Le dva aprilska večera so ljubitelji jazz plesa in glasbe lahko uživali v plesno-glasbeni predstavi Globina tesnobe koreografinje in plesalke Anje Robide na odru Stare Mestne Elektrarne, Elektro Ljubljana/SMEEL, na večer predpremiere 19. in premierne uprizoritve 20. aprila ob dvajsetih. Oba večera je bila dvorana polno zasedena.
Predstava Globina tesnobe je enkratno koncertno glasbeno in plesno doživetje v koreografiji in plesu Anje Robide, v režiji Jerneja Čamplja in glasbeni izvedbi benda: Rudolf Gas –aranžma, trobenta, vokal; Anja Strajnar – vokal; David Kocmur – kitara; Žiga Šercer – bobni, Dejan Hudoklin – bas. Predstava je nastala v organizaciji in PR: Janje Rehberger – producentka in Ule Furlan – stiki z javnostjo; izvršni producent: Smejmo se. Po svoji dramski zasnovi ob besedilu Roka Vilčnika, glasu Sabine Kogovšek in scenski izvedbi Jerneja Čamplja in Borisa Petovarja se predstava Globina tesnobe lahko opredeli kot muzikal za dušo, po svoji dramski zasnovi je to glasbeno-plesni kabaret za solo plesalko in orkester.
Koreografinja Anja Robida prihaja iz plesnih vrst Mojce Horvat, tudi je bila 25 let del njene plesne ekipe, nato se njune poti razidejo. Začela se je posvečati koreografskemu in plesnemu ustvarjanju ter pedagoškemu delu. Sodelovala je z gledališči v Novi Gorici, Trstu, imela lastne projekte, malo pred časom virusnega covid pohoda pa že razmišljala o projektu, kjer bo spregovorila o sebi, o določenih utrinkih iz lastnega življenja. In je virusni čas bil, kot kaže, pravšnji za iskanje ekipe in dogovarjanje načrtov, kajti finančne podpore ni imela, tudi je ni iskala v tem času, pa vendar ji je uspelo postaviti enkratni projekt plesno-glasbenega jazza, ki izvabi radostni vzklik: ”Oh, ta dobri stari jazz.”
Kako se lahko načrtuje in celo izvede projekt brez finančne podpore, je kar aktualno vprašanje. Prav o tem sva se na kratko, ampak mobilno na hitro pogovorili, ko je letela na kratek morski oddih: ”Z izbrano ekipo se že od prej poznamo, tudi sodelujemo, smo prijatelji in brez njih mi ne bi uspelo izvesti predstave, sploh pa v današnjem času. Ti dve leti so tekle priprave glasbenih aranžmajev ob moji izbiri skladb po motivih Toma Waitsa, tekst je posredoval Rok Vilčnik, s katerim tudi sodelujeva, kot tudi že z režiserjem Jernejem Čampljem. Na srečo sem imela na razpolago dvorano za vadbo, brez katere tudi ne bi šlo, tako da smo lahko zadnje tri tedne intenzivno oblikovali režijsko in vsebinsko celoto. Fotograf Dejan Nikolič je že od samega začetka sledil mojim koreografskim utrinkom, ko so nastajale fotografije, za katere smo se odločili, da jih na dan premiere predstavimo v sklopu fotografske razstave. ”
Ob vhodu v prostore SMEEL se je najprej sledilo fotografski razstavi Dejana Nikoliča i#myflatmystage, zamrznjenim gibalnim strukturam glavne protagonistke Anje Robida, ko je svoja gibka raziskovanja oblikovala še v stanovanju, na priročnem pohištvu. Vhod v dvorano je znova, vendar v naravni velikosti in obliki predstavil milje avtoričinega doma, zaznanega že na razstavnih fotografijah. Je zastekljena omara iz nekih dni prejšnjega stoletja, pa velika ravna miza in dva stola. Omaro je scenograf Petovar obogatil z ogledali, kot je dejala Repnikova, na vrhu te pa opazna stenska ura z dvema kazalcema, ki sta obstala na številčnici (13.25). Ob popolni scenski razsvetljavi je ustvarjalna ekipa bila že na svojih mestih, prijetno združljivih s scensko strukturo stanovanjskega vzdušja, ko je bobnarska baterija postavljena v višave omare, ob njej razporejeni še drugi člani orkestra, preostali odrski prostor z mizo in stoli pa dan na razpolago plesalki. Zvoki glasbe in poplesavanje svetlobnih krogov so prijetno naznanili začetek uprizoritve.
