Vstop v dvorano PTL je bil oblepljen z rumenim trakom, to je tisto opozorilo, ko kriminalna policija omeji določeno področje, ko naznanja, da je vstop v zamejeni prostor prepovedan in da so na delu forenziki. Trakovom se je sledilo že na poti do gledališča, delili (zamejevali) so preddverje in vodili v dvorano, torej v prostor dogajanja. V dvorani je vladala tema, in ko steče video projekcija, se tema počasi razblinja, napetost pa raste … Na videu se sledi upočasnjenemu gibanju dekleta (Veronike), njenemu vhodu v zapuščeno stavbo, hoji po stopnicah, gibalnim izlivom po dvoranah in ruševinah časa. Krčevito se dekle ovija okoli stebrov, lepi po klopi, zre v svojo zrcalno podobo v razbitem ogledalu, njene oči so prazne in glava se obteženo pogreza v dlani. Je to strah, ki botruje otopelo zgroženost, je pred težko odločitvijo, kakšno … Sliko simbolično zalije šum vode, se prikaže zlata ribica in si sledijo simboli življenjskih prispodob. Neizrečeno ilustrira projekcija v obliki viseče zanke … in se potrdi v odrski luči, ki osvetli ležečo Veroniko (dekle z videa) znotraj orisanih belih kontur.
Prvenec Dan potem odseva nov Veronikin izraz, umetniško preobrazbo dozorele in razmišljajoče plesalke – performanke, ki jasno in odločno izpostavlja realnost generacijskega okolja. Spomnimo se maturantke Veronike, ki je v svojem kratkem performansu Krik telesa mladostno nagajivo nakazala zloveščo preobrazbo, ali na njen humorni prispevek v nedavnem plesnem projektu The Daddy Project. Tokrat se Veronika, študentka drugega letnika Akademije za ples, sooča z bolečino in strahom obteženih psiholoških faz, ki jih neposredno in konkretno postavlja pred gledalce, se koncentrira in sprašuje, še posebno oprijemljivo pa v trenutku, ko nekaj časa nemo zre v avditorij, in ji verjameš.
K zaokroženi umetniški celoti Veronikinega prvenca so pripomogli tudi njeni gimnazijski sošolci. Skupni generacijski duh maturantov 2011 SVŠGL Umetniške gimnazije, oddelka za sodobni ples, se znova in osvežilno predstavi tudi v tej njeni uprizoritvi. Video je oblikovala njena sošolka Enya Belk s pomočjo Saša Štiha. Primerno izčiščena video projekcija je sodobno umetniško zasnovana po principu nemega filma, ki portretira in ustvarja ozračje napetosti. Snemanje je teklo v prostorih razpadajočega se ljubljanskega hotela Belvi, nekoč kraja dobrih jedi, zabave in plesa … Mlada ekipa si je želela še bolj grozljivega okolja, in so ga našli, se vzpenjali po ograji, da bi prišli do zapuščene hiše. Posneli so sobo rdečih zidov, tam pa še uničeni divan prepoln neštetih zabodenih igel …
Veronika Valdés je nadarjena mlada odrska umetnica pristnih idej in notranje energije, ki s svojim prvencem Dan potem obljublja tudi novo svežino na plesni umetniški sceni.
View Gallery
5 Photos