Balet je v konfliktu. Kako plesati med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo?

Med vikendom, ko je v Amsterdamu padel prvi sneg v letu, je mesto doživelo enega od prelomnih dogodkov na področju baletne umetnosti; v tamkajšnji operni hiši so se zbrali nekateri najpomembnejši akterji na področju baletne umetnosti. Združil jih je simpozij Positioning Ballet, ki ga je organiziral Nizozemski državni balet (Het Nationale Ballet), pobudo pa je dal direktor Ted Brandsen, ki je s tem dogodkom želel ustanoviti platformo za dialog med baletnimi plesalci in voditelji na svetovni ravni.

Balet je v konfliktu; goreče se drži svoje zgodovine in hkrati išče izhod v prihodnosti; je enovit in tradicionalen, a živi v svetu, kjer se mešajo različne kulture. Preživlja hitre in drastične spremembe, grožnje pa tudi razvoj, o katerih bi se moralo več razpravljati in kolektivno iskati rešitve. Povabilu so se odzvali direktorji največjih baletnih ansamblov z vsega sveta, med drugim Helgi Tomasson (direktor San Francisco Ballet), Jurij Fatejev (Mariinsky teater), Karen Kain (National Ballet of Canada), Kevin McKenzie (American Ballet Theatre), Kevin O’Hare (The Royal Ballet), Tamara Roho (English National Ballet), Nina Ananiashvili (Gruzijski državni balet), koreografi in kritiki, skratka vsi, ki v baletu nekaj veljajo. Sam sem imel srečo, da sem se lahko udeležil simpozija, saj v zadnjem času raziskujem opero in balet ter njun ekonomski okvir.

Simpozij je bil razdeljen na tri tematske sklope: zapuščina (‘Heritage’), raznolikost (‘Diversity’) in identiteta (‘Identity’) v baletu. Vsako temo je najprej predstavil vnaprej določeni govorec, nato pa je sledila diskusija z izbrano komisijo, sestavljeno iz direktorjev različnih ansamblov.
Prvo temo je začela kritičarka plesa Wiebke Huester, ki je postavila baletno zapuščino pod vprašaj. Kaj sploh je baletna dediščina? Večinoma se omenjajo samo baleti 19. stoletja in nekaj iz 20., predvsem Balanchinov opus in ustvarjalnost Ballets Russes. Kaj pa poznejša dela, Pina Bausch in John Cranko na primer? Kaj pa sodobni koreografi, ki so s svojimi dosežki dosegli sloves – Hans van Manen, Aleksej Ratmanski, Wayne McGregor in Justin Peck? Mar niso sodobne kreacije dediščina za prihodnje generacije, ki jih bodo ohranjali prav tako, kakor mi ohranjamo dela Petipaja? Če že omenjamo ohranjanje historičnih baletov, kako naj se taka dela rekonstruirajo? Način plesa je bil v 19. stoletju popolnoma drugačen kot danes, baletna tehnika je bila na precej nižji ravni kot danes, balet sam pa je imel vlogo kot razvedrilo (‘divertissement’) in ne kot akrobatski spektakel, v kar se je razvil. Dejanske koreografije Bajadere, Don Kihota in Labodjega jezera zaradi pomanjkljivih virov ne moremo postaviti prav tako, kot si jo je zamislil Petipa – pa ima sploh smisel rekonstruirati balete na avtentičen način? Aleksej Ratmanski je eden glavnih raziskovalcev zgodovine baleta in je rekonstruiral že mnogo romantičnih baletov – njegova zadnja rekonstrukcija Labodjega jezera v milanski Scali je požela velik uspeh in medijsko odmevnost. Nasprotniki te prakse trdijo, da šel dalje s časom; zakaj bi se ukvarjali s preteklostjo, medtem ko so že fizične dispozicije današnjih baletnikov tako drugačne kot včasih?

Pojem klasičnega je postavil dilemo med diskusijo: kaj je klasični repertoar v baletu in kdaj se neka baletna stvaritev šteje kot klasika? Občinstvo je podalo veliko različnih interpretacij, vendar nismo našli enega enovitega odgovora. Presenetilo me je, kako veliko baletnikov, celo direktorjev največjih ansamblov, ni znalo definirati tega termina. Pojem ‘klasično’ v baletu očitno sploh še ni bil definiran, medtem ko je že dobro poznan v glasbi in vizualni umetnosti. Neki direktor je odgovoril, da je zanj klasika vsak balet, ki je "čist, liričen in romantičen", kar vključuje samo dela 19. stoletja, izključi pa večino 20. stoletja, ves moderni balet (abstraktni baleti Balanchina, Massina in drugih), da o sodobnem plesu sploh ne govorimo. Tamara Roho, umetniška vodja English National Ballet, razume pojem striktno, kot ga definira starogrški kanon. Osebno definiram pojem s pomočjo klasične glasbe; če vzamemo definicijo klasičnega v glasbi, ugotovimo, da sta kakovost in sposobnost preživeti test časa glavna parametra, ki definirata klasiko. Neko delo mora biti tako kakovostno narejeno, da se posluša ali uprizarja še stoletja po nastanku. Če to definicijo prenesemo na balet, ugotovimo, da klasično v baletu ne predstavlja samo romantični balet 19. stoletja, temveč vse kreacije, ki so tako izjemne in priljubljene, da se še danes izvajajo na odrih, torej tudi vsa ustvarjalnost 20. stoletja in celo sodobna dela Millpieda, Pecka in drugih. Skratka, vse najboljše kreacije od samih začetkov baletne umetnosti pa vse do danes, opus pa raste še naprej.

