novih oblikah akrobatskih dvigov, ki zahtevajo odličen odskok in ravnotežje … in ko so se  težki spiralni dvigi zdeli prav lahkotni.

Strokovno nagrado Lydie Wisiakove za življenjski opus je prejel Janez Mejač, Prešernov nagrajenec ( 975), ki je izjemno zaznamoval slovenski balet v drugi polovici 20. stoletja; "danseur noble", tako ga je poimenoval nestor slovenskega baleta in plesne moderne Pino Mlakar. Janez Mejač je svoje profesionalne začetke pričel v ljubljanskem baletnem zboru v sezoni 1951/52, s sezono 1955/56 pa se začne njegov solistični opus, ki ga pripelje do prvega solista ljubljanskega baleta in se konča na začetku 80-tih. V svoji bogati in dolgi plesni karieri ( 84 solističnih vlog) je sodeloval tako z našimi kot tujimi koreografi, med katerimi sta tudi Sergej Lifar, Nadežda Muraškova … Koreografiral in režiral je praktično na vseh odrih Slovenije in zamejstva, prirejal je baletne koncerte po Sloveniji v letih od 1971-73, bilo jih je kar 73, deloval je tudi kot baletni pedagog, bil dva mandata umetniški vodja ljubljanskega baleta in bil tudi direktor SNG Opere in baleta Ljubljana.
V nizanju svojih spominov se je gospod Mejač še posebej dotaknil svoje nepozabne baletne učiteljice, pedagoginje gospe Lydie Wisiak, ki je bila  med prvimi dekleti na prvih učnih urah baletnega šolanja po ustanovitvi ljubljanskega baleta (sezona 1918/19) tudi med prvimi Slovenkami v plesni šoli Mary Wigman, se spoznavala z modernimi plesnimi trendi med obema vojnama, uspešno nastopala na znanih baletnih odrih Evrope in se po drugi svetovni vojni  z vsem srcem zapisala baletni  pedagogiki, in ki je nedvomno zaslužna za niz uspešnih slovenskih baletnih generacij. Med drugimi se je spomnil tudi svoje soplesalke balerine Tatjane Remškar, njunih skupnih vlog in uspehov.
(Dodala bi , da sem še sama imela to čast gledati in občutiti izjemni baletni duh Tatjane Remškar, slediti njenim solističnim baletnim umetninam; v spominu še živi njen lik Giselle).

Slavnostni baletni koncert 2011 je potekal v dveh delih z vmesnim  premorom. Začel se je s pas de deux  iz II. dejanja  baleta Giselle/ A. Ch. Adam v koreografiji Rafaela Avnikjana po M. Petipaju z duetom Tijuane Križman Hudernik in Erica Borrougha, protokol podelitve nagrad pa je stekel v drugem delu koncerta. Vsak solistični baletni nastop je nekaj posebnega kljub enaki koreografiji in perfekciji izvedbe, ko posamezna oseba določeni vlogi zna navdihniti nekaj povsem svojega, njej lastno subtilno energijo. Giselle Tijuane Križman H. je odsevala ezoterično, graciozno vilinsko bitje, bila je rahločutna in sanjska. (Poduhovljena gracioznost Tijuana K. Hudernik je odsevala tudi v  nemi vlogi Madone v operi Tosca G. Puccinija, v režiji  Diega de Bree,  SNG Opera in balet Maribor.)
V Mariboru sem balet Giselle (premiera 5.11.2010) gledala, ko je Giselle plesala Catarina de Meneses, balerina iz Lizbone; mlada  Portugalka je svoji  Giselle vdihnila energijo mladosti in liriko miline.
Mladostno sta zaplesala svoj duet tudi ljubljanska baletna solista Ana Klašnja in Lukas Zuschlag v igrivem plesu mladih zaljubljencev , v Balkonski sceni/ S. Prokofiev Romeo in Julija – koreografija Youri Vamos.

Na sporedu je bil še en  pas de deux, in sicer iz baleta Spartak/A. Hačaturjan po Yuriju Grigorovchu, v dobri izvedbi  novih mariborskih solistov Tetiane Svytlichna in Erica Borrougha .
Na sporedu so bile tudi krajše sodobne koreografije: Powell,TANGO/ koreografija Alleksandra Celentano, v argentinskem slogu tanga in primerni prezenci sta skladno  plesala Dana Petretič in Siniša Bukinac; radoživa koreografija Kristine Aleksove: Med polena pod kolena, na glasbo Čompe, v sproščeni dinamiki Nine Ogrinc in Eve Gašparič. Kristina Aleksova se je predstavila še z enim simpatičnim sodobnim prepletom: Obrazu v obraz, na glasbo Katalene, ki sta ga živahno odplesala Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag.
Pred koncem in med podelitvami nagrad pa je zablestel ljubljanski baletni solist Joseph Bunn v koreografiji Dinka Bogdanića na glasbo legendarnega L. S.  Amstronga  What a Wonderful World…can be. Izredna interpretacija Josepha Bunna v ritmu jazza in baletnih korakov je osvojila gledalce. Ameriški plesni stil jazz je ples gibalne ekspresije, moči in mehkobe gibanja, in tak je bil tudi Joseph Bunn, plesalec višav in mačje preže povsem zlit z glasbeno melodiko jazza. Njegov solistični nastop kakor tudi  ples v duetu in s prvakinjo ljubljanskega baleta Regino Križaj smo enako občudovali na istem odru v oktobrski predstavi Pod zvezdami, kjer sta le onadva znala v svojih plesnih gibih dihati v stilu jazza in z melodiko Armstrongove glasbe v  Bogdanićevi koreografski uprizoritvi: Čudoviti svet…je lahko(What a Wonderful World…can be).

In žal tudi na tej predstavi, nekako tako kot pri uprizoritvi baletnega večera Pod zvezdami na odru Linhartove dvorane, se je zgodilo, da bolezen ali nenadna poškodba botrujeta odpovedi dveh točk – dveh nastopov, in to praktično tik pred uprizoritvijo. Nastopili nista nagrajenki TEMSIG 2010 Tasja Šarler in Petra Zupančič, obe predstavnici Konservatorija za glasbo in balet/KGB Ljubljana. Prava smola … in  prav na istem odru … vsekakor pa škoda za gledalce in mlade baletke.

View Gallery 10 Photos