Kolumnistka Ana Mesec je prepričana, da se ples zgodi sam, takrat ko se mu predamo, in tudi ples se nas globoko dotakne, če mu to dovolimo!
Pogosto se zdi, da smo plesalci tako zelo odprti ljudje, ker nam ni težko izražati svojih čustev pred občinstvom, ker smo se navajeni med plesom dotikati in spuščati ljudi v svoj osebni prostor. Opažam pa, da zelo velikokrat v zasebnem življenju ni tako. Govorim predvsem o svojih osebnih izkušnjah, a vem, da ima mnogo plesalcev, ki jih pobližje poznam, prav tako izzive z intimnostjo, bližino ali izražanjem svojih iskrenih občutkov. Sama sem vedno čutila, da mi je prek gibanja veliko lažje nekaj izraziti kot pa z besedami. Gib je vedno bil moj prvi jezik v komunikaciji, in skoraj vse ljudi, ki sem jih na kakršen koli način spustila v lasten intimni svet in bližino, sem spoznala prek plesa. Ker mi je bilo na tak način najbolj domače.
Prva stvar, ki sem jo ozavestila, je, da me je med plesom mogoče malo manj sram, ker se mi zdi, da to pravzaprav nisem jaz, ampak sem Ana v vlogi plesalke. In v tej vlogi mi je vse dovoljeno. Kot plesalka sem lahko karkoli, lahko izrazim karkoli in to ne bo narobe razumljeno. Ker ples je umetnost in v umetnosti je vse le zgodba. Tako sem dolgo mislila. Pa je res? Je res le zgodba, iluzija, ko se plesalec in plesalka med rumbo objameta, ko plesalec plesalko poboža po laseh, jo ujame, ko se ona prepusti njegovemu dotiku. Je res vse samo zaigrano, naučeno, le del koreografije? Velikokrat se to res lahko zgodi. Velikokrat se je zgodilo tudi meni, da sem bila med plesom tako zelo zaposlena s svojo lastno tehniko, s pravilnim gibanjem svojega telesa in s tem, kako bom prikazala zgodbo, ki naj bi bila karakteristična za določen ples. Kako bom v rumbi videti romantično, ženstveno, lirično, v chachachaju igrivo in zapeljivo. Mislila in skrbela sem samo zase, medtem pa pozabila, da plešem z drugim človekom, ki ima svoje občutke, svojo zgodbo. Mislim, da se to ni dogajalo samo meni, ampak se kdaj zgodi vsakemu plesalcu, ki vsak dan ‘drila’ ene in iste osnovne korake ter tehniko, se ukvarja sam s svojo lastno perfekcijo.
Ampak plešemo v paru, in lepota tega ni perfekcija, ampak komunikacija, povezava, dialog brez besed, dotik. In prav dotik lahko zelo hitro postane suh, avtomatski, prazen, če nismo popolnoma prisotni v trenutku s človekom, s katerim plešemo skupno zgodbo. Zavesten dotik je nekaj, kar seže mnogo globlje od kože. Z zavestnim dotikom pobožamo človekovo srce, njegovo dušo, pa hkrati se dotaknemo njegovih najbolj skritih in zamolčanih ran, ki jih morda ta človek ne želi deliti z nikomer. Zato se mi zdi, da si plesalci, ki smo se kar tako vse povprek z vsemi navajeni dotikati, hitro ustvarimo nekakšen ščit, blokado in se naučimo dotikati tako, da deluje globoko, pristno, pa v resnici ni. Ker je včasih preveč intenzivno soočiti se z vsem, kar pride na površje, ko se te nekdo zares zavestno dotakne, in če človeku, s katerim plešeš, ne zaupaš, potem je to kar velik izziv.
Želim si, da bi vsak plesalec izkusil, kako zelo drugače je, ko plešeš z nekom, ki te ima globoko rad, te spoštuje in se te med plesom dotika, kot da je tvoja koža najprestižnejši kos porcelana, najdragocenejši dragulj. Da nekdo s tabo zapleše rumbo z resničnimi občutki, brez igranja, brez ščita. Da se te nekdo med plesom dotika, kot da se s tabo ljubi, in ti nudi varno zavetje, če to v tebi zbudi globoka čustva. Tega nisem čutila, ko sem tekmovalno plesala, saj tudi nisem imela orodij, da bi zaupala sama sebi in svojim občutkom, ampak me je bilo tega strah. Predati se nekomu, zaupati mu, da se me zares dotakne … Veliko lažje je bilo zaigrati in ne imeti opravka s svojimi potlačenimi čustvi.
Ampak zdaj tega ne delam več, zdaj plešem z ljudmi, ki jim zaupam, zdaj se tudi jaz njih dotikam zavestno, kot da na kožo pišem zgodbo, ki jo znajo prebrati le oni. To se mi zdi res pomembno ozavestiti in posvetiti velik del svojega časa v plesnem treningu dotiku. Dotik te navdihne in tudi tehnika se sama postavi na svoje mesto, ko je telo živo, prisotno v trenutku, ko nima več skrbi. Ples se zgodi sam, takrat ko se mu predamo, in tudi ples se nas globoko dotakne, če mu to dovolimo. To je edina pot, po kateri še želim hoditi kot plesalka, ne zanimajo me več koraki, ni mi pomembno, če je ples pravilen. Želim čutiti, leteti, želim se izgubiti v dotiku in se znova najti, ko zrem drugemu človeku globoko v oči, želim postati eno z drugim telesom, ki se giblje z mano v vrtincu glasbenih not in boža mojo dušo.
