Atraktivno. Forenziki na plesni sceni

Vstop v dvorano PTL je bil oblepljen z rumenim trakom, to je tisto opozorilo, ko kriminalna policija omeji določeno področje, ko naznanja, da je vstop v zamejeni prostor prepovedan in da so na delu forenziki. Trakovom se je sledilo že na poti do gledališča, delili (zamejevali) so preddverje in vodili v dvorano, torej v prostor dogajanja. V dvorani je vladala tema, in ko steče video projekcija, se tema počasi razblinja, napetost pa raste … Na videu se sledi upočasnjenemu gibanju dekleta (Veronike), njenemu vhodu v zapuščeno stavbo, hoji po stopnicah, gibalnim izlivom po dvoranah in ruševinah časa. Krčevito se dekle ovija okoli stebrov, lepi po klopi, zre v svojo zrcalno podobo v razbitem ogledalu, njene oči so prazne in glava se obteženo pogreza v dlani. Je to strah, ki botruje otopelo zgroženost, je pred težko odločitvijo, kakšno … Sliko simbolično zalije šum vode, se prikaže zlata ribica in si sledijo simboli življenjskih prispodob. Neizrečeno ilustrira projekcija v obliki viseče zanke … in se potrdi v odrski luči, ki osvetli ležečo Veroniko (dekle z videa) znotraj orisanih belih kontur. 

Dan potem, avtorski projekt in solistična izvedba plesalke ter performarke Veronike Valdés vdira v prostor forenzikov, sledi procesu, ki steče  od končnega dejanja do vzročnega začetka. Video popelje gledalca v začetno fazo dekletovega stanja, je slikovita sestavljanka, ki odkriva stanja pred končnim dejanjem. Ko pa se video zaključi, Veronika začne recitandno gibanje po ploskvi odra. V ponavljajočih se gibalnih sosledjih opisuje vijuge raziskovanj, se vrača na kraj dogodka, se trudi, ustavlja in spet znova teče svojo plesno pot razkrivanja. Življenje se simbolično zaključi z izlivom zlate ribice (odlična kopija), ko zadnji dih izpljune ribico na tla, dekle pa se postavi v začetni položaj, torej tako kot so jo našli dan po(tem) smrti. In ko je akcija končana, je trebao le še odnesti telo, no, takrat pa na odru zavlada tema, toliko časa, da se  Veronika lahko vzdigne in jo nagradi slap aplavza. 

Producent predstave Plesni teater Ljubljana s programom Prvenec PTL že leta nudi pomoč mladim plesalcem in ustvarjalcem, jim omogoča realizirati njihove ustvarjalne ideje in jih predstaviti javnosti. Za Prvenec 2012 je bil izbran Veronikin avtorski solo Dan potem, do premišljena in dovolj jasno strukturirana gledališko-plesna dramatizacija realnega, vsakodnevnega dogodka. Umetniško svetovanje in dramaturgija je bilo delo Andreje Kopač, publicistke in performarke, ki se vse pogosteje predstavlja kot zanimiva dramaturginja. Svetovalec za gib pa je bil plesalec performar, koreograf in v zadnjem času tudi uspešen član igralskih ekip Gregor Luštek.
Prvenec Dan potem odseva nov Veronikin izraz, umetniško preobrazbo dozorele in razmišljajoče plesalke – performanke, ki jasno in odločno  izpostavlja realnost generacijskega okolja. Spomnimo se maturantke Veronike, ki je v svojem kratkem performansu Krik telesa mladostno nagajivo nakazala zloveščo preobrazbo, ali na njen humorni prispevek v nedavnem plesnem projektu The Daddy Project. Tokrat se Veronika, študentka drugega letnika Akademije za ples, sooča z bolečino in strahom obteženih psiholoških faz, ki jih  neposredno in konkretno postavlja pred gledalce, se koncentrira in sprašuje, še posebno oprijemljivo pa v trenutku, ko nekaj časa nemo zre v avditorij, in ji verjameš.

Tema predstave je  aktualna in popularna, tako kot so popularne vsakodnevne ekranske kriminalke, ki polnijo ušesa in oči ter burijo domišljijo generacij. Predstava Dan potem ne posega po plitvinah ekranske zasvojenosti, ampak (žal) nazorno in v opozorilo predstavlja naš slovenski prostor, grozljivko razpadajočih se poslopij, mladost brez perspektive, družbo, ki je na samem evropskem vrhu po številu samomorov. 
K zaokroženi umetniški celoti Veronikinega prvenca so pripomogli tudi njeni gimnazijski sošolci. Skupni generacijski duh maturantov 2011 SVŠGL Umetniške gimnazije, oddelka za sodobni ples, se znova in osvežilno predstavi tudi v tej njeni uprizoritvi. Video je oblikovala njena sošolka Enya Belk s pomočjo Saša Štiha. Primerno izčiščena video projekcija je sodobno umetniško zasnovana po principu nemega filma, ki portretira in ustvarja ozračje napetosti. Snemanje je teklo v prostorih razpadajočega se ljubljanskega hotela Belvi, nekoč kraja dobrih jedi, zabave in plesa … Mlada ekipa si je želela še bolj grozljivega okolja, in so ga našli, se vzpenjali po ograji, da bi prišli do zapuščene hiše. Posneli so sobo rdečih zidov, tam pa še uničeni divan prepoln neštetih zabodenih igel …

Glasbo, ki dosledno spremlja dogajanje in nazorno priča, je oblikoval Veronikin sošolec performar Beno Novak. Efektno oblikovanje luči je delo Janka Ovna. Črni kostum z belim vstavkom v ovratniku, ki domiselno in enostavno simbolizira duhovno podobo dekleta, je prispevala Gea Erjavec, Veronikina akademska kolegica, ki je svoj čas tudi maturirala na isti gimnaziji in se posvečala še likovnim ter kostumografskim študijskim oblikam.
Veronika Valdés je nadarjena mlada odrska umetnica pristnih idej in notranje energije, ki s svojim prvencem Dan potem obljublja tudi novo  svežino na plesni umetniški sceni.

View Gallery 5 Photos