Čas, da se zbudimo in letni javni nastop učencev Oddelka za sodobni ples in plesnih pripravnic B
Letni javni nastop učencev Oddelka za sodobni ples in plesnih pripravnic B, ki delujejo na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, se je letos zgodil v nenavadnih in težkih okoliščinah korona situacije. Že pripravljen nastop, načrtovan za 15. marec, je bil na veliko razočaranje otrok in pedagoginj seveda odpovedan, nato pogojno prestavljen na junij, pa na začetek septembra, pa v Linhartovo dvorano, končno pa je le prišlo do predstave 27. septembra 2020, in to v prestižni Gallusovi dvorani (ha, pa ne zaradi prestiža, ampak zaradi ukrepa o razdaljah med gledalci, zaradi česar je bilo teh sorazmerno malo, saj so bili le na redko in z maskami na obrazih posejani po velikem avditoriju …).
In seveda nobenih rožic, metuljčkov, ptičkov, roza krilc in podobnih ‘ljubkih’ točk, ki jih srečujemo na raznih šolskih produkcijah. To itak presega ustvarjalni pristop in kritični način razmišljanja pedagoginj in koreografinj Jane Kovač Valdes ter Veronike Valdes, kot tudi njunih mladih plesalk in plesalcev. Če se ozremo nekoliko nazaj: lanska tema je bila Kje pa ti živiš ? − plesno raziskovanje različnih bivalnih prostorov – čebelnjakov, žuželčjih in človeških, skromnih kolib v afriških vaseh, barak sredi smetišč na obrobjih milijonskih mest in životarjenja v begunskih centrih. Deklica iz vesolja, ki se znajde na našem planetu in išče na njem prebivališče, se razočarana vrne, od koder je prišla. Še pred letom pa so denimo ugotovili, da je ‘Branje potovanje’ in so se plesno sprehodili po literaturi za mlade, od otroških izštevank do mladostniškega podoživljanja dnevnika Ane Frank.
Letos pa je predstava z naslovom Čas, da se zbudimo boleče dregnila v eno najresnejših težav človeštva, v grožnjo vse očitnejših podnebnih sprememb. Ob vsem tem pa se nam je zgodila še pandemija. Pretirana psihoza, nasprotujoče si razlage in napotki za ravnanje kot tudi zavedanje realne nevarnosti so preplavili ves svet in novi virus covid-19 je postal težava človeštva številka ena.
Gotovo usodnejše podnebne spremembe, migracije, brezobzirno izkoriščanje naravnih virov v imenu čim večjih dobičkov, revščina so že od pomladi potisnjeni v ozadje, seveda pa obstaja med vsem povezava. Drastični ukrepi za zajezitev širjenja okužb vplivajo na svetovno ekonomijo in širjenje revščine med nepriviligiranimi. Pandemija služi politiki kot izgovor za manipulacije s prestrašeno in zato vodljivo množico, saj obljublja in že omogoča nekaterim vrsto možnosti za fantastične dobičke.
Predstava je potekala brezhibno, profesionalno, k čemur so pripomogli tudi odlični tehnični pogoji, ki jih ponuja imenitna dvorana. Vsako točko so na ogromnem zaslonu v ozadju spremljale lepe in povedne video projekcije, plesalcem pa so dodatno vlivale energijo dobro izbrane glasbene podlage in zvočni učinki. Tudi diskretni, funkcionalni in na vsebino plesov ubrani kostumi so prispevali k zaokroženi podobi predstave. Ponekod so bile kot smiseln vsebinski akcent uporabljene tudi (žal aktualne) zaščitne maske. Koreografije sta podpisali obe profesorici, vendar so nastajale po načelih sodobne plesne pedagogike: plesalci so vedno tudi soustvarjalci, medtem ko sledijo koreografovim zamislim in jih ta spodbuja, da plesu dodajajo svoj izraz in gibalne odtenke. Koreografinji sta tudi povedali, da so se v procesu nastajanja predstave zelo veliko pogovarjali, tako da so otroci natanko vedeli, za kaj gre.
Zvrstilo se je impozantno število kakšnih sto trideset otrok, starih nekako od šest, sedem let pa tja do že odraščajočih najstnikov, in to po vertikali od plesnih pripravnic do razredov od prvega do šestega. Pridobljeno znanje odraža osnovno in postopno vse višjo raven plesne kulture, a se vendar giblje v mejah možnosti, ki jih ponuja plesna šola takšnega tipa. Nabor obvladanih elementov plesne tehnike je do določene mere omejen, a jih plesalci, tudi tisti najmlajši, nadgrajujejo z izraznostjo in prezenco, pri čemer izžarevajo nekakšen ‘ekipni duh’, ki daje gledalcu občutek, da niso ‘naučeni’, ampak da natančno vedo, kaj počnejo na odru in zakaj. Vse koreografije so bile prostorsko premišljeno oblikovane, z opazno dramaturško linijo in poantami, ki so zaokrožale zaplesane vsebine.