Glasbena scena zaživi ob vokalu Rudolfa Gasa in njegovi prodorni trobenti, še posebej v toplini jazz vokala Anje Strajnar in odličnosti izvedbe kitarista Davida Kocmurja ter Dejana Hudoklina na basu in ob ritmih tolkalca širokega razpona Žige Šercerja. Nato vstopi Ona v elegantnih belih škornjih, ko odvrže ogrinjalo in škornje, se usede, zamisli. Počasi se prebuja in vzvalovi v svoji plesni poetiki napetosti, razpotegnjenih telesnih linij, dramatičnih stisk, lomov, zlomov in organske krčevitosti. Odeta je v črn hlačni plesni kostum (kostumografija: Alja Drame), ki posebej poudari njeno gibko telesno linijo z izrazitim hrbtnim dekoltejem, kjer odseva mišična struktura gnetljivega hrbta, njenega vzdržljivega hrbtišča, ki je moralo zadržati in vzdržati nezaželeno ter nepričakovano.
Plesna pripoved protagonistke in plesne umetnice o lastnih stanjih intim ter premagovanja same sebe je docela uglašena s čutnim tonom izvirne jazz glasbe, ki se je organsko porajala ob srčnih utripih bolečine, petja, tudi v ritmih gibanja zasužnjenih Afričanov, ki so lastni zemlji služili kot tržno blago v izmenjavah za takratne produkte t. i. civilizacije onstran Atlantika v času 16.–19. stoletja. Dramsko zasnovo tega glasbeno-plesnega projekta poglablja še besedilo Roka Vilčnika, napisano prav za to projektno vsebino, ko na sceni pripovedno zaživi v interpretaciji izvrstne igralke Sabine Kogovšek; odlomek tudi zapisan v gledališkem listu: ”Človek se zateče v mraz. V mokrobo. Odpade mu listje. Požar mu sleče lubje. Edino, kar mu ostane, je glasba. Ta raskavi, zadimljeni vokal, ki ve, kaj hoče, kaj je bolečina. Pozna jo.”
Anja Robida svoje plesne presežke subtilno preliva po sceni in glasbenih tonih, tudi dramatično snuje ob živi besedi, izliva pa v stilu svojih prodornih gibkih rešitev, ko telo drhti od bolečine ali se spušča v neznane globine, obleži na tleh ali drsi po ploskvi mize, tudi nemočno zdrsne z nje, se pobira, celo znova vzleti po prostoru, ga preletava, tudi obstane, kot bi skušala nepremično prodreti do lastnih globin tesnobe, se osvoboditi vezi zasvojenosti. Soba je prostor njene osame, tudi bojišče s samo seboj in strahovi, ki jo begajo in se prepletajo z vprašanji preživetja, vse dokler se ne umiri, se usede, glasba utiša, svetloba pojenja, zasliši pa glas, ki jo poziva, naj svojo žalost popelje na sprehod v svet, ki si ga mogoče zaželi in jo zapusti. Ta dobri nasvet naznani konec, ko tudi dvorana obsedi, preden se povzdigne val navdušenja. Predstavi Globina tesnobe se sledi kot enoviti produkcijski celoti sozvočja glasbe, govora, plesa in spevnosti, zato sem vprašala Anjo Robida, zakaj le dve pomladni uprizoritvi, ko se na sceni sledi projektu, ki zasluži svetovne odre. Odgovorila je, da po intenziteti dela, ki je sledilo ob postavitvi projekta, potrebuje odmik in bo čas poletja namenila jazz plesnim delavnicam, nato pa stečejo še programi ponudb, tudi možnih ponovitev in gostovanj. Globina tesnobe je tiste vrste odrski dogodek, ki si ga ogledaš po lastni želji ali poznavanju ustvarjalcev, ki pa v toliki meri navduši in izpolni, da si želiš ponovnega ogleda še za dodaten užitek in dušo.