V drugi temi je Theresa Ruth Howard, nekdanja balerina Dance Theatre of Harlem in ustanoviteljica Mobballet.org, iz prve roke predstavila težave, s katerimi se srečujejo plesalci drugih ras. Temnopolti plesalci se vsakodnevno srečujejo z zavrnitvami zaradi svoje polti ("prekine linijo zbora v Labodjem jezeru") in telesne konstrukcije ("temnopolti plesalci imajo po naravi preširok trup in preveč definirane mišice"), balet pa je še vedno predvsem bela umetnost. Misty Copeland, prva afroameriška balerina v American Ballet Theatre, je sicer pomagala razbiti stereotip, ni pa rešila težave: so ansambli v zadnjih letih zaposlili več raznolikih plesalcev zaradi nje? Če bo Copelandova ostala zgolj orodje za promocijo znamk za športno opremo, kot je Adidas, je ves trud propadel. "Veliko ljudi verjame, da umetnost predstavlja našo civilizacijo, vendar posuto z bleščicami", še doda Howard. Naše človeštvo ni samo belopolta balerina v belem tutuju, ki s svojo milino predstavlja zahodnoevropsko pravljico z belopoltim princem. Zakaj balet ne predstavlja raznolikosti in vse lepote, ki jo premore naš svet?

Michaela DePrince, balerina iz Sierra Leone, ki je preživela vojno in prišla dolgo pot od roba preživetja do solistke v amsterdamskem baletu, je dodala: "Seveda izstopam na odru; počutim se kot makova roža na polju narcis. Če pa bi bilo v skupini več makov, potem nihče ne bi izstopal in nihče v občinstvu nebi strmel vame in se čudil." Kevin McKenzie, direktor American Ballet Theatre, ansambel, ki je zaposlil Copelandovo in iz nje napravil zvezdo, pove, da sam nima ničesar proti plesalcem drugih ras. Edino, kar šteje, je odlična tehnika, karakter in muzikalnost. Pove tudi, da bi z veseljem zaposlil več temnopoltih plesalcev, če bi ti prišli na avdicije – a jih ni. Težava se torej začne že pri vzgoji; večina prebivalstva drugih ras ne goji tradicije klasičnega plesa ali glasbe in tako se ti otroci niti ne zavedajo možnosti učenja baleta. Da bi razvili baletno umetnost v drugih kulturah, so nastale iniciative kot Project Plié in štipendije, ki jih vlade namenjajo za otroke neevropskih korenin, ki jim omogočajo šolanje v baletu.

Tretja tema je prevpraševala identiteto baletnega ansambla. Na prvem mestu je to sam stil plesa (ruski stil, ki izhaja iz šole Vaganove, francoski stil, Balanchinov stil, Bournonvillov stil na Danskem, Royal Ballet v Londonu ima spet svoj stil), a identiteta je sestavljena iz drugih elementov: slavnih plesalcev, ki so oblikovali zgodovino ansambla (Rudolf Nurejev za pariško opero na primer), sam teater, v katerem ansambel nastopa, in celostna podoba, ki jo ansambel uporablja. V dobi hitrega pretoka informacij postane balet globalna zvrst; vsi baletni stili sobivajo na vseh kontinentih hkrati. Jurij Fatejev, direktor Mariinsky teatra, trdi, da je treba nacionalne stile vsekakor ohraniti. Pove še, kako dragocen je stil v Mariinsky teatru in kako ga tam negujejo. "Ko se corps de ballet v Labodjem jezeru postavi v eno vrsto, se takoj vidi njihov stil; celo Bolšoj balet se razlikuje od nas."

Drugi dan se je diskurz nadaljeval. Nedvomno bi potrebovali vsaj še en dan, da bi zadevam prišli do dna, toliko novih vprašanj in idej se je porodilo. Sočasno s simpozijem sta  v teh dveh dneh potekali dve premieri nove produkcije Nizozemskega državnega baleta z naslovom Made in Amsterdam. Glede na to, da se je toliko razpravljalo o prihodnosti baleta, je program te produkcije v dveh delih predstavil sodobna dela koreografov, ki so bazirani v tem mestu; Hans van Manen, Krzystof Pastor, David Dawson, Juanjo Arques in drugi. Nizozemski balet je definitivno eden od najbolj naprednih in inovativnih baletnih ansamblov na svetu, ki spoštuje tradicijo, a hkrati konstantno premika meje umetnosti in išče nove načine izraza.

Positioning Ballet je bil edinstven dogodek in absoluten privilegij je bila možnost osebno diskutirati z baletnimi direktorji ter izmenjati mnenja o žgočih temah s plesalci in koreografi. Mislim, da je glavni nauk, ki smo ga odnesli od dogodka, to, da je balet danes sicer v negotovi situaciji, a se vedno prilagodi, nenehno se razvija, nenehno je v gibanju. Zaradi iniciativ, kot je bila ta, smo lahko prepričani, da stremi v svetlo prihodnost.

View Gallery 12 Photos