Ana Mesec. Vsak, ki si izbere ples za svoj poklic, se hitro začne zavedati, da ni dovolj, da si dober plesalec!

Ana Mesec (foto: Enja Brelih)

Naša kolumnistka Ana Mesec piše o plesu kot poklicu!

Ko sem bila malo mlajša, sem imela sanje, da bom plesalka. To so bile edine sanje, ki sem jih uspela videti, in edina prihodnost, ki sem si jo takrat želela. Plesalka in potem plesna trenerka. Ko so sošolke in sošolci na gimnaziji razmišljali, kam se vpisati na faks in kam se usmeriti naprej, da si bodo lahko zgradili neko uspešno kariero in našli delo, jaz o tem nisem prav poglobljeno razmišljala. Vedela sem, da bom plesala in delala v plesu, a nisem se ravno ukvarjala s tem, kako to realizirati. Čeprav sem se vpisala na faks, ki mi je po vsebini všeč, je bil vedno na stranskem tiru in se prilagajal plesu, ker nikoli nisem zares čutila, da si želim vse življenje delati v stroki, ki sem jo študirala. In takrat me vse to sploh ni skrbelo, imela sem študentski status, našla sem kakšno študentsko delo, občasno odvodila kakšen plesni klas, in to je bilo to. Vedno sem imela možnost nekaj početi in ne kaj dosti časa za razmišljanje o prihodnosti.

(foto: Marko Mesec)


Vse to se je hitro spremenilo, ko sem nehala aktivno plesati, in še bolj, ko se je letos iztekel moj študentski status. Kaj pa zdaj, kam in kako naprej? Tako zelo sem bila navajena tudi finančne podpore staršev, ki so vedno zelo aktivno stali z mano na poti plesne kariere, in mi seveda podporo nudijo še zdaj, ko je to potrebno, za kar sem globoko hvaležna. Hkrati pa sem se kar nenadoma znašla na točki, ko sem ugotovila, da moje čarobne plesne sanje morda v resnici niso tako zelo čarobne, ampak zahtevajo veliko dela za uresničitev. Vsak, ki si ples izbere za svoj poklic, najsi bo to profesionalni plesalec, trener, vaditelj, koreograf, se hitro začne zavedati, da za to ni dovolj le, da si dober plesalec. Še posebej, če nimaš te sreče, da se zaposliš v kakšni večji in bolj znani plesni šoli (kar se, vsaj menim, da res redko zgodi, saj je v Sloveniji včasih več trenerjev kot pa aktivnih plesalcev).

(foto: Marko Mesec)

Po mojih izkušnjah je velika večina plesalcev, ki jih poznam, na neki točki odprla s. p. in začela samostojno ‘poslovno pot’, če temu lahko tako rečemo, kar pa je velikokrat težko financirati, saj je tvoj zaslužek odvisen od ljudi, ki se udeležijo tvojih klasov. In če teh ni veliko, nastane težava. V tem primeru se nenadoma začneš ukvarjati z vsem drugim kot s plesom, saj moraš sam poskrbeti za promocijo tega, kar počneš, za organizacijo svojega urnika, ki ti ga ne sestavi tvoj šef, ampak ga upravljaš sam, za poslovni načrt, ki ‘kaj za boga sploh to je’?? V glavnem, pridobiti moraš tisoč in eno spretnost, ki niso povezane s plesom, zato da ti uspe na poslovni plesni poti.

(foto: Marko Mesec)

Hkrati mi je sploh v Sloveniji zanimivo, da velikokrat plesalci, ki morda v svoji tekmovalni karieri niso imeli nekih visokih vidnih rezultatov in plesne kakovosti, potem začnejo učiti in imajo bolj polne klase kot tisti, ki se leta in leta trudijo osvojiti naziv svetovnih prvakov na primer, potem pa ugotovijo, da jih na slovenski plesni sceni pravzaprav ne pozna veliko ljudi, ki bi obiskali njihov plesni tečaj, ker jim med profesionalno kariero ni bilo mar za svojo promocijo in se s tem začnejo ukvarjati šele, ko s tekmovanji končajo. Ker Slovenija še vedno ni ravno naklonjena objavljanju uspehov naših plesalcev v različnih medijih (z izjemo tega portala), morajo za to plesalci poskrbeti sami. Spomnim se, kako zelo mi je to šlo na živce, ko sem še tekmovala. Zdelo se mi je res brez veze, da bi se morala ob vseh treningih zdaj ukvarjati še z družbenimi omrežji in biti sam svoj svetovalec za stike z javnostmi. Pa sem ugotovila, da je na neki točki treba, vsaj na začetku, ko pač moraš nekje začeti in nekako poslati svoje kreacije v svet.

(foto: Enja Brelih)

Zdaj sem se s tem že kar spoprijateljila, pa še kljub temu nisem prav globoko zaplavala v samostojno poslovno pot, ampak plesne delavnice za zdaj vodim le kot dodatek ob moji redni zaposlitvi, ki se je pred časom zgodila. Drugo je seveda, če ti v tekmovalni plesni karieri uspe do te mere, da z dobrimi rezultati in plesno kakovostjo pridobiš velik ugled, prepoznavnost in veze, ki ti odprejo vrata za delo po končani karieri. A to ne uspe vsakemu plesalcu in redki so tisti, ki imajo voljo in predanost vztrajati s tekmovanji do 30+ leta recimo, ko šele dosežejo nek višek svoje kariere v članski kategoriji. Tukaj govorim predvsem z vidika standardnih in latinskoameriških plesov, ki jih bolje poznam. To je tek na dolge proge in ne zgodi se iz danes na jutri, prav tako pa ti uspeh nikoli ni zagotovljen in potrebuješ veliko vere, da ne obupaš.