Tri vprašanja plesalki, pedagoginji, koreografinji, organizatorki, pobudnici pisma vladi in NIJZju, šefici Libero dance centra, Azri Selimanović
Kje te je ujela korona, kje si se nahajala in kaj vse ti je prekrižala?
Korona me je ujela na Šri Lanki, vendar sva imela na srečo povratek načrtovan tako, da sva se vrnila pravočasno in se ognila zapletom z vrnitvijo. Nato se je v enem tednu stanje s korono poslabšalo, kar je za seboj potegnilo veliko hitrih odločitev. Tako je bilo treba že načrtovan in skoraj realiziran plesni festival Libero dance fest v trenutku prestaviti oz. odpovedati, čeprav je bilo prijavljenih 1300 tekmovalcev, vsi tujci so imeli že vse rezervirano, vozovnice so bile kupljene in vse je bilo že nared za realizacijo festivala. Zaprli smo vrata plesne šole ter v enem vikendu prestavili delovanje na splet, kar je za nas nekaj povsem novega. Z Matjažem sva 12. 4. načrtovala najin veliki dan in ga že drugič odpovedala zaradi izrednih razmer. Za konec pa so nam šle v nič še vse letalske vozovnice, saj bi se morali s kolektivom 24. 4. kot vsake prvomajske počitnice odpraviti na izobraževanje v NYC. Kaj vse bomo prilagajali še v prihajajočem maju, pa je uganka za vse nas.
Kako pa doživljaš tole samoizolacijo; me zanima stanje duha in telesa?
Iskreno, se srečujem z velikimi nihanji. So slabši dnevi, ko me duši in straši, da nimam odgovorov in občutka, kam vse skupaj pelje in kaj to pomeni za vse nas, večinoma pa so tu boljši dnevi, ko si najdem odgovore, naredim korake v njihovo smer, se pomirim, zadiham … načrtujem … Verjetno me drži pokonci, da po vsakem dežju posije sonce, da vsak konec pomeni začetek nečesa novega in da gotovo ne more biti huje, kot leta 2012, ko sem postavljala vse na novo, sama, od začetka. Veliko jogiram, zaradi zdravstvenih težav sem že peti mesec na posebni dieti, in mislim, da tudi to delno pripomore k boljšemu počutju, in predvsem veliko časa preživljam v naravi. Iskreno s tem, da sem doma, nimam težav, ker sem rada doma. Obožujem svoj dom in vrt. Dejstvo pa je, da je tale samoizolacija zame bolj naporna kot normalno življenje, saj se mi zdi, da že dolgo nisem toliko delala, se izobraževala, brskala o stvareh in preživljala za računalnikom toliko časa v iskanju rešitev, kako naprej, ko se to stanje zaključi. Zaključujem zadeve, s katerimi sem odlašala, ker prej nisem imela časa, in hkrati pripravljam stvari za naprej, da me trenutek, ko se sprostijo ukrepi, ne ujame nepripravljene. V bistvu sem psihično zelo dobro, ostajam pozitivna, a realna.
Kakšen bo svet po koroni, se bomo iz tega kaj naučili?
Drugačen, nikoli več ne bo, kot je bilo. Predvsem bomo vsi bolj krhki in občutljivi. Mislim, da si nikoli nihče ni predstavljal, da se lahko življenje vseh nas tako hitro ustavi oz. obrne na glavo. Tole je filmsko. Mislim, da bomo bolj hvaležni in da bomo življenje uživali s polno žlico. Izkoristili vsak trenutek svobode, ki nam bo dana, in spoštovali veliko tega, kar smo prej jemali kot samoumevno. Upam, da bomo bolj cenili drobne trenutke. Veliko odnosov je počilo, veliko se jih je okrepilo in poglobilo. Vsi, ki prej niso imeli rezerv in načrtov za težke čase, bodo, če bodo tole preživeli, začeli načrtovati. Previdnejši bomo.
Kaj bo prvo, kar boš naredila, ko bo konec izolacije?
Uffff, toliko tega. Odvisno od tega, kateri ukrep bodo sprostili. Najraje bi kupila letalsko vozovnico in nekam odpotovala, pa če tudi le za vikend. Obožujem potovanja. Potrebujem jih, hranijo mojo dušo. Za začetek pa se bom le zapeljala do obale, se sprehodila ob morju, ga vohala in pojedla dobro kosilo v lokalni gostilni. To bi bilo popolno.
P. S. Azrino pobudo, ki jo je pisala na vlado in NIJZ, si lahko preberete tukaj https://www.paradaplesa.si/ritem-izjav/azra-selimanovic-poslala-dopis-na-vlado-in-nijz-iz-srca-vas-naprosam-da-razmislite-o-cimprejsnji-sprostitvi-ukrepov-aktivnosti-plesnih-sol/