Že na začetku je navdušila skupina fantov − bilo jih je kar deset, kar je pri nas, zlasti na ravni plesnih šol in skupin, še vedno prava redkost, saj v njih prevladujejo dekleta. Bili so res prava ‘gromska strela’, kot je bil naslov točke: dinamični, energični, v zanimivih kombinacijah malčkov z zaščitniškimi starejšimi, v prepletu skokov, padcev in razpršitev, v begu in premagovanju strahu pred silno močjo narave. Bolj lirično so izzvenele malčice – snežinke z dvema snežakoma in zatem sprva nedolžne deževne kaplje, ki pa se lahko združijo v nevarno deževje in poplave. Ritem toče, pogubnih ledenih kroglic (ples Ujma) so ujela stopala, udarjajoča ob tla, mavrica (Nasproti sonca – lok) je bila preblisk miru in lepote, veter, ki jeseni prijazno vrtinči odpadlo listje, pa uničuje, ko pokaže svojo moč (Da vas ne odpihne …).
Kumulonimbusi (tak je bil tudi naslov plesa) so težki kopasti oblaki, polni elektrike in vlage, ki prinašajo nevihte s hudimi nalivi in vetrom − pojav, ki je tudi pri nas vse pogostejši in povzroča že skoraj vsakokrat hudo škodo. Plesalci z učinkovitim kostumskim dodatkom, kopasto gmoto rahle tkanine na hrbtih, so oživili oblike teh oblakov in tesnobo, ki jo človek občuti, ko se približuje nevihta.
Postavice v črnem (Ž.L.E.D.E.N.J.E) so vedno bolj toge v gibanju, udje privzemajo oglate linije štrlečih vej dreves, ki so bila videti v ledenem oklepu prelepa, lepoto pa so na koncu plačala s smrtjo. (Vsi se še spomnimo celih gozdnatih predelov s polomljenimi mrtvimi drevesi, ki jih je uničil žled.) Smog je ples o onesnaženem zraku v velemestih in industrijskih predelih brez zelenja, človek in ostala živa bitja se dušijo, oropani temeljne potrebe po zraku. Plesalci nosijo maske (če te morda ščitijo pred virusi, pa ne pomagajo dosti proti smogu).
Gotovo najbolj pretresljiv pa je bil ples Tornado F5 v izvedbi najstarejših učenk (6.razred) in malčkov iz pripravnice 3B. Po usodnem divjanju tega strašnega vremenskega pojava je vse zravnano z zemljo, med ruševinami so tudi trupla. Dve pojavi v črnem, z maskama in rokavicami, zlovešča čistilca, podobna tistim iz časov kuge, pobirata otroška trupelca in enega za drugim vlečeta čez oder. Ta realizem, ki je seveda odrska iluzija, pa gane močneje in globlje kot resnični posnetki nesreč, potresov, vojnih spopadov in drugih katastrof, ki nam jih vsak dan posredujejo televizija in drugi mediji. Zadnjo točko z naslovom, ki ga nosi tudi predstava − Čas, da se zbudimo, je izvedla celotna skupina, v ‘offu’ na zaslonu pa so s zvrstili napisi − sicer dobro znana in grozljiva dejstva o podnebnih spremembah in njihovih posledicah za planet, ki jih bodo trpela in jih že trpijo vsa živa bitja, predvsem pa človeška mlada generacija, katere predstavniki so nas s svojim angažiranim plesom skozi celotno predstavo ozaveščali o naši odgovornosti in krivdi.
Pravi šok pa smo gledalci doživeli, ko so se na odru za sklepni poklon zbrali vsi nastopajoči s svojima pedagoginjama, prav vsi z maskami na obrazih, in se zazrli v nas gledalce, tako kot oni opremljene z maskami. In potem so si z gesto narisali na maske nasmehe! Upajmo, da so bili nasmejani tudi pod njimi − no, zdelo se je, da se jim smehljajo vsaj oči. Aplavz je bil dolgotrajen, iskren, srčen, čeprav zvočno šibak − kakršnega smo pač zmogli na redko posejani, zdesetkani gledalci, upoštevajoč predpisane razdalje. In iz dvorane smo – še vedno z maskami, odhajali nekako poklapani, s cmokom v grlu.
