Pogovor z velikima baletnima plesalcema, poznanima kot Matvienko Family, ki sta našla nov dom v Mariboru! Lahko ju boste občudovali na odru ljubljanskih Križank in sicer ob prazniku mesta Ljubljana in dnevu Evrope v ponedeljek, 9. maja ob 20.00, ko bo tudi otvoritev nove strehe Poletnega gledališča Križank.
Draga Anastasia, dragi Denis, dobrodošla na mojem portalu in seveda dobrodošla v Sloveniji, natančneje v Mariboru, ki bo, kot kaže, postal vajin dom za nekaj časa. Odločila sta se namreč, da po petnajstih letih sodelovanja z Mariinskim gledališčem v St. Peterburgu le-tega zapustita. Kako težko je bilo sprejeti to odločitev?
Živela sva v Rusiji, ja, petnajst let v prekrasnem St. Peterburgu, plesala in ustvarjala po najino v najlepšem gledališču na svetu. Najina hčerka Lisa je obiskovala gimnazijo, sin Stepan vrtec. Imeli smo krasno življenje, velik krog prijateljev in zanimivo komunikacijo ter nikoli nisva niti pomislila, da bi mesto zapustila. Ampak nekega dne se je to spremenilo, ko so ruske vojaške sile napadle Ukrajino. Kot Ukrajinca nisva mogla tega gledati mirno in sva se odločila, pa čeprav je bila odločitev res težka, zapustiti Rusijo. Kar se dogaja v naši državi, je nepredstavljivo.
Poznata Edwarda Cluga že dolgo, plesala sta njegove koreografije in najbrž vaju je z veseljem sprejel tukaj. Kaj pravzaprav konkretno počneta tukaj?
Že mnogokrat sva obiskala Maribor in nastopala v mariborskem gledališču in Maribor je tako postal že pred tem najin dom. Edward Clug je nedvomno najin velik prijatelj in velik koreograf, in ker sva zelo hitro zapustila Rusijo brez kakršnihkoli načrtov za prihodnost, sva prišla sem, kjer naju vedno čakajo prijatelji in znanci. Seveda sva se pogovarjala z Edwardom o možnostih sodelovanja in v načrtu je nekaj zanimivih ponudb, a je vse skupaj čisto prehitro za kakšno natančnejšo razlago.
Kot spremljam dogajanje, se je kar nekaj baletnih umetnikov, tudi ruskih, odločilo zapustiti Rusijo. Bi lahko to obdobje mogoče primerjali z obdobjem t. i. železne zavese, ko so Rudolf Nurejev in mnogi drugi prebežali na Zahod?
Veste, da oseba zapusti svojo rodno deželo, mora obstajati res zelo dober razlog za to dejanje.
Kako pa vidva lahko doprineseta s svojim znanjem in plesom h kakovosti mariborskega baleta?
Nastopala sva v mnogih gledališčih in mislim, da ne gre za izboljšanje kakovosti umetnikov ali gledališča, ampak dejstvo, da vsak umetnik nosi v sebi posebno duhovnost. Od vsakega umetnika se lahko nekaj naučiš oziroma se učimo drug od drugega. (Anastasa in Denis sta v času nastajanja intervjuja vodila nekaj vaj z mariborskimi plesalci in načrtujeta jih še kar nekaj; trenutno Denis vodi vaje tudi v ljubljanskem baletu. op. u.)
Omenila sta, da seveda nista sama, da sta z vama otroka. Kako sta sprejela novo okolje?
Seveda naju je skrbelo, kako bosta otroka sprejela odhod in se prilagodila novemu okolju. Ampak otrokom gre očitno vse lažje, saj veste. Hčerka Lisa z veseljem hodi v šesti razred in je zelo vesela, najin sin pa pravi: “Želim si iti v vrtec.” In to je za naju dokaz, da je dom tam, kjer se počutimo domače.
Seveda je za vaju kot aktivna plesalca pomembno, da ostaneta vsakodnevno v kondiciji, kajne?
Seveda, zelo je pomembno za vsakega plesalca, da ostane v kondiciji, vsakodnevna vaja. Tako smo navajeni od študijskih časov dalje.
Kdo pa je vplival na vajino odločitev, da postaneta baletna plesalca?
Denis: Mene so kar starši odpeljali na balet, ker sta oba bila umetnika.
Anastasia: Mene pa je plesna učiteljica vpisala v ljubiteljsko plesno skupino. In prepričana sem, da je vedno ‘nekdo’, ki odloča o tvoji usodi.
Oba sta klasično trenirana plesalca, ki pa seveda plešeta tudi moderne koreografije. Kako pomembno je za vaju to mešanje plesnih stilov, kako se klasificirata, če se sploh?
Življenje je sestavljeno iz obdobij. Na začetku kariere sva plesala največ klasiko in odplesala vse velike vloge tega stila. Nato pa sva začela spoznavati jezik modernega plesa in odprla se je druga dimenzija.
Kako pa potem gradita most med tema dvema stiloma?
Jezik plesa je brezmejna ljubezen do baleta!
In ja, klasično vprašanje. Kateri pa je vajin najbolj priljubljen balet oziroma vloga?
In midva odgovarjava tudi klasično (smeh). Vloge so kot otroci, niso ljubljeni ali neljubljeni. Se rodijo in se z njimi veselimo ter trpimo.
Kaj pa menita, da je vajina najbolj prepoznavna karakteristika, plesna seveda?
Glede na klasično in akademsko baletno izobrazbo sva vedno plesala kot duet in sva prepoznavna kot ‘Matvienko family’.
Se vama zdi, da se balet oz. baletna scena spreminja? Pri tem imam v mislih, da postaja vse bolj in bolj tehničen ter je poudarek na dobri fizični pripravljenosti plesalca in malo manj na njegovi ekspresiji?
Je nekaj resnice v vaši trditvi, da je balet vse bolj in bolj tehničen, a tehnika je čudovita, če je odplesana v harmoniji in s stilom predstave. In ja, vse se spreminja, saj balet smo ljudje, ki se spreminjamo.
Kar veliko plesalcev pa je povezanih tudi zasebno, kako takšne zveze funkcionirajo po vajinem mnenju?
Kot plesalca duetov vedno pleševa kot eno. Imava skupen cilj in poslanstvo narediti ples popoln, kar se seveda nikoli ne bo zgodilo, saj popolnost nima meje.
Sta človeka, ki sta pred trenutno situacijo imela vse skrbno načrtovano ali sta se prepuščala toku življenja?
Ja, sva takšna, ki sva imela vse zelo načrtovano, saj je disciplina v baletu zelo pomembna in včasih seveda vpliva na tok življenja. Bili so načrti, še bodo, a v tem trenutku je vse težje, a prepričana sva, da bo vse v redu.
Kakšno pa je vajino sporočilo svetu, baletnemu svetu, Ukrajini?
Bosta kar dve sporočili. Misliva, da je življenje lepo. Zanj se je treba boriti!
Hvala vama in vse dobro želim!
